c S
Prelomno drobni koraki evropskega povezovanja 04.07.2012 Bojim se, da se moramo pogovoriti o Evropski uniji. Saj ste gotovo že opazili, kako je muhasta: en dan se počuti vso odraslo, spet drugi se brani odgovornosti, ves čas se nekako išče, pada iz krize v krizo, ob tem pa nenehno preizkuša meje, pa četudi to včasih pomeni sprehajanje po robu prepada. Tipična najstnica.

Ko se je prejšnji teden v Bruslju odvijalo zasedanje Evropskega sveta, se je marsikdo spet ujel v nevidne mreže političnega navdušenja ali, še huje, nepoboljšljivo dramatične  retorike številnih komentatorjev razvoja Evropske unije.

Še enkrat več smo bili na robu prepada. (Le zakaj vedno znova rinemo tja? Ima ta nesrečni previs vsaj čudovit razgled? Mislim, da lahko utemeljeno pričakujemo vsaj apokaliptično simboliko razgledne točke Verdens Ende na Norveškem (Norveška! kamor EU nikoli ne more), če že ne fin del mundo argentinske Ushuaie ali 870-metrskega prepada na robu Hortonske ravnice na Šri Lanki.) In še enkrat več smo se iz njegovega primeža izvili. Več kot le izvili! Z umetniško izvedeno salto smo težavo spremenili v priložnost, gospodarsko krizo pa v katalizator nove, boljše, tesnejše, vse bolj povezane Evrope, v katero nas je blagohotno potisnila. Prvi komentarji so pogosto govorili o »prelomnem« Evropskem vrhu – z njim da smo končno dobili zametke bančne in fiskalne unije, z njimi pa končno tudi nemoteno pot v federalno Evropo.

V resnici pa se je historično gledano skoraj nato vedno izkazalo, da ne prepadi niso bili tako usodni (sicer bi na EU že dolgo spominjala le še spominska tabla na previsu Pogodbe za ustavo, če ne celo spominski tabli na spodletela predloga evropske obrambne in politične skupnosti pred slabimi šestimi desetletji) ne politični dogovori evropskih voditeljev tako prelomni (sicer bi bili do sedaj že trikrat tesnejša federacija kot ZDA). Vsakemu prepadu je sledila nova ravnica, vsakemu prelomnemu dosežku nov prepad. Medtem ko se zadnje dni sami kuhamo v neusmiljeni vročini, se nad EU po pisanju časnikov spet zgrinjajo črni oblaki.

Evropska unija pač živi v skladu z mantro, ki ji jo je kot poslanico ob rojstvu podarila Schumanova deklaracija, njej pa nemara izkušnje antičnih rimskih gradbenikov: »Evropa ne bo nastala naenkrat ali v skladu z enotnim načrtom. Gradila se bo s pomočjo konkretnih dosežkov, ki bodo najprej oblikovali dejansko solidarnost.« Ne na en mah, ne v enem dnevu, ampak z vrsto drobnih, postopnih korakov. Simbolika, prispodoba in ideološki temelj, ki mu Evropska unija še danes sledi.

Morda druge izbire niti nima – metafore namreč zelo močno narekujejo, kako živimo življenje. Kot v svoji knjigi Metaphors We Live By (Prispodobe, po katerih živimo)ugotavljata George Lakoff in Mark Johnson:

»Prispodobe lahko za nas ustvarijo stvarnosti, predvsem družbene stvarnosti. Prispodoba je tako lahko vodilo za prihodnja dejanja. Takšna dejanja bodo seveda ustrezala prispodobi. To pa bo okrepilo moč prispodobe za ustvarjanje izkustvene skladnosti. V tem smislu so prispodobe lahko samoizvršljive prerokbe.«

Če Evropsko unijo nenehno dojemamo kot projekt mnogih malih korakov, potem ni čudno, da njen razvoj poteka na ravno tak način. Komentarji o prelomnosti tovrstnega kriznega mešetarjenja pa v bistvu želijo prelomiti predvsem vpliv te prispodobe, saj nas je že Hegel naučil, da je umno dejansko in vice versa.

(Kar je, če dobro razmislite, tudi problem našega napihnjenega nepremičninskega trga – če bi ga tako kot Američani poimenovali »mehurček« (bubble), bi se že zdavnaj razblinil; ker smo mu dali bolj robato poimenovanje »balon«, pa se še kar upira tržnim zakonitostim spodobnosti in zdrave mere.)

Zoper prispodobo se je torej treba boriti s prispodobo. Na eni strani stoji podoba Evrope kot dolgotrajnega gradbenega podviga (denimo templja Angkor Wata, ki se je gradil dobra štiri stoletja, ali pa barcelonske Sagrade Familie, začete leta 1882, a še vedno nedokončane). Na drugi pa se ji morda lahko postavimo po robu s podobo Evrope kot male, hitro rastoče najstnice.

Saj vem, Evropo si, če že v človeški podobi, veliko lažje predstavljate v podobi starikave ali vsaj zrele gospe, a vendarle je vsaj v smislu politične tvorbe Evropska unija prav mladostno bitje. Če jo kot politično tvorbo primerjamo z ZDA (ki jih je v civilizacijskem smislu rahlo vzvišenemu Evropejcu (gl. Umberto Eco, Faith in Fakes) enostavno označiti za neomikanega zelenca, ki pomanjkanje lastne umetnosti in zgodovine nadomešča z imitacijo v plastiki), Evropska unija ni podobna današnji ameriški federaciji, ampak Ameriki pred državljansko vojno, v času ponosnih zveznih držav in sorazmerno krhke zvezne oblasti. Kot je pred ducat leti evropsko pravo opisoval pokojni italijanski sodnik Sodišča EU Mancini, je »še vedno v adolescenci, bolj ali manj tako, kot je bilo ameriško ustavno pravo v času Marshalla, in kot [tedanje] ameriško ustavno pravo trpi vse bolečine gradnje državne ureditve«.

ZDA je na poti k zrelosti politične ureditve pomagala prav omenjena nesrečna državljanska vojna. Glede na to, da se je Unija iz tako »državljanske« vojne rodila, bo njen ustavni trenutek, njen zrelostni izpit, ki jo bo iz brezbrižne najstnice prelevil v oprezno mladenko, nemara – upajmo – drugačen. Morda kar pričujoča kriza?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.