c S
Otipljiva cena evropskih zamud 14.01.2013 Z zakonodajnim delovanjem je tako kot z veliko drugimi rečmi v življenju: včasih je treba zakone sprejemati hitro, včasih počasi, skrivnost dobrega zakonodajnega upravljanja pa je v prepoznavi, kdaj se zahteva eno in kdaj drugo. Kako nam gre v tem oziru v Sloveniji? Očitno ne tako dobro, da ne bi moglo iti še bolje.

Najprej ponovimo: slovenska ureditev pri sprejemanju zakonodaje poleg rednega zakonodajnega postopka pozna tudi možnost skrajšanega in nujnega zakonodajnega postopka, prvega predvidenega za sprejemanje manj zahtevnih sprememb zakonodaje, drugega le izjemoma za primer, ko je zaradi interesov države ali okoliščin nujno čim hitreje sprejeti zakonsko ureditev. Poslovnik Državnega zbora nato pozna še vrsto določb o delovanju Državnega zbora v zvezi z Evropsko unijo.

In kje je kleč?

Neznosna nujnost zakonodajnega urejanja ...

V zadnjem času se tudi državi mudi tako kot vam in meni. Večina zakonov je sprejetih po nujnem ali skrajšanem postopku – sorazmerno nedavno je časnik Dnevnik povzemal številke, po katerih naj bi bilo v prvem mandatnem obdobju trenutne vlade razmerje zakonov, sprejetih po rednem postopku, in tistih, sprejetih po nujnem postopku, kar 1 proti 13 v prid nujnim zakonom. Kaj je torej po novi stvarnosti pravilo in kaj izjema? (V obdobjih predhodnih dveh vlad je bilo razmerje 2 oziroma 2,5 proti 1 v prid rednim zakonom.)

Res je, da smo v krizi, ki v nekaterih primerih gotovo zahteva hitro ukrepanje. Vprašanje pa je, ali res v vseh, v katerih je bil mehanizem nujnega ali skrajšanega postopka uporabljen. Kot poroča v svojem sporočilu za javnost, je vlada denimo pred nekaj dnevi sprejela besedilo Predloga o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku ter ga poslala Državnemu zboru v obravnavo in sprejetje po skrajšanem postopku. Samo besedilo predloga še ni dostopno, a že iz besedila sporočila za javnost je mogoče razbrati, da novela vsebuje nekaj pomembnih novosti in da te vsaj za moj okus presegajo idejo »manj zahtevnih sprememb«, ki bi upravičevala ali narekovala uporabo skrajšanega postopka. Še posebno pa to velja, če se zavemo, da govorimo o posebno občutljivem zakonodajnem področju, pri katerem bi običajno pričakovali še posebej pretehtano razpravo in odločanje o predlaganih spremembah, tudi v okviru rednega zakonodajnega postopka.

A prav – o smiselnosti uporabe skrajšanega postopka v takem in tem primeru se bodo morda oglasili drugi, tudi vsebinsko bolj pristojni za vprašanja kazenskega postopka. Poanta te kolumne je vendarle drugje.

... in znosna lahkost evropskih zamud?

 

Poanta je v tem, da ima ob vsej siceršnji naglici Slovenija očitno nemalo težav z izpolnjevanjem tistih zakonodajnih obveznosti, ki izvirajo iz delovanja Evropske unije, s prenašanjem direktiv, sprejetih na ravni EU, v svoje notranje pravo.

Poanta, ki se morda najlažje izrazi z naslednjim vprašanjem: si želimo vsak dan brez potrebe »stran vreči« 35.000 evrov? Kaj pa 50.000?

Kleč je v ureditvi prava Evropske unije, ki od držav članic zahteva dosledno spoštovanje njihovih prevzetih obveznosti, in novosti ureditve sodnega nadzora, ki želi to spoštovanje čim učinkoviteje doseči.

Morda kaže spet malo ponoviti: če Evropska komisija oceni, da država članica kake svoje obveznosti ni spoštovala, jo lahko tudi toži pred Sodiščem EU. Vrsto let je veljala ureditev, po kateri je Sodišče EU v takem postopku, če se je strinjalo s Komisijo, zgolj ugotovilo, da država svoje obveznosti ni spoštovala. Državo je sodba zavezovala, da nepravilnost odpravi, a neposrednih otipljivih posledic ali kazni v njej ni bilo. V tem oziru je ureditev predvidevala zgolj možnost, da Komisija po preteku določenega časa, ko bi se izkazalo, da država tudi po sodbi Sodišča EU ni izpolnila svoje obveznosti, to državo za isto kršitev ponovno toži pred Sodiščem EU, v tem drugem postopku pa lahko zahteva tudi naložitev pavšalnega zneska ali dnevne denarne kazni za nadaljevanje kršitve.

Že ta možnost je bila dolgo le črka na papirju, nato pa je Komisija vendarle začela sprožati tudi tovrstne postopke, v katerih so posebej trmaste (ali neučinkovite) države članice lahko prejele tudi finančno sankcijo za svojo kršitev prava EU.

Lizbonska pogodba pa je v ureditev vnesla še eno novost. Tretji odstavek 260. člena PDEU, po katerem v primeru, ko država v roku ne izpolni niti te obveznosti, da Komisijo obvesti o ukrepih za prenos direktive v notranje pravo – iz česar je upravičeno mogoče sklepati, da direktive očitno sploh še ni prenesla – Komisija že v prvem postopku pred Sodiščem lahko predlaga tudi naložitev pavšalnega zneska ali denarne kazni.

