c S
Skrivno življenje pravnih teoretikov 06.05.2013 Človek pogosto sliši kritiko, da je pravna teorija preveč odmaknjena od prakse; da se recimo akademiki še s palico ne bi dotaknili kakega praktičnega problema, kaj šele, da bi o praktičnih vidikih pravniškega dela učili študente. A temu ni tako. Razburljivo novo razkritje kaže, da se pravni teoretiki skrivoma v svetu pravne prakse počutijo tako domače kot ribe v vodi.

Nemara kaže to kolumno začeti z opozorilom, da je vse, kar v njej pišem, mišljeno smrtno resno.*

(*Pri čemer bi »smrtno resno« kazalo razumeti kot »povsem neresno«.)

Ko si kritični opazovalec v mislih zamisli arhetipskega profesorja prava, si predstavlja nagrbančeno čelo, globoko zatopljeno v teoretične misli, ki ga je komaj mogoče ugledati prek skladovnice knjig na pisalni mizi, izza katere se zgoraj omenjeni profesor dvigne le tedaj, ko ga k temu prisilijo predavateljske obveznosti ali klic narave po dnevni ponudbi fakultetne menze. Law in books, to je tisto, kar animira profesorjev vsakdan, medtem ko je law in action v njegovem pojmovnem svetu nekaj zavržnega, nizkotnega, docela nezanimivega. (Subsumirati zna vendar že vsak drugi osnovnošolec.) Tak ustrezno vzvišen in distanciran akademik se s pravno prakso pač ne bo pečal, notranjost kakšne sodne dvorane pa je sam nazadnje videl, ko je moral v drugem letniku študija napisati seminarsko nalogo pri kazenskem procesnem pravu. Če se kdaj že zgodi, da ga v trenutku raztresenosti ali posebne (po)žrtvovalnosti zvabijo v svet pravne prakse, pa bo v njej zdržal kvečjemu kak mesec ali dva, preden se bo znova potrdilo, da ona ni zanj in on ne zanjo.

A ta podoba ne drži! Že dlje namreč spoznavam, kako daleč segajo teoretske lovke, ki pronicajo v vse spore pravnega življa in svoj pečat puščajo na vseh koncih in krajih. Mislim, da je napočil čas, da izsledke svojega dolgoletnega raziskovalnega izkopavanja predočim javnosti.

Začelo se je že leta 1970, z zadevo Franz Grad proti Finanzamt Traunstein (tu je še slovenski prevod te pomembne sodbe), ki naj bi izvirala v Nemčiji in se nanašala na določbe prava EU o konkurenčnosti v prevozu po železnici, cesti in celinskih plovnih poteh, a vsi vemo, za kaj je šlo v resnici.

Po začetnih, manj prikritih maskirnih mehanizmih, se je praksa še nekoliko zaostrila. O tem denimo priča že nedavna zadeva Grilc, predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišča EU, ki je nanj romal iz Slovenije oktobra 2011 in v kateri je Sodišče EU s sklepom odločilo januarja letos. Kdo verjame, da je postopek sprožila oseba po imenu Jožef?

V nekaterih primerih je kamuflaža še bolj prefinjena. Tako bi se denimo motili, če bi mislili, da se kakšna skrivnost skriva v zadevi Tožilec proti Galiću, obravnavani na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo. Seveda ne, prave dragulje je treba iskati v zadevah Galinsky in, seveda, Gálóczhi-Tömösváry.

Najbolj poduhovljeni poznavalci pravne teorije lahko določeni vzorec prepoznajo tudi v nedavno zaključenem postopku na prvi stopnji v zadevi ZDA proti Andrewu Auernheimerju.

Sam, priznam, tovrstnih izkušenj nimam. Svetu pravne prakse sem prišel še najbližje, ko je v nekem izpitnem vprašanju za ameriške študente prava v osrednji vlogi nastopal kalifornijski odvetnik po imenu Rafael Accetto. (Kot kaže, žal samega izpita ni več mogoče dobiti.)

Ne sme pa, končno, prepovršni bralec narediti te začetniške napake, da bi s svetom pravne teorije povezoval odločbo Ustavnega sodišča Up-3663/07 o ustavni pritožbi Saše Zagorca. Takšna docela črkovalna zrcalnost bi bila preveč prozorna. Če že kdo iz sveta pravne beletristike, se za to sodbo lahko skriva kvečjemu kakšen Zagorac.

(P.S. Za vsak slučaj še enkrat poudarjam, da je vsakršna »zloraba« imen in zgodb za citiranimi zadevami za potrebe plebejskega razvedrila povsem dobronamerna. Vsakršna podobnost med imeni akademskih kolegov in strank v sodbah je (skoraj v vseh primerih) zgolj naključna. Pri pisanju te kolumne ni bil poškodovan noben pravni teoretik; če, seveda, odštejem zametke žulja na mojem desnem palcu.)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.