Pred dnevi je ob vsesplošni evforiji Britancev ob uspehu njihovih športnikov na olimpijskih igrah guverner britanske centralne banke pisal o tem, česa bi se od olimpijskih iger lahko naučilo gospodarstvo oziroma banke:
»Najprej, in najpomembneje, opomnile so nas, da cilj, ki ga je vredno doseči, kot zlata kolajna, zahteva leta trdega dela. Uspeh ne pride čez noč. To drži ravno toliko za naše gospodarstvo kot za šport.
Uspeh našega gospodarstva v prihajajočih letih je odvisen od temeljev, ki jih bomo postavili danes. To pomeni osredotočenje na izboljšanje izobraževanja in veščin, da bomo opremljeni za spopad z izzivi s tekmeci z vseh koncev sveta. In pomeni reformiranje našega bančnega sistema, tako da se bodo banke manj posvečale služenju denarja na kratki rok in bolj ustvarjanju poslovnih praks, ki bodo njihovim strankam služile na dolgi rok.«
Morda je vaš odziv podoben tistemu, ki sem ga zasledil v nekem spletnem komentarju: Je bilo za take nauke bankam res treba čakati na olimpijske igre? Potem nam ni pomoči. A nemara so olimpijske igre vendarle priročno prispodobno železje, ki ga je treba kovati, dokler je vroče, pa najsi gre za kak nov razmislek ali pa zgolj za podkrepitev starih resnic, ki bi nam jih morala razodeti že zdrava kmečka pamet.
S čimer se vrnimo k onim policistom, vojakom in kar je še bilo uslužbencev javnega sektorja iz uvodnega odstavka, ki so nas v zadnjih tednih zastopali v Londonu. Gledalci, novinarji in statistiki so radi obsedeni s kolajnami, ki se vztrajno beležijo in preračunavajo. Slovenci smo ob tem ponosni na svojo majhnost, češ, Kitajci bi morali osvojiti 600 in več zlatih kolajn (na voljo jih je sicer zgolj pol toliko), da bi bili primerjalno enaki Slovencem.*
(*Tudi tu sicer radi malo pretiravamo, saj ne drži, da bi bili ravno najuspešnejša država glede na prebivalstvo, smo pa blizu. Na zadnjih olimpijskih igrah smo na tovrstnih lestvicah med šestim in devetim mestom (čeprav nam je po prvih dneh kazalo bolje), tam smo tudi po povprečju uspeha na vseh igrah.)
A poanta sploh ni v tem, koliko medalj dosežejo naši ali kaki drugi športniki. Poanta je v tem, da zgodovina beleži (skoraj) samo kolajne, velika večina športnikov pa se z iger vrača zgolj z bolj ali manj lepimi spomini, pa čeprav se tudi pri njih uvrstitev na olimpijske igre meri v letih neizprosnih treningov in siceršnjega bivanjskega mazohizma. (Tako vsaj njihov vložek razume ta zunanji opazovalec.) Na neki ravni se tega zavedamo vsi in morda vsaj deloma celo bolje kot izjemni dosežki terja občudovanje športnikov in njihovih dosežkov: tako velik vložek in tako mala možnost, da bo ves vloženi trud poplačan. V takih trenutkih nas ne zanima, da ves ta trud za družbo ne pomeni neposrednih materialnih koristi, da marsikateri šport tudi v prvobitnem smislu nima očitnega preživetvenega namena oziroma kvalitet (čeprav morda met kladiva vendarle bolj kot kak curling) ali da gre pogosto za uslužbence priročno preziranega javnega sektorja. Vrhunski šport terja svoj davek, naša kolektivna lakota po igrah pa potešena z nesebičnim odpovedovanjem sodobnih gladiatorjev.
Bi si lahko – če sledimo zgledu kontemplativnih bančnikov – nekaj takega vzeli za vzor pravniki? Navsezadnje se zdi, da z nekakšnim obratnim dokazom potrjujemo tezo o nagrajevanju nesebičnega odpovedovanja z oboževanjem množic: v svetu prava je nesebičnosti bore malo,* vznesenega odobravanja s strani javnosti pa še manj.
(Ne govorim kar na pamet: ko sem v nek iskalnik pravnih besedil kot iskalno geslo po naslovih vpisal »nesebičnost« (selflessness), nisem našel nobenega zadetka. Ko sem poskusil z nasprotjem, sem imel več sreče.)
To ne pomeni, da pravo z nesebičnostjo ne bi imelo prav nobene vezi – pakistanski pesnik Mohamed Ikbal je denimo v zbirki filozofskih pesmi z naslovom Skrivnosti nesebičnosti slabo stoletje nazaj razmišljal o idealni organizaciji družbe in ugotavljal, da je mogoča le skozi pravo. Seveda pa je nesebičnosti vse manj, čim se od abstraktnega preselimo h konkretnemu, od družbe k posameznim pravnikom. Pred časom so v ZDA kritično razpravljali celo o (ne)sebičnosti profesorjev prava, ki da imajo »fantastično službo« z »radodarnim nadomestilom« in pri svojem poslanstvu niso prav nič nesebični. (Žal tega ni mogoče trditi za učiteljske plače slovenskih učiteljev prava).
Je možna tudi drugačna podoba? Podoba pravnika, ki navsezgodaj vstane in se še pred zajtrkom dve uri prebija čez zadnje zbirke sodnih odločb, ki trdo gara z upanjem na najboljši rezultat, ki da veliko na fair play in svoje delo opravlja brez nedovoljenih (finančnih ali drugačnih) poživil? Gotovo je in po mojem se kar nekaj takih pravnikov tudi najde, tudi (ali celo predvsem) v javnem sektorju. Le da v javnosti redko izvemo zanje in še redkeje zanje držimo pesti, ker pač nimajo priložnosti, da bi se borili za olimpijske kolajne ...Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