Komisija svojo pristojnost po tem novem odstavku jemlje resno. Kot je zapisala v nedavno izdanem letnem poročilu o uporabi prava EU v letu 2011, je leta 2011 sprožila 1185 postopkov zaradi poznega prenosa direktiv, proti koncu leta pa začela zahtevati tudi finančne sankcije po omenjenem tretjem odstavku 260. člena PDEU. Leta 2011 je bilo takih zahtevkov devet v zvezi s petimi državami članicami (Avstrijo, Nemčijo, Poljsko, Grčijo in Italijo).

V letu 2012 se je tem državam med drugimi pridružila tudi Slovenija:

-       3. septembra 2012 je Komisija vložila tožbo proti Sloveniji, ker Slovenija ni Komisije obvestila o ukrepih za prenos Direktive 2009/140/ES v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji, ki bi morala biti prenesena do 25. maja 2011. Komisija Sodišču EU predlaga naložitev plačila denarne kazni v znesku 6.531,84 na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe.

-       Dan kasneje, 4. septembra 2012, je Komisija vložila podobno tožbo v zvezi s sorodno Direktivo 2009/136/ES, prav tako o elektronskih komunikacijskih omrežjih, prav tako z rokom za prenos do 25. maja 2011 in s predlogom naložitve enake denarne kazni.

-       26. novembra je nato Komisija vložila novo tožbo v zvezi s prenosom Direktive 2009/81/ES v zvezi z oddajanjem naročil na področju obrambe, pri kateri je bil rok za prenos 21. avgust 2011 in kjer Slovenija tudi še ni Komisije obvestila o ukrepih za prenos. Predlagana denarna kazen za to kršitev je 7.038,72 evrov na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe.

-       Kot sem izvedel iz krogov na Sodišču EU, pa je Komisija v preteklem tednu vložila še dve novi tožbi z enakim očitkom – da je torej Slovenija sploh ni obvestila o ukrepih za prenos določene direktive – in s podobnima predlogoma denarnih kazni, ki naj bi bila še malenkost višja (bojda tja do 10.000 EUR na dan nadaljevane kršitve).

Kar pomeni, da je v tem trenutku na Sodišču EU že pet tožb Komisije proti Sloveniji, ki zaradi zamujanja pri prenašanju evropskih direktiv in izostankom obvestila Komisije o ukrepih za prenos pretijo Sloveniji skupaj naložiti plačilo denarne kazni v višini kakih 40.000 EUR za vsak dan nadaljevanja kršitve te obveznosti.

Sicer ne poznam podrobnosti teh zadev – mogoče je, da je v kateri od teh zadev rešitev že na mizi ali tik pred njo in da denarne kazni na koncu ne bo treba plačevati, tudi Sodišče EU je lahko malo bolj milostno kot Komisija in naloži plačilo nižje denarne kazni. A možno si je zamisliti črni scenarij, ko bi Sodišče res sodbe sprejelo tako hitro in odločno, da bi Slovenija zamudo oziroma predlagane kazni morala plačevati. Si lahko predstavljamo,* da bi v povprečju v teh petih zadevah zamujala še sto dni po sprejetju sodbe, ko bi se vendarle odločila podvizati za sprejem potrebnih ukrepov? Teh sto dni (in vsakih nadaljnjih sto dni) bi skupaj pomenilo 4 milijone EUR. Ki bi jih prihranili, če bi se vestno držali rokov, da bi zakonodajo EU prenesli še pravi čas.

(*Seveda si je težko predstavljati, kolikšna – če sploh – bo v posameznih primerih še zamuda po izdaji sodbe Sodišča EU. A si je tudi težko predstavljati, da države članice kljub nadzoru Komisije včasih toliko zamujajo z ukrepi za prenos (in obveščanjem Komisije o njih), pa se to vseeno dogaja.)

Povedano drugače: ob odpuščanjih v državni upravi in siceršnji naglici z drugimi zakonodajnimi projekti se človek vpraša, koliko bi stala zaposlitev uradnikov, ki bi imeli za nalogo pripraviti ustrezne akte za pravočasni prenos teh petih direktiv? Ugibam, da dosti manj od 4 milijonov evrov. Pa pri tem sploh ni nujno, da bo ostalo pri teh petih tožbah in da Komisija v prihodnje ne bo vložila novih – prej nasprotno.

Da v teh časih ne bo pomote, raje poudarim še tole: to ni zgolj kritika obstoječe vlade, ki je bila vsaj v prvih treh od teh petih postopkov tudi dedinja zamude prejšnje vlade, saj je ona »pridelala« prvotno zamudo, sedanja pa z njo nadaljuje. Prav tako tudi ne gre za okoliščine, po katerih bi Slovenija bistveno odstopala od prakse drugih držav članic glede zamud pri prenašanju (čeprav ni med najboljšimi in bi se od kake primerljive države, recimo Latvije, lahko tudi veliko naučila). A vendarle se kaže vprašati: si takšne zamude in denarne kazni lahko privoščimo in želimo privoščiti? Po mojem je odgovor jasen.

Če naši trenutni oblastniki že razmišljajo o tem, da je treba določene ukrepe sprejemati hitro, po nujnih ali skrajšanih postopkih, potem se zdi vsekakor na mestu nasvet, da bi taki ukrepi bolj kot pri vnašanju vsebinskih sprememb v slovensko zakonodajo prišli v poštev pri prenašanju evropskih direktiv, pri katerih so splošni cilji oziroma vsebina jasni, slovenski zakonodajalec pa mora poiskati način, da jih smiselno umesti v slovenski pravni sistem. In to storiti v predvidenem roku. Ali pa z desno roko EU izplačevati tisto, kar s tolikšno muko z levo prihrani.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.