Čeprav s tem tvegam pri vas vzbujati vtis okorelega nergača, se mi zdi, da si kritika iz prejšnje kolumne (zdaj še z manjkajočimi sklepnimi odstavki, ki so pri prvi postavitvi v spletno obliko nehote odpadli) zasluži še nadaljevanje oziroma dopolnitev. Ena težava je vrednostna pasivnost, zaradi katere ne ukrepamo zoper kršitelje družbenih zavez. Druga pa je slepa pega poštenosti, zaradi katere vseh kršitev zavez ne zaznavamo v enaki meri.
1.
Slepa pega je oftalmološki, pa tudi psihološki pojem. Sam sem včasih nad njim preklinjal ob igranju šaha, ko sem ob ponavljajočem se pregledovanju situacije na igralni deski po vsaki novi potezi naenkrat postal slep za kakšno usodno nevarnost; preprosto je nisem več zaznal, pa čeprav sem pet potez prej točno vedel, da moram paziti nanjo. Nemara so rahlo zdolgočaseni možgani ob peti ponovitvi opozorila (pazi na trdnjavo!) čez problem nalepili zapis »Misija opravljena!« in se z njim preprosto nehali ubadati. Dokler zaradi njega nisem izgubil partije.
Enaka slepa pega se nam očitno kaže tudi v družbenem kontekstu. En primer je tisti iz uvodnega odstavka, pri katerem znanstveniki kažejo, da druge ljudi vrednotimo po njihovem zunanjem obnašanju, sebe pa po poznavanju svojih notranjih misli: ker zmotno mislimo, da z introspekcijo pridobimo objektivnejšo oceno, smo slepi tudi za svojo pristranskost, saj ta učinkuje podzavestno in je pri še tako podrobnem česanju svoje notranjosti ne bomo zaznali.
Drugega pa nam morda ponuja tudi žalostna politična slika v Sloveniji. Politika pogosto sili v delitve na »naše« in »njihove«, posledično pa, se mi zdi, vodi v podobno slepo pego – moralne pokončnosti, intelektualne odličnosti, poštenosti – v dojemanju vrednot in namenov svojih ali konkurenčnih predstavnikov.
Če želite povsem banalno ilustracijo: tisti na eni strani so ob in po zadnjih volitvah neusmiljeno razgaljali Janševo pehanje za državno oblastjo kot vzvod za zasledovanje lastnih interesov, če ne celo reševanje lastne kože (kot premier se bo lahko izognil sodnemu postopku v Avstriji, dosegel ustavitev preiskovanja afere Patria v Sloveniji, prikril svoje stare orožarske grehe, itd.), medtem ko so Jankovićevo kandidaturo razumeli kot skorajda altruistično dejanje uspešnega gospodarstvenika na obisku v politiki, ki bo vsesplošno dvigal standard in ljudem urejal službe. Tisti na drugi strani so situacijo razumeli povsem obratno: Janković naj bi se na državno blagajno želel obesiti potem, ko je dodobra izpraznil mestno, sploh pa naj bi s tem tudi skušal ustaviti postopke, ki se sedaj pretijo zgrniti nad njegove nečedne posle, medtem ko naj bi bil Janša zgolj uspešen politik, ki nas edini lahko povleče iz te krize v dobro vseh nas in še najmanj sebe samega; afera Patria naj bi bila povsem izmišljena, pa tudi če bi obstajala, gotovo ni imel Janša nič z njo, v vsakem primeru pa ne gre za korupcijo, če se je kaj na veliko obljubljalo, pa potem nič dalo. (Mimogrede: o drugem ne morem soditi, a to zadnje v nobenem primeru ne drži – kot je po naravi stvari logično in splošno sprejeto (poglejte si denimo Kazenskopravno konvencijo o korupciji Sveta Evrope), je korupcijsko ravnanje že samo terjanje ali sprejemanje obljube nedopustnih koristi.)
Tisti na tretji strani nimajo zadržkov, da vidijo najslabše v obeh. Predvsem pa jim je jasno, da sta veliko slabša od njih samih. (Morda obstaja tudi kdo na četrti strani, ki meni, da je z obema vse v najlepšem redu. A nekaj takega ni v naši naravi. Kjer je dim, si kaj rado predstavljamo še ogenj, tudi če ga v konkretnem primeru morda ni.)
2.
Toda slepa pega poštenosti je večja, kot bi si mislili. Na eni strani človek benti čez politične (ali, če je posebno slabe volje, kar vse javnosektorske) lopove, ki da trošijo davkoplačevalski denar; na drugi pa razmišlja, kako čim bolj sekati ovinke med zakoni in svojimi davčnimi obveznostmi. Zasebniki različnih poklicev ponujajo ugodne popuste, če stranke ne vztrajajo pri onesnaževanju narave s tiskanjem nepotrebnih računov. Podjetja brez plačila DDV kupujejo lepo paleto vozil in naprav, ki jih (ampak čisto zares) potrebujejo zgolj za službene namene. (Skoraj) vsi, ki lahko, »optimizirajo« svoje plačilno stanje, še posebno, če je v igri kakšna dajatev socialnega varstva. Ime igre je »znajdi se, kdor (in kolikor) se more«.
Ampak med navadnimi smrtniki in onimi političnimi veljaki je ogromen prepad in eno z drugim nima nič. Eno je spreten občutek za realnost, drugo pa zavržno zaslužkarstvo. Za svoje ravnanje navadni smrtniki najdejo kup prepričljivih razlogov in argumentov, v njihovi duši pa ni ničesar, kar bi hromilo družbeno solidnost in vsesplošno blagostanje. Morda je tam nekje ob strani le ena drobna pikica, drobna slepa pega poštenosti, zaradi katere okolje merijo z enimi vatli, sebe pa z drugimi.
Nekoč sem slišal anekdoto o nekem možu, ki naj bi bila resnična, v kateri sta njegova sinova prišla domov prešerne volje, saj naj bi se jima uspelo zastonj, brez kupljenih vstopnic, peljati z vlakom (ali morda še tramvajem). »Kaj,« se je razhudil njun oče, »da bosta moja sinova goljufala državo?« Nemudoma se je oblekel, šel do najbližje trafike, kupil sodne koleke v vrednosti dveh kart in jih raztrgal. »Tako,« je sklenil, »pa smo si bot.«
Za današnji čas je ta anekdota čudovita in žalostna obenem, sodi pa kvečjemu v rubriko izjem, ki potrjujejo pravilo.
3.
A vendarle drobna razlika je. Navadni smrtniki smo posamič zgled, dober ali slab, zgolj svoji drobni, neposredni okolici. Naši voditelji so zgled širši skupnosti. Če oni trpijo za slepo pego lastne poštenosti – ki se ne sme meriti zgolj po zakonitosti, ampak tudi spodobnosti njihovega početja – in če (kar je bila tema prejšnje kolumne) vsaj na videz za enako slepo pego trpi tudi družba, ki zoper kršitelje svojih zavez ne zna ukrepati, potem slepa pega preti postati siva mrena, ob kateri se nam bo na splošno slabšal vid, dokler se ne bomo le še v slepi veri opotekali v upanju, da ne zaidemo z ozke poti spodobnega življenja. Pri čemer nas bodo v slepoto pahnili ravno tisti, ki naj bi najbolj skrbeli za naš zdrav vid.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
