c S
Kristalnost ekonomske in monetarne unije 25.03.2013 Je kristal res kristal ali ponaredek? Če res govorimo o kristalih, naj bi bil odgovor sorazmerno lahek – včasih zadošča že izkušeno oko, v najslabšem primeru je treba opraviti laboratorijski test. Če pa smo si to šibko analogijo izposodili za vrednotenje pristnosti neke ekonomske in monetarne unije, potem imamo več težav: laboratorijski test je tu dolgotrajen, poskusne miške pa smo mi sami.

Zgodbo o razvoju Evropske unije se da (začeti) pripovedovati na več načinov in eden od njih je sprehod skozi faze ekonomskega povezovanja neodvisnih držav, ki jih pozna teorija in ki jih je v praksi prehodil tudi projekt evropskega povezovanja. Ta sprehod se začne pri preferenčnih carinskih režimih, sledi območje proste trgovine, takoj zatem carinska unija (tu se ponuja vprašanje študentom, zakaj carinska unija po naravi stvari hitro sledi vzpostavitvi območja proste trgovine), nato skupni trg (pri katerem se študenti naučijo razlike med negativnim in pozitivnim povezovanjem), pa ekonomska in monetarna unija, ob naslednjih korakih je že govora o širši politični uniji in končno o celoviti naddržavni ureditvi, o kateri se že lahko prepiramo, s katerim izrazom iz teorije federalizma jo je najbolje poimenovati.

Evropski projekt povezovanja te faze lepo odraža in sem ter tja za popestritev ponudi še kak bolj ali manj uspešen simbol naslednjega koraka povezovanja – težnja po vzpostavitvi skupnega trga je v sredi osemdesetih letih s sprejetjem Enotnega evropskega akta pomagala presekati dve desetletji politične stagnacije pri sprejemanju odločitev pod pretnjo veta vsake izmed držav članic, z zavezo po dokončni vzpostavitvi enotnega trga do leta 1992 pa spodbudila tudi zmagoviti pohod italijanskega kandidata na evrovizijski popevki leta 1990. Ti Evropejci so res nori – pomislite, da gredo tako slaviti dosego določene faze ekonomske integracije. Pozorni gledalec z dobrim spominom ob tem ne bo mogel spregledati, da je k uspehu Tota Cutugna pripomogla tudi Slovenija – povedano drugače, Slovenija je kot država k Evropski uniji morda res pristopila šele leta 2004, a s svojim pepelom in krvjo jo je pomagala graditi. Evropska unija, ki je gospodarsko povezovanje nadgradila s projektom politične unije, je bila ustanovljena z Maastrichtsko pogodbo iz leta 1992, tako kot je zapovedal napev iz pesmi »Insieme: 1992« (Insieme! Unite, unite, Europe.).

S čimer pridemo do teme današnje kolumne. Po »tradicionalni zgodbi« naj bi vzpostavitev ekonomske in monetarne unije sovpadala z vzpostavljanjem Evropske unije in bila pomembno začrtana v Maastrichtski pogodbi, zasnovana pa že z Delorsovim poročilom iz leta 1989, ki je predvideval vzpostavitev EMU v treh fazah: v prvi (med letoma 1990 in 1994) naj bi bil predvsem do konca zgrajen notranji trg in sproščena možnost finančnega povezovanja; v drugi (med letoma 1994 in 1999) naj bi prišlo do zbliževanja nacionalnih gospodarstev ter priprav na vzpostavitev evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in uvedbo evra; v tretji (po letu 1999) pa do dejanske vzpostavitve ESCB in Evropske centralne banke ter prehoda na evro z določanjem proračunskih pravil v državah članicah. Za največje optimiste je bila tako tudi tretja faza dosežena v začetku leta 2002, ko je prva skupina držav svoje valute tudi v fizični obliki nadomestila z evri. Tako je mogoče razumeti tudi opise o ekonomski in monetarni uniji na spletni strani Evropske komisije.

Ti opisi se bodo morali spremeniti. Zdaj vemo, da se je Delorsov odbor motil in mi z njim, ko smo se po njegovem načrtu lotili vzpostavitve EMU v devetdesetih letih. Dobili smo ekonomsko in monetarno unijo, a ta še ni prava ekonomska in monetarna unija. Kaj pa je prava ekonomska in monetarna unija, sprašujete? Brez skrbi, odgovor vam ponuja novo poročilo štirih predsednikov (predsednika Evropskega sveta Van Rompuya v sodelovanju s predsedniki Evropske komisije, Evropske centralne banke in Evroskupine). Kot vidimo iz poročila, je imel Delorsov odbor prav, da je treba EMU vzpostaviti v treh fazah – le to, kaj vsaka od faz zahteva, so očitno razumeli malo narobe. Prva faza, ki že poteka, naj bi zagotovila finančno vzdržnost in prekinitev povezav med državami in bankami, v drugi bi se posvetili integriranemu finančnemu okviru in strukturni politiki, v tretji (po letu 2014) pa bi z okrepitvijo njene odpornosti  prišli do prave EMU. Da ta odgovor ne dosega ambicioznejših napovedi Komisije, po katerih naj bi na dolgi rok dosegli polno bančno unijo, polno fiskalno unijo in polno ekonomsko unijo, v določenih vidikih pa niti ne prvega načrta za vzpostavitev EMU iz že leta 1970 sprejetega Wernerjeva poročila, bi motilo le omahljivce.*

(*Medtem ko bi zgolj najbolj zlobni jeziki opozarjali, da je še posebej v luči sedanjih pozivov k nuji presekanja vezi med državami in bankami zanimivo, da so bili pri vseh načrtih vzpostavljanja ekonomske in monetarne unije pomembno udeleženi predstavniki Luksemburga (Werner in Delors sta svoja odbora vodila, Juncker pa je kot donedavni predsednik Evroskupine sodeloval pri pripravi zadnjega poročila), v katerem je bančni sektor najpomembnejši sektor gospodarstva in ki se je prav specializiral za čezmejna bančna sodelovanja.)

Ob vsem tem seveda rade volje priznam, da o skrivnostih ekonomske in monetarne unije ne vem veliko in da se lahko le strinjam, da je glede na (do)sedanje težave očitno treba sprejeti nekaj resnejših reform. Prav rad bi tudi verjel, da gredo predlogi v pravo smer, čeprav se mi tu že poraja nekaj več laičnih dvomov oziroma negotovosti. Posebej pa postanem skeptičen tedaj, ko se kak načrt vsaj na videz prikazuje kot odločilni, če ne kar dokončni odgovor na izzive evropskega povezovanja ali njegove gospodarske usode. Če bi verjeli tedanji retoriki, bi menili, da sta spodletela ustavna pogodba ali njen odsev v Lizbonski pogodbi še zadnje, kar mora Evropska unija sprejeti, da bo živela v raju skupnostnega blagostanja, pa je bilo poučenim opazovalcem že tedaj jasno, da gre le še za enega v seriji mnogih korakov povezovanja Evropske unije v vse tesnejšo ali vsaj bolj razvito politično tvorbo. Podobno zdaj prebiramo o »pravi« poti do EMU, ki je po eni strani drugačna, kot je bila »prava« pot pred dvajsetimi leti, po drugi strani pa gotovo tudi še ne bo zadnja, ki bi nas že privedla do želenega cilja. Če nič drugega, se bo v nekaj letih spremenilo vsaj naše mnenje o tem, kaj sploh je želeni cilj.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.