Priznam, ideja ni povsem nova. Čim sem o njej spregovoril v omikani družbi, so me podučili, da so nemški filozof Adorno in sodelavci že takoj po drugi svetovni vojni sestavili test, s katerim so merili stopnjo avtoritarnosti v posameznikovi osebnosti. Kot marsikaj uporabnega vam je test danes brezplačno na voljo na spletu, če vas zanima, kako dovzetni ste za avtoritarne ideje. A kaj storiti, ko vas namesto tega zanima to, ali ste politično objektivni? No, vidite, še vedno nam manjka en tak priročen test.
Med vprašanji bi lahko bila tudi naslednja:
1. Privrženec nasprotne politične opcije v prid svojemu stališču o nekem vprašanju navaja več argumentov. Na to reagirate tako, da:
a) argumentom prisluhnete in pazljivo razmislite, ali se vam zdijo prepričljivi.
b) argumente z enim ušesom poslušate, saj jih je treba slišati, če jih želite v odgovoru učinkovito pobiti.
c) zamahnete z roko, saj je škoda časa, da bi poslušali prazne marnje.
d) ga ignorirate, saj je bil že njegov oče (stric/praded) politična baraba, tako da je povsem jasno, da mu ne gre verjeti.
2. Demokracija je …
a) sijajna reč.
b) nepopolna, a dragocena.
c) nadležna.
d) včasih super, včasih groza – odvisno od tega, ali je pripeljala prave na oblast.
3. Ali je teoretično mogoče, da je predstavnik vaše politične opcije falot?
a) Žal je to na načelni ravni povsem mogoče. Če se pojavi sum o tem, bom pričakoval, da se razišče, take osebe pomembnih javnih vlog ne bi smeli igrati.
b) Teoretično že, a to se mi zdi zelo malo verjetno, zdaj pa gre za državo in ni čas, da bi se ukvarjali z malenkostmi.
c) Po mojem mnenju ne, v vsakem primeru pa je nasprotna stran še veliko hujša.
d) Ne, to preprosto ni mogoče, on je nedolžen, če mu kaj očitajo, pa gre za zaroto.
4. Ta vprašalnik je …
a) nepristranski.
b) neumesten.
c) nepomemben.
d) očitno pristranski proti moji politični opciji.
In tako dalje. Mislim, da bi bil tak test zelo uporaben in še posebno dobrodošel v teh nelagodnih časih, ko nam vsaj na videz ne manjka apriornosti oziroma, če hočete, brezpogojne zvestobe eni ali drugi resnici. Biti neomajno prepričan v svoj – ali nekoga drugega – prav je včasih lahko koristno, saj dopušča odločno ukrepanje, včasih pa lahko zelo nerodno, saj nas zaslepi pred dopuščanjem možnosti, da se motimo. V takih primerih je posameznikova drža enostavna: s svojimi stališči (ali predstavniki) se strinja in jih zagovarja do zadnjega, nasprotne argumente (ali kritike) pa brez pomislekov zavrača kot zlonamerne ali nepoučene, ali pa celo najde način, da jih tolmači v svoj prid.
Ob poslušanju tovrstnih razprav se včasih spomnim na profesorja Mundo, ki je rad pisal o primerih »justične zmote«. Denimo o kazenski zadevi proti Francu Bratuši, ki je bil osumljen, da je umoril svojo hčerko in njeno truplo s pomočjo žene Marije razkosal in sežgal v peči. Bratuša je v preiskavi dejanje priznal, s priznanjem in temu ustreznim tolmačenjem indicev pa bil tudi obsojen. Docela uspešna pravosodna akcija – razen v tej podrobnosti, da je dve leti kasneje nek preiskovalni sodnik v Novem mestu zasliševal tatico s ptujskim naglasom, ji po navdihu nepričakovano pokazal sliko Franca Bratuše in iz nje izsilil presenečeni vzklik: »Oh, to so pa moj ata.«
Kako je prišlo do take zmote? Zaradi vere pravosodnih organov in širše skupnosti v svoj prav, ki ni puščal prostora za dvom oziroma možnosti za ravno tako zmoto. Bratuša je kasneje trdil, da mu je orožnik izsilil priznanje z grožnjo, globoko verna žena Marija pa je svojo udeležbo pri umoru priznala zato, ker ji duhovnik pri velikonočni spovedi ni hotel dati odveze, češ da naj najprej prizna krivdo. Ko si enkrat prepričan, da imaš prav, se tvoji teoriji uklanjajo tudi dejstva – Munda med drugim navaja eno tako priročno razlago posrednega dokaza v obtožnici Bratuše: »O mrliču ni sledu; to je dokaz, da ga je obtoženec res odstranil na ta način, kakor ga opisuje v priznanju.« Sijajno, ni kaj.
Če navedem le en primer, ki mi je ob pisanju te kolumne prišel pod roke: v časniku Delo je ob poročanju o Javni tribuni Društva pisateljev Slovenije, na kateri so klicali na odgovornost vse politične opcije, začenši z Janšo, pisalo takole:
»Sumljivo malo je bilo zahtev po odstopu prav tako koruptivno tveganega 'zamrznjenega' predsednika PS Zorana Jankovića. Gre za hipokrizijo? Verjetno ne, bolj za zdravo presojo; očitno je tribuna bolje kot on presodila, da je z njim politično konec in da na ta led ne bo več posijalo iz hiše vzhajajočega sonca.«
Avtorja članka v tem oziru seveda nista kardinalna grešnika (navsezadnje sta na pomanjkanje zahtev po odstopu Jankovića posebej opozorila), a vendarle je v teh besedah poleg lirične kritike nekaj analitične lahkotnosti, s katero glede na ocenjeno »očitnost« neizrečenega razmejujeta med »hipokrizijo« in »zdravo presojo« govornikov na tribuni.
A poanta ne meri zgolj na novinarje, v prvi vrsti meri na politično obzorje, prek njega pa tudi na širšo javnost. Drža, po kateri je »naša stran« nezmotljiva, »njihova« pa brez izjeme obsojanja vredna, je skregana z zdravo pametjo in kontraproduktivna. Tudi v tem pogledu smo trenutno vsi talci (sorazmerno številnih) politikov z očitki nečednosti, saj monopolizirajo javno razpravo in jo silijo v smer razdvajanja in udrihanja počez, čez vse pripadnike določene politične opcije ali svetovnega nazora ali pa kar čez vse politike. (Ta hip ga skoraj ni slabšega, kot biti pošten politik.)
Ne vem, ali je bila trenutna politična kriza v kontekstu odraščanja demokracije potrebna – vem pa, da se neizmerno veselim časa, ko se bodo iz javne sfere umaknili njeni najbolj razžirajoči ali razdvajajoči akterji in bo javna razprava spet potekala bolj v znamenju zdravega razuma, ki bo uspel presegati interese posameznikov in politične okope.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
