c S
Zakaj Slovenija ni obljubljena dežela? 21.05.2012 Celovitega odgovora na to vprašanje nimam. Se mi pa žal zdi, da je smiselno samo po sebi. Da namreč Slovenija res (še) ni obljubljena dežela. To vas verjetno ne preseneča – živimo v sijajnih časih za pesimizem in o taki diagnozi se bomo kar zlahka strinjali. Morda pa vas bo presenetilo, če rečem, da ste za to v dokajšnji meri krivi prav vi. (In, saj priznam, jaz sam prav tako.)

Pogosto se mi namreč zdi, da problem ni zgolj v dejanjih, ampak v veliki meri v odzivu nanje; ne zgolj v akciji, ampak tudi v reakciji. Eden od razlogov (ali načinov), da Slovenija ni obljubljena dežela, je tudi ta, da se ne drži svojih lastnih obljub. Naj skušam to pojasniti v treh korakih.

Poanta

Robert Kegan in Lisa Laskow Lahey sta pred leti napisala zelo zanimivo knjigo z naslovom How the Way We Talk Can Change the Way We Work (Kako lahko način našega govora spremeni način našega dela). Knjiga raziskuje razkorak med našo odločenostjo, da nekaj spremenimo, in našo lastno prakso, ki take naše zaveze spodkopava, in ponuja način za izgradnjo »mentalnega stroja transformacije«, s katerim omogočimo dejansko spremembo v našem delovanju. Saj vem, sliši se kot ena od tistih knjig za duhovno samopomoč, ki se jim zdrava pamet narekuje na široko izogniti, a prvi avtor je ugledni harvardski profesor psihologije, katerega predavanja sem prav zaradi njegovega slovesa v času svojega študija v ZDA tudi sam nekajkrat obiskal.

Drobna poanta, ki si jo izposojam iz knjige, ni njeno bistvo, a vendarle na preprost način odpira vpogled v lastno (so)odgovornost za spodkopavanje lastnih ciljev. Predstavljajmo si, da v neki skupnosti (ali recimo podjetju) ugotovimo, da smo zapadli v nezdravo prakso, kjer o problemih s sodelavci govorimo za njihovimi hrbti namesto v odkritem pogovoru z njimi, in se je želimo znebiti ter sprejmemo skupno zavezo, da se bomo taki praksi odrekli. Nič več neproduktivnega opravljanja, pritoževanja in jadikovanja po kuloarjih, od sedaj naprej bomo le še odprto čistili račune v skupno dobro. Sliši se dobro, a kdo ima ključno vlogo pri tem, da bo zaveza uspela? Kje je šibki člen, zaradi katerega ji lahko spodleti? Seveda je na neki ravni glavni krivec tisti, ki se zaveze ne drži in se spet zateče k opravljanju. Toda ključni akter je pravzaprav njegov sogovornik! Če naj zaveza uspe, potem moramo biti sposobni ustaviti tistega, ki jo želi prekršiti. Odgovornost za to, da zaveza ne uspe, nosi (tudi) tisti, ki kršitve dopušča ali celo – pa čeprav zgolj s svojo tiho prisotnostjo – omogoča.

Akcija

V Sloveniji je marsikaj narobe. (Je tudi marsikaj prav! A današnja kolumna se pač posveča prvemu.) Lakomni podjetniški tajkuni, baroni, oligarhi in druge sprevržene vrste reda Choanoflagellata ukrivljajo družbene in moralne postave, da na plečih tuje naivnosti gradijo svoje votle palače. Zakoni se pogosto razumejo kot nezavezujoče smernice, etika pa kot ovira, ki jo je treba preskočiti na poti do želenega cilja. Da je vse skupaj še bolj pomilovanja vredno, gre podjetništvo pogosto z roko v roki s politiko, v slovenski politiki pa danes skorajda ne moreš uspeti, če na lepo počesani glavi ne nosiš zadostne količine rezervnega živeža (beri: masla). Eni plagiirajo, drugi ponarejajo listine, tretji koristi od političnih sinekur plemenitijo še s sumljivimi podjetniškimi povezami, skoraj vsi pa v hlepenju po oblasti prepogosto izberejo formo pred vsebino. To nam gre lahko res močno na živce.

Reakcija?

Toda zakaj, pravzaprav, to potemtakem dopuščamo? Zakaj smo zadovoljni s formo, če želimo vsebino? Zakaj kršiteljev zaveze ne ustavimo? Zakaj se nam, če že kaj, take kršitve zdijo tako slabe, pa obenem tako neizogibno, da proti njim niti ne ukrepamo?

