Tako je leta 1930 v kratkem eseju z naslovom Ekonomske možnosti za naše vnuke pisal John Maynard Keynes, znameniti britanski ekonomist, ki je pomembno sooblikoval sodobne teorije makroekonomije. Baje se v delu svoje napovedi ni zmotil: če se etnocentrično omejimo na zahodne razvite demokracije, naj bi se od leta 1930 do 2030 standard baje res dvignil vsaj osemkratno (če še vedno vsaj srednjeročno optimistično gledamo na trdoživost trenutne gospodarske krize), le o petnajsturnem delovnem tednu ni ne duha ne sluha.
Delovni teden se je sicer v zadnjih desetletjih res krajšal. Kot je pred časom poročala Komisija, je leta 1991 v dvanajstih državah članicah tedanjih Evropskih skupnosti povprečni delovni čas znašal 40,5 ure na teden, leta 2010 pa v 27 državah članicah EU 37,5 ure na teden. Pri tem, če ste slučajno pomislili, razlika ni odraz pristopa bolj lenobnih članic, saj je v najstarejših dvanajstih članicah leta 2010 znašal celo zgolj 36,4 ure na teden. Tudi Komisija ob tem, ko poroča o razlikah med skupnim številom delovnih ur od 1400 ur letno na Nizozemskem do več kot 2100 ur v Grčiji, nekoliko predrzno ugotavlja, da »se zdi dolžina delovnega časa v veliki meri obratno sorazmerna s stopnjami urne produktivnosti v državah članicah«.
EU ima posebno direktivo o delovnem času, ki praviloma dopušča največ 48 urni delovnik, čeprav zaenkrat dopušča tudi možnost izvzetja, zaradi česar so jo pred nekaj leti neuspešno poskušali spremeniti. Temu najbolj nasprotuje Velika Britanija, a prav iz Velike Britanije je svet pred nekaj leti nagovorila tudi nevladna organizacija, ki poziva k uvedbi 21-urnega delovnega tedna. V Franciji so leta 2000 uvedli 35-urni delovnik (čeprav so ga kmalu prav tako – in do danes vse bolj – relativizirali).
A ideja omejitve delovnega časa je za marsikoga vendarle daleč od stvarnosti naših poklicev. Številni zaposlitveni profili so se ob tovrstnih vesteh o krajšanju delovnika v EU številni zaposlitveni profili (če za primer ostanem v naših strokovnih vodah, od odvetniških pripravnikov v pravnih tovarnah do sodnikov, ki bi ob lovljenju norme želeli sprejeti in napisati še čim boljšo sodbo, od nespametno lojalnih državnih uradnikov (nekaj se jih vendarle najde) do ustrezno zavzetih raziskovalcev in profesorjev) le nasmehnili. Kriza je v to zagato sicer vnesla nove zoprne razsežnosti, vključno s spremenjenim odnosom do starostne dinamike upokojevanja, ki je s stališča države očitno ujeto med Scilo bremenitve pokojninske blagajne in Karibdo odtegovanja zaposlitvenih možnosti mlajšim, a v osnovi se tovrstne značilnosti delovnega časa (še) niso spremenile.
Še posebno, kadar gre za dilemo, ki ne izvira (samo) iz ekonomske, ampak tudi drugačne računice – denimo tisto, v kolikšni meri žrtvovati zasebni razpoložljivi čas za potrebe kariere, koliko življenje podrediti delu, kje najti ravnovesje med, na primer, družino in službo. Saj vem, stara dilema, a vendarle nekaj – upam – novih anekdot in poudarkov.
