Pa vendar imajo ti glasovi prav. Pravo denimo mora odigrati svojo vlogo vsakič, ko je poklicano, kot imunski sistem družbe pa je ta vloga najpomembnejša ravno v trenutkih in kontekstih njenih najhujših bolezni. In kaj je trenutna gospodarska kriza drugega kot ena velika, nadležna bolezen duha in denarnice, ki je epidemiološko pokosila že toliko starih in mladih, še nedavno čilih članic mednarodne skupnosti?
Vprašanje pa je, seveda, kako naj se pravo tega najbolje loti. Tudi tu se mnenja krešejo ob različnih kamnih spotike, za tokratno kolumno pa bom začel kar pri nedavni izjavi predsednice vlade, da resno razmišlja o tožbi bonitetne hiše Moody's, češ da je neutemeljeno in v nasprotju z uveljavljenimi standardi novo (še slabšo) bonitetno oceno Slovenije objavila ravno v času izdaje obveznic in s tem Sloveniji prizadejala občutno škodo.
Priznam, da tudi sam že dlje časa nisem pretirano navdušen nad politično situacijo v Sloveniji, a me je vendarle presenetilo, da so na to izjavo ljudje večinoma zamahnili z roko, češ, to je še ena neumnost nebogljene vlade, ki ne ve, kako bi Slovenijo izvlekla iz krize, pa želi svoje neznanje skriti za izmišljenimi faloti. Da bi bila neka mednarodno uveljavljena bonitetna hiša lahko preračunljiva, slaba ali nestrokovna, že to se očitno kritikom zdi malo verjetno; še manj pa, da bi za svoje ocene eno tako malo podjetje lahko kakorkoli odškodninsko odgovarjalo naproti državi.
Prav nekako priročno mi je v zadnjih dneh v roke prispelo pritrdilno ločeno mnenje sodnika Zobca v nedavni zadevi U-I-40/12, v kateri je Ustavno sodišče odločalo o tem, ali tudi pravne osebe uživajo varstvo (vsaj nekaterih) ustavno varovanih temeljnih (človekovih) pravic. Mnenje so mi priporočili, češ da je izvrstno spisano, in se rade volje strinjam – tovrstnih mnenj si želimo še več.*
(*Enkrat bi kazalo napisati kolumno, v kateri bi se poklonili tovrstnih sodniškim presežkom – saj veste, pozitivnih zgodb in besedil ni nikoli preveč. Če imate v mislih kako tovrstno besedilo z ustavnega ali drugega sodišča, ki bi prišlo v poštev, bom vesel namiga prek e-pošte.)
Kakorkoli že, takole je v uvodnih odstavkih med drugim zapisal Zobec (citiram odseke iz prvih treh odstavkov, sklici izpuščeni, v vsakem primeru pa si lahko kratko mnenje preberete v celoti):
»V urejenih in stvarno delujočih ustavnih demokracijah, utemeljenih na vladavini prava, človekovih pravic primarno ne ogroža toliko država in njen oblasten aparat, kot jih ogrožajo organiziran (mednarodni) kriminal, terorizem in korporacije z anonimnim, (tudi transnacionalno) prepletenim in zato težko izsledljivim ali celo neizsledljivim kapitalom. […]
Pravne osebe kot največja pravna abstrakcija so prve med sredstvi, ki omogočajo tisto, na kar opozarja Adams – še posebej, ko se kapital odlepi od svojih izvornih nosilcev, osamosvoji in zaživi svoje življenje (kar se zgodi pri večini kapitalskih družb). Stališče Susan Strange, ki poudarja potrebo po konceptualizaciji moči, ki je onkraj politične in ki nujno vključuje ekonomsko moč ter njeno iz tega izpeljano sklepanje, da so trgi pomembnejši od držav, dokazujejo današnji primeri dolžniških kriz, ki sesuvajo nacionalne ekonomije in z njimi javno finančno stabilnost držav – in posledično človekove pravice, katerih varstvo, pri večini pa tudi njihova vsebina sta odvisni od ekonomske moči države. […]
Zaradi naraščajoče moči korporacij in, še posebej, ko gre za multi in transnacionalke, njihovega vpliva na države, nacionalne ekonomije, pomembne družbene podsisteme (vključno z mediji, ki bistveno prispevajo k oblikovanju javnega mnenja) ter prek tega na življenja posameznikov, njihove sposobnosti in primernosti za povezovanja v različna vplivna ekonomska in politična interesna omrežja, postajajo ti subjekti centri moči, ki dosegajo ali celo presegajo moč posameznih držav. […]«
Lepo napisano.
Bi Slovenija s tožbo zoper bonitetno hišo uspela? Ne vem. A nikakor ne bi bila prva država, ki bi nekaj takega poskusila, kot pričajo dosedanje izkušnje, pa vsaj na načelni ravni tovrstna tožba (brez vpogleda v konkretne okoliščine) očitno tudi ni povsem brez možnosti za uspeh.
Tako je denimo že leta 2008 bonitetne hiše Moody's, Standard & Poor's in Fitch tožila ameriška zvezna država Connecticut, češ da naj bi z zavajajočim znižanjem bonitetne ocene povzročile višjo obrestno mero pri njeni izdaji obveznic. Tri leta kasneje so stranke v tem sporu dosegle poravnavo, po kateri je Connecticut od bonitetnih hiš prejel 900.000 dolarjev.
Connecticut je sicer Moody's in S&P nato tožil tudi še leta 2010, češ da naj bi zlorabili zaupanje javnosti in z neutemeljeno visokimi ocenami tveganih vlaganj državo pomagali pahniti v recesijo. Konec leta 2009 je vse tri bonitetne hiše s podobnim argumentom, da so namreč zaradi napačnih in zavajajočih bonitetnih ocen oškodovale več pokojninskih skladov, tožila tudi zvezna država Ohio.
Nanje niso pozabili tudi drugod po svetu. Novembra 2012 je avstralsko zvezno sodišče ugotovilo (so)odgovornost družbe Standard & Poor's za zmotne in zavajajoče ocene, ki so zavedle dvanajst občinskih svetov in jim prizadejale občutno finančno škodo. Takole je v svoji dolgi sodbi s 3723 točkami obrazložitve med drugim zapisala sodnica Jagot:
»Določitev [odlične] bonitetne ocene hiše S&P za instrument CPDO je bila neracionalna in nerazumna ter mogoča zgolj zato, ker je zmotno verjela [v prenizko oceno nestanovitnosti kazalnikov] in ker ni upoštevala vrste drugih reči, ki bi jih vsaka razmeroma sposobna bonitetna hiša morala upoštevati.«
Končno je februarja letos bonitetno hišo Standard & Poor's tožila tudi ameriška zvezna vlada, baje z očitkom goljufije, ker je S&P zatrjevala, da so njene bonitetne ocene neodvisne in nepristranske, čeprav jih je v lastno korist prikrojevala v skladu z željami plačnikov, izdajateljev ocenjevanih finančnih instrumentov. Podrobnosti ne poznam, a če je verjeti časniku Wall Street Journal, je S&P tu ubrala nerodno obrambo, češ da je sicer res trdila, da so njene ocene neodvisne in nepristranske, a da gre tu le za »prazne besede« (puffery), ki jih vlagatelji ne bi smeli jemati resno.
Odlično, ni kaj. Zagotovil bonitetnih hiš o nepristranskosti njihovih ocen ne gre jemati resno, resno je treba jemati le bonitetne ocene same. Še posebno, če je od njih (so)odvisna usoda kake drobne, nepomembne eksotične države.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
