Državni zbor je konec aprila ob ponovnem odločanju ponovno sprejel novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N). Novela naj bi spodbudila kakovost in učinkovitost javnega zdravstva, poleg tega pa uvaja ukrepe, ki so usmerjeni v stabilno in trajno delovanje javne mreže, večjo transparentnost, zaščito zaposlenih in pacientov ter preprečevanje preobremenjenosti zdravstvenih delavcev, med drugim pa tudi jasno razmejuje javno in zasebno dejavnost.
Nekatere določbe novele so po mnenju nekaterih deležnikov – med katere spada tudi Zdravniška zbornica, neustavne, zaradi česar že pripravljajo pobudo za presojo ustavnosti. Novela bo začela veljati 21. 5. 2025, petnajsti dan po objavi v Uradnem listu.
S spremembo 3. člena novela jasno opredeljuje vlogo javnih zdravstvenih zavodov kot temeljnih izvajalcev javne zdravstvene službe ter nekoliko spreminja pogoje za pridobitev dovoljenja ministrstva za opravljanje zdravstvene dejavnosti (tako je na primer na novo določeno, da mora imeti izvajalec zdravstvene dejavnosti zaposlenega odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, ki je pri izvajalcu zaposlen za polni ali za krajši delovni čas, vendar ne manj kot osem ur tedensko; vključen mora biti v enotni zdravstveno-informacijski sistem; imeti mora urejeno zavarovanje poklicne odgovornosti za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti in zdravstvene (so)delavce, ki bodo pri njem opravljali zdravstvene storitve itd.), dodatni pogoj najmanj dveh let delovnih izkušenj pa je po novem določen še za odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti. Ohranja se obveznost ogleda prostorov in opreme za opravljanje dejavnosti, na podlagi katerega se v 60 dneh poda mnenje, le-to pa predstavlja verifikacijsko listino, ki velja 15 let.
Novela tudi razširja razloge za odvzem dovoljenja (na primer če izvajalec preneha opravljati zdravstveno dejavnost ali če v zakonskem roku ne sporoči sprememb podatkov, ki vplivajo na izdajo dovoljenja – tako spremenjeni 3.b člen) in določa obveznost, da se podatek o odvzemu dovoljenja (in za katero vrsto zdravstvene dejavnosti) objavi na osrednjem spletnem mestu organov državne uprave ter se obvestijo določeni organi, kot so FURS, inšpekcija za zdravje, AJPES itd. Omeniti velja, da ima AJPES obveznost, da v treh mesecih po uveljavitvi novele pri ministrstvu za zdravje preveri, ali za v poslovni register vpisano zdravstveno dejavnost obstaja dovoljenje za opravljanje te dejavnosti. Če ugotovi, da dovoljenje ali odločba ne obstaja, AJPES pri navedenem subjektu po uradni dolžnosti izvede postopek izbrisa te zdravstvene dejavnosti iz poslovnega registra. Za spremljanje in nadzor nad izvajalcem zdravstvene dejavnosti se bo tudi dopolnila evidenca NIJZ »Evidenca gibanja zdravstvenih delavcev in mreža zdravstveni zavodov« s podatki iz 3.c člena.
Novi 3.č člen določa obveznost izvajalca zdravstvene dejavnosti, da vsaj 90 dni pred predvidenim prenehanjem o tem obvesti paciente ter ministrstvo za zdravje ter da predlaga izvajalca, ki bo nadaljeval zdravstveno obravnavo pacientov in prevzel njihovo dokumentacijo. Če prevzemnik dokumentacije ni določen, le-to prevzame NIJZ.
Novela uvaja tudi zdravstvene regije, ki predstavljajo določeno geografsko območje (spremenjeni 4. člen). Opredeljena so tudi merila za določitev mreže javne zdravstvene službe, spodbuja se povezovanje zavodov znotraj regije ter z drugimi regijami, določeni pa so tudi minimalni obsegi izvajanja dejavnosti za zagotavljanje stabilnosti sistema.
Drugače kot v dosedanji ureditvi, ko je mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določila in zagotavljala občina oziroma mesto, je po novem pristojnost vlade, da določi mrežo javne zdravstvene službe na primarni, sekundarni in terciarni ravni. Mrežo javne zdravstvene službe enako kot do zdaj na sekundarni in terciarni ravni zagotavlja država, na primarni ravni občina, razen v nekaterih primerih, kot na primer na demografsko ogroženih območjih ali za zdravstveno varstvo ogroženih skupin prebivalstva, pa država (5. člen). Osmi odstavek spremenjenega 5. člena predvideva sklepanje pogodb o medsebojnem sodelovanju dveh ali več zavodov za namen celostne zdravstvene obravnave in boljše dostopnosti do zdravstvenih storitev, vendar le za namene, ki so določeni z zakonom, na primer za občasno izvajanje storitev zaradi nadomeščanja odsotnih delavcev, nepričakovanega povečanja obsega dela, zaradi zagotovitve polne realizacije programa ali za zagotavljanje prostora in opreme. Sklepajo se lahko tudi podjemne ali druge pogodbe, ponovno skladno s pogoji, ki jih v novem 53.c členu določa zakon (pogodba se na primer lahko sklene le z zdravstvenim delavcem, ki ne posluje kot samostojni podjetnik posameznik, za to mora imeti ustrezno soglasje, pogodba pa se lahko sklene za največ 12 mesecev z možnostjo podaljšanja), ter pogodbe o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom. Glede višine plačila na podlagi navedenih pogodb velja, da lahko zdravstveni zavod plača storitve največ do višine, do katere je upravičen, če bi te storitve opravil sam, oziroma do višine, ki jo določa cenik ZZZS.
