c S
O selitvah in poreklu 23.04.2012 Dovolite, da začnem z vprašanji: koliko generacij nazaj, bi rekli, je živel Charles Darwin? In zakaj bi bilo to lahko pomembno? Zakaj se neka gos v latinščini imenuje indijska gos, v slovenščini pa tibetanska gos? In zakaj bi nemški plemič posvojil avstrijsko državljanko v najlepših štiridesetih letih?

Priznam, povod za tokratno kolumno je spet naključje. Oni dan sem se v Cambridgeu zvečer vračal iz knjižnice in se v osrednji stavbi collegea, v katerem ta mesec bivam, ustavil, da pogledam, ali me morda ne čaka kaka pošta. Pa sem zaslišal recitiranje pesmi in ugotovil, da se je v skupnem prostoru nad poštnim »golobnjakom« zbrala množica ljudi, ki je poslušala neko pesnico. Radovednost me do sedaj še ni pokončala, zato sem seveda takoj stopil pogledat, za kaj in za koga gre. Ob robu je visel plakat, na njem pa je pisalo, kdo je pesnica: »Ruth Padel«, je pisalo, samemu imenu pa je bilo v oklepaju dodano še naslednje: »(prapravnukinja Charlesa Darwina)«.

Gospa Padel (ki bi po »padelski« strani družine lahko bila slovanskega porekla) je predstavljala novo knjigo pesmi z naslovom The Mara Crossing (recimo Prečenje Mare), poimenovano po reki Mari, ki ločuje tanzanijski narodni park Serengeti od kenijskega narodnega parka Masai Mara in ki jo na tisoče živali vsako leto prečka ob dolgotrajnih selitvah med obema parkoma, medtem ko v reki nanje prežijo lačni krokodili. Knjiga govori o potrebi po selitvi, selitvi ljudi in živali, predvsem ptic. Ob tem se pesnica Padel ni docela ločila od posla(nstva) svojega prapradeda, saj so bile pesmi in spremna besedila polna evolucijskih spoznanj. Denimo tiste o tibetanski gosi (anser indicus), ptici selivki, ki se vsako leto seli med Indijo in Mongolijo, da pride od enega kraja do drugega, pa mora preleteti Himalajo – medtem ko ljudje na tej višini skoraj že ne moremo več dihati, ptice pa za letenje potrebujejo še veliko več kisika, tibetanski gosi uspe leteti na več kot 9000 metrih, za kar je morala razviti učinkovitejša pljuča, drugačen hemoglobin in večjo kapilarno gostoto v mišičnih tkivih. In zakaj je vse to razvila? Najverjetneje ne zato, da lahko uživa v geografskem razkoraku med svojim latinskim in slovenskim poimenovanjem, ampak zato, ker so tibetanske gosi po isti poti letele že, preden se je mlado himalajsko gorovje sploh zdramilo in nagubalo do svojih višin, njegovi počasni rasti pa so se nato evolucijsko prilagajale z ustreznimi spretnostmi.

A vendarle: v času, ko človek praviloma hodi naokrog (v smislu migracije, kratkih obiskov tujine ali pa zgolj po običajnih delovnih opravkih doma) le s svojim imenom, so potomci slavnih očitno še deležni posebne obravnave – »Ruth Padel (prapravnukinja Charlesa Darwina)«. Povej mi, iz koga prihajaš, pa bom vedel, kako dobra bo tvoja pesem? Slavna kri ni voda, pa tudi če je že močno razredčena.

Včasih smo sicer na to res dali več, in to ne samo v okvirih neposrednega starševstva (»Valjhun, sin Kajtimara«). Če denimo berete islandske sage, bo v njih polno takih opisov kot je tisti iz začetka Sage o Eriku Rdečem (oprostite mi moj neizpiljen prevod):

»Olaf, ki so mu pravili Olaf Beli, je veljal za vojaškega kralja. Bil je sin Kralja Ingjalda, sina Helgija, sina Olafa, sina Gudreda, sina Halfdana Belonogega, kralja Uplanda (na Norveškem).

 

Vodil je plenilski pohod pomorskih veslačev na zahod in zavzel Dublin, na Irskem, ter Dublinshire, za katerih kralja se je postavil. Oženil je Aud Globokoumno, hčer Ketila Ploskonosega, sina Bjorna Neodlikovanega, plemiča iz Norveške. Njun sin se je imenoval Torsten Rdeči.

 

Olaf je padel v bitki na Irskem, nato sta Aud in Torsten odšla v Sudreyjar (na Hebride). Tam je Torsten oženil Thorid, hčer Eyvind Vzhodnjaške, sestre Helgija Vitkega; in imela sta veliko otrok.«

Ja, tako je bilo včasih – veliko otrok in veliko prednikov. Če ste opazili, da so nekoč (praviloma) šteli samo očetje, ste zaznali še en evolucijski korak, ki ga stežka delamo ta hip in katerega del je tudi Ruth Padel – po stari islandski šegi bi njeno vez z Darwinom zapisali takole: »Ruth Padel, hči Hilde Padel (rojene Barlow), hčere Nore Barlow (rojene Darwin), vnukinje Charlesa Darwina (rojenega Darwin)«. (No prav, zadnjih dveh besed ne bi bilo, a saj že veste, da povsem brez hudomušnosti ne morem.)