To kolumno namreč pišem iz Anglije, kjer en mesec gostujem na pravni fakulteti Univerze Cambridge in kamor me prvič na tovrstnih gostovanjih spremlja tudi (mlada) družina. Kar se mi zdi sijajna pogruntavščina, ki se je vsaj zaenkrat zelo dobro obnesla. A sem se ob tem spomnil na anekdoto o nekem angleškem profesorju na tej univerzi, ki je celo življenje posvetil svojemu raziskovanju in mu v želji po čim večji produktivnosti podredil tudi dnevni ritem – ker so možgani najbolj spočiti po krepčilnem spancu, je spanec razbil na dve krajši štiriurni seansi. Štiri ure je spal ponoči, nato od zgodnjega jutra čez dopoldne delal, šel sredi dneva še enkrat spat in se štiri ure kasneje zbudil z novimi močmi ter spet lahko delal do noči. Tak način spanja v dveh kosih menda sploh ni tako napačen in naj bi se ga v preteklosti ljudje splošno posluževali (čeprav ne ravno z osemurnim premorom), a vendarle si lahko predstavljate, da ta profesor omembe vrednega zasebnega življenja pravzaprav niti ni mogel imeti.
Za to anekdoto pa vem iz pripovedovanja drugega uglednega profesorja, ki pa je imel več malih otrok in se ni mislil odpovedati družinskemu življenju – rešitev je zato našel v krajšanju spanca in začenjanju delovnega dne ob treh zjutraj. Vsak dan. Do osmih, ko s(m)o se drugi ljudje šele dodobra zbudili in spravili v red, je tako za sabo imel že pet ur kvalitetnega dela (branja, pisanja), zaradi česar je lahko dopoldneve mirneje posvetil fakultetnim opravilom, popoldne pa še našel nekaj časa za družino. A kdo ima srečo, da na dolgi rok zdrži s petimi in manj urami spanca? In ali lahko sicer ulovimo pravo ravnovesje med zasebnim in poklicnim?
Odgovor je morda pred dnevi ponudila tukajšnja univerzitetna knjižnica, ko mi je pod roke prišla zbirka razprav pokojnega mojstra mednarodnega prava Antonia Casseseja, ki so jih pred nekaj leti ob njegovi sedemdesetletnici zbrali njegovi prijatelji in jih objavili s spremnimi besedili o njem. Vsi po vrsti so se poklonili njegovi neusahljivi energiji in produktivnosti, s katero jih je pogosto spravljal v malodušno primerjalno samorefleksijo. Res je, nekateri ljudje so tako produktivni, da okolico lahko spravijo v živce. Spomnim se, kako so nekoč uglednega in plodovitega ameriškega pravnega teoretika Cassa Sunsteina vprašali, ali med njim in Richardom Posnerjem poteka tekma v objavljanju, pa je v odgovor ponudil naslednjo anekdoto:
»Pred nekaj leti je Ronald Dworkin napisal esej, v katerem je hkrati napadel oba, in sva se med kosilom v petek dogovorila, da bova skupaj napisala odgovor. Želel sem prevzeti pobudo pri odgovoru, zato sem čez konec tedna trdo delal in skupaj spravil članek na sedemnajstih straneh z enkratnim razmikom med vrsticami in brez opomb pod črto, ki sem ga v ponedeljek zjutraj faksiral sodniku Posnerju. To je bilo hitro. Ko sem se vrnil v svojo pisarno, pa me je na stolu čakal telefaks sodnika Posnerja, ki je imel trideset strani z enkratnim razmikom in z izdelanimi opombami pod črto. Tako da dirke v objavljanju dobiva on.«
Eden od avtorjev spremnih besedil je zapisal tudi to, da je imel Cassese rad anekdote, najbolj pogosto pa da je pripovedoval eno (priznam, da navajam po spominu) o vitezu, ki se je nekoč z ene od poti na konju vračal proti svojemu gradu, ko je na cesti zagledal malega vrabčka, kako leži na hrbtu, s kremplji, obrnjenimi proti nebu.
»Zakaj pa ležiš takole na hrbtu?« je vitez vprašal vrabčka.
»Slišal sem, da bo nebo padlo na zemljo,« je odvrnil vrabček, »pa ga želim ustaviti, da ne bo uničilo tvojega posestva.«
Vitez se je nasmejal: »Kaj pa misliš, da bi, če bi nebo res padlo na zemljo, lahko pri tem spremenil en tak mali ptiček z drobnimi kremplji?«
»Hej,« se je razburil vrabček, »vsakdo prispeva, kolikor pač zmore.«
Kar nemara velja tudi, če to včasih pomeni barvanje pirhov.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