Samo v ilustracijo: pred dnevi je na nekem posvetu eden od predavateljev omenil nesrečni sloves nekaterih poslancev Državnega zbora – eden ne plačuje svojih dolgov, drugi goljufa pri jezikovnih izpitih, spet tretji gradi kariero na ponarejenem spričevalu, itd. – in da bomo očitno kmalu dočakali ustanovitev posebne poslanske skupine poslancev sumljivega etičnega porekla. Humorna misel je med udeleženci požela nekaj sramežljivega smeha, kar je po svoje dobrodošlo. (S humorjem je očitno tako kot s poezijo – težje ko je življenje, boljši je.) A v bistvu se ne bi smeli smejati, v bistvu bi nas moralo biti sram! Kako imamo lahko take lumpe v parlamentu, pa to kar dopustimo?

Tovrstne in podobne barabije se dogajajo povsod po svetu. A ponekod se z njimi vsaj tedaj, ko jih odkrijejo, soočijo tako, kot si zaslužijo – javno, odločno, bolj ali manj neizprosno. Poglejte si denimo natančno prečesavanje nespodobnega početja medijev in njihovega bratenja s politiko, ki že skoraj leto dni poteka v Veliki Britaniji, ali pa seznam političnih afer (in njihovih zaključkov) na ravni zveznih oblasti v ZDA.

Potem pa se miselno prestavite v Slovenijo. Kjer Karl Erjavec ob razkritju afere s Simčičevim spričevalom najprej vztraja, da gre zgolj za gonjo zoper ustrezno izobraženega poslanca in njegovo stranko, ko po nespodobnem sprenevedanju vendarle kloni, pa še vedno poziva, naj odstopi šele junija (in s tem stranki ohrani poslanski sedež), med drugim tudi prav zato, ker da ga je Erjavec ves čas branil pred javnostjo in s tem »utrpel tudi nekaj osebne škode«. Kjer Cviklovo plagiirano knjigo še vedno najdete na prodajnih policah v knjigarnah in (za zgolj 58 EUR!) spletnih prodajalnah, Đorđe Perić, ki je lep del svoje doktorske naloge na kragujevški pravni fakulteti dobesedno prepisal iz magisterija z iste fakultete, pa sodbo Upravnega sodišča, ki iz procesnih razlogov odpravi sklep in odločbo vlade o obnovi postopka nostrifikacije plagiiranega kragujevškega doktorata, pospremi s kalimerovsko mislijo, da je verjetno »edini, ki je dvakrat uspešno obranil svoj doktorat«.

Nekdo nas lahko ima za norca in mi mu to pustimo.

Kaj je narobe z nami?

Civilizirani ljudje ne uporabljajo katrana in perja, prav tako ne hitijo v preuranjene sodbe, saj se lahko zmotijo. A če tako držo privedeš do skrajnosti, potem te omrtvi. Kot je na omenjenem posvetu dejal Matjaž Jager z Inštituta za kriminologijo – vse afere na koncu končajo pred vrati kazenskega prava. (No, skoraj vse – o Periću je denimo odločalo Upravno sodišče.)

Je Simčič uporabljal ponarejeno spričevalo? O tem ne moremo soditi, ker ni bilo pravnomočne kazenske sodbe! Je Perićev doktorat plagiat? Sedaj, ko je (vsaj na tej stopnji postopka) upravno sodišče zaradi zastaranja odpravilo sklep vlade, ne bomo nikoli vedeli! Sicer si lahko ogledamo njegov doktorat ter oni drugi magisterij in vidimo, kako sta si daljša kosa besedila povsem enaka, beseda za besedo, vrstica za vrstico, stran za stranjo – a kaj moremo, če ni sodbe? Kaj lahko stori predsednik stranke, razen da se pogovori s poslancem in mu pogleda v oči? (Kje si, Tofffsy?) Če ni pravnomočne sodbe, smo nemočni. Stanovska združenja ne znajo več sama odločati o disciplinski odgovornosti, potrošniki ne o poslovni, volivci (še manj pa strankarski veljaki) ne o politični, družba ne o družbeni.

Vprašanje moralne sprejemljivosti smo pretvorili v formulo sodno ugotovljene (kazenske) odgovornosti in soočanje s pritlehnimi nespodobnostmi preložili na pleča okornega in preobremenjenega pravosodja. Če v rokah ne držimo pravnomočne obsodbe, zoper kršitelje družbene zaveze ne ukrepamo javno, ampak kvečjemu brezplodno natolcujemo za njihovimi hrbti. S tem pa dopuščamo ali, čeprav nehote, posredno celo spodbujamo nadaljevanje nečednosti. Če smo si obljubili pravno, socialno in sicer korektno državo, bi se morali nekoliko resneje držati svojih obljub.

(Op.: Pri prvotni objavi na portalu IUS-INFO so pomotoma izpadli zadnji trije odstavki zapisa.)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.