Človek je pogosto razpet med selitvijo in mirovanjem, med (nujno) imigracijo in (želeno) vrnitvijo. Gremo lahko skoraj kamorkoli (rudarili bomo na asteroidih), a je pomembno tudi to, od kod prihajamo, čigavi smo in kako nam je ime.

To je v zadnjih letih spoznavalo tudi evropsko pravo, kjer prihaja do kolizije nacionalnih pravil in pravic prostega gibanja državljanov Unije. Recimo v zadevi C-148/02 Garcia Avello: gospod Garcia Avello, španski državljan, in gospa Weber, belgijska državljanka, sta se v osemdesetih letih poročila, živela v Belgiji in dobila dva otroka, ki jima je matična služba v skladu z belgijsko zakonodajo vpisala očetov priimek, Garcia Avello. Sredi devetdesetih let sta starša predlagal spremembo priimka otrok, dvojnih državljanov, v Garcia Weber – z utemeljitvijo, da je takšna ureditev v skladu s špansko prakso, po kateri nosi otrok priimka obeh staršev. Belgijski organi so vlogo zavrnili (kot nekakšen kompromis so predlagali spremembo v priimek Garcia), Sodišče EU pa je odločilo, da dvojnim državljanom takšne spremembe državni organi ne morejo preprečiti, če bi bili do nje upravičeni po pravu druge države državljanstva.

Z dvojnimi priimki nasploh imajo težave v Nemčiji. Ko sta gospod Grunkin in gospa Paul, nemška državljana, dobila otroka na Danskem in je ta tam dobil dvojni priimek (Grunkin-Paul), je prav tako moralo posredovati Sodišče EU z odločitvijo, da tak priimek morajo priznati tudi nemški upravni organi, pa čeprav nemška zakonodaja sicer dvojnih priimkov ne dopušča (gl. sodbo SEU v zadevi C-96/2004 Standesamt Stadt Niebüll in predvsem v zadevi C-353/06 Grunkin-Paul). Vez z Dansko tu ni bila enako močna kot v primeru Garcie Avelle s španskim državljanstvom otrok, a dovolj jasna, da ni šlo za »zgolj notranje okoliščine« primera, ki ne bi vključil varstva prava EU. (Nauk za posameznike: če torej razmišljate o porodnem turizmu, je ena možnost ZDA, če bi svojemu otroku želeli omogočiti športne možnosti za naskok na položaj ameriškega predsednika, alternativa pa ena od drugih držav EU, če vam tamkajšnja zakonodaja bolj ustreza.)

Očitno pa, kot nas je naučil že Karl Theodor Maria Nikolaus Johann Jacob Philipp Franz Joseph Sylvester Freiherr von und zu Guttenberg (ki ni zaslovel zgolj po imenu), so v Nemčiji izjema plemiški nazivi, kar razkriva tudi zadeva C-208/09 Sayn-Wittgenstein. Izvirni spor je sprožila avstrijska državljanka, rojena 1944, ki jo je leta 1991 posvojil nemški državljan Lothar Fürst von Sayn Wittgenstein, s tem pa je privzela tudi njegov priimek in se imenovala Ilonka Fürstin von Sayn-Wittgenstein. Avstrijska zakonodaja pa v skladu z zakonom o odpravi plemstva onemogoča zakonito uporabo plemiških nazivov kot sestavnega dela priimka, zaradi česar so nameravali iz njenega priimka črtati »Fürstin von«. Spet je moralo o dopustnosti tega posega odločati Sodišče EU, ki je uvodoma poudarilo, da je »priimek osebe element, ki je sestavni del njene identitete in njenega zasebnega življenja«, vendar pa da je treba spoštovati tudi nacionalno identiteto držav članic in njihovo ustavno ureditev, zaradi česar avstrijska ureditev ob ustrezni sorazmernosti ni v nasprotju s pravom EU. (Nauk za države: če želite omejevati razpolaganje državljanov z izbiro imena, potem to uredite na ustavni ravni.)

Preteklost, naše poreklo, naša posamična in skupna identiteta sta pomembni, pri slavnih ljudeh, kot je Charles Darwin, pa se vse skupaj še pomeša. Vsekakor se nam zdi pesnica bolj zanimiva, če vemo, da je prapravnukinja slavnega biologa njena babica še iz prve roke poslušala zgodbe o svojem slavnem dedku (ki je umrl tri leta pred njenim rojstvom). Podobno je moj ded, izvrstni veterinar, ki je delal doktorat v Italiji pri enem od učencev Pasteurja, svojim študentom včasih dejal, da sta med njimi in Pasteurjem le dva človeka. Tako daleč, pa vendarle še vedno tudi tako blizu.

Selimo se, kolikor hočemo, poreklo ostaja isto – razen, morda, če nas posvoji nemški plemič in se nato izogibamo avstrijskim upravnim organom.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.