Zakon zaostruje pogoje za pridobitev in podaljšanje koncesij ter v spremenjenem tretjem odstavku 43. člena določa, da je koncesija vezana na izvajalca zdravstvene dejavnosti, na njegov pravni status in dejanskega lastnika v času izdaje koncesijske odločbe. Če pride do spremembe v času trajanja koncesije, se le-ta odvzame. Koncesija je vezana na obseg podeljene koncesijske dejavnosti, kot je določen s koncesijsko pogodbo, koncesionar pa lahko zdravstveno dejavnost zunaj tega opravlja le kot tržno dejavnost.
Obdobje podelitve koncesije še vedno ostaja 15 let, mora pa koncedent vsaj 12 mesecev pred potekom koncesije pisno preveriti, ali lahko katerikoli javni zavod v okviru iste zdravstvene regije prevzame obseg programa (drugi odstavek 43. člena). Spremenjeni so tudi pogoji za pridobitev in opravljanje koncesijske dejavnosti (na novo je na primer določeno, da mora imeti koncesionar zaposleno najmanj takšno število zdravstvenih delavcev in sodelavcev, katerih plačilo zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje, ter da odgovornemu nosilcu zdravstvene dejavnosti v zadnjih petih letih ni bil izrečen ukrep pristojne zbornice ali strokovnega združenja zaradi kršitev v zvezi z opravljanjem poklica itd.). Če se med izvajanjem koncesije zmanjša število zaposlenih zdravstvenih delavcev in sodelavcev, koncedent izda spremembo koncesijske odločbe, s katero zmanjša obseg programa podeljene koncesije. Prav tako se za že obstoječe koncesije predvideva uskladitev z novo zakonodajo v 12 mesecih (glej prehodne določbe, in sicer šestnajsti odstavek 46. člena novele ter druge, ki urejajo še več obveznosti za koncesionarje in koncedente). Novela spreminja tudi obvezne sestavine koncesijskih pogodb (spremenjeni 44.f člen), med katerimi je izrecno navedena tudi obveznost koncesionarja, da vodi ločene računovodske evidence ter poroča skladno s 44.h členom zakona.
V VI. poglavju zakona novi 51.a člen določa, da moraj vsi zdravstveni delavci, tudi koncesionarji, prispevati vsaj 24 ur mesečno (v primeru zaposlitve za krajši delovni čas se obveznost sorazmerno zmanjša) k dežurstvu, stalni pripravljenosti ali drugemu neprekinjenemu zdravstvenemu varstvu. Slednje je podrobneje opredeljeno v spremenjenem 53. členu. Novi 51.b člen ureja vodenje dnevne delovne obremenitve za zdravstvene delavce in sodelavce tako v javnih zavodih kot pri koncesionarjih, dnevna delovna obremenitev pa se meri glede na število opravljenih zdravstvenih storitev, upoštevajoč njihovo zahtevnost oziroma kompleksnost, in sicer v rednem delovnem času, v času, ko opravlja nadurno delo in dežurstvo, v času, ko opravlja delo na podlagi podjemne pogodbe pri lastnem delodajalcu, ter v času, ko opravlja tržno dejavnost.
Spremenjeni 53.b člen zakona določa, da lahko zdravstveni delavec, ki je zaposlen (za polni ali krajši delovni čas) v javnem zavodu, sklene pogodbo za krajši delovni čas ali podjemno pogodbo le pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali kot izvajalec zdravstvene dejavnosti v obliki zasebnega delavca v okviru mreže javne zdravstvene službe na podlagi prehodnega pisnega soglasja delodajalca. Storitve v okviru tržne dejavnosti lahko opravlja le pri javnem zavodu, pri katerem je zaposlen. Predpisani so pogoji za izdajo soglasja, njegova vsebina in tudi dovoljena časovna obremenitev (največ osem ur na teden, ki se ugotavlja v referenčnem obdobju šestih mesecev, ter največ za leto dni). NIJZ vodi evidenco izdanih soglasij in sklenjenih podjemnih pogodb. Sklepanje podjemnih pogodb za posebne državne programe je davčno razbremenjeno do leta 2028 (novi 91.a člen).
Med drugimi novostmi, ki jih prinaša novela, je tudi ureditev samoplačniške dejavnosti (38. člen). Zasebna zdravstvena dejavnost je tržna dejavnost, ki se financira iz sredstev pacientov ali zasebnih zavarovalnic, storitve pa se (lahko) izvajajo na pridobiten način. Vlada lahko zaradi varovanja javnega interesa začasno omeji cene teh storitev na največ 150 odstotkov cene, ki jo krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Predvidena je tudi profesionalizacija vodenja javnih zavodov. Novela tako določa, da morajo biti direktorji zaposleni za polni delovni čas (vendar če to določa statut javnega zavoda, lahko tudi manj, a vsaj 60 odstotkov polnega delovnega časa, v določenih primerih pa 80 odstotkov). Direktor mora izpolnjevati pogoje glede usposobljenosti in se izogibati konfliktu interesov (spremenjeni 29. člen).
Še več sprememb in novosti, ki jih prinaša novela, si lahko preberete tukaj.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
Pogovor z LEXI
