Takšno moč, kot jo imajo danes mediji, ima le malokdo. V nekaj dnevih lahko nekega naključno izbranega človeka iz popolne anonimnosti povzdignejo do nacionalno ali celo svetovno popularne osebe. Pri tem je lahko takšen človek povsem povprečen ali podpovprečen. Po drugi strani pa lahko kogarkoli, ki ta hip zasluženo uživa nacionalni ali svetovni ugled ali slavo, v nekaj dneh ali tednih povsem osmešijo, razvrednotijo, osramotijo ali potisnejo v anonimnost.
Seveda marsikaj od tega ni mogoče storiti, ne da bi kršili kako pravno ali etično normo. Temu lahko sledijo tožbe ali postopki pred novinarskimi razsodišči. Toda potem, ko je kateri od navedenih negativnih učinkov dosežen, stvari pogosto ni več mogoče resnično popraviti. Kak novinar morebiti doživi etično ali pravno obsodbo, medij plača odškodnino, javnost je nekaj časa zgrožena ali pa se naslaja nad afero, prizadete osebe pa niso nikoli več tisto, kar so pred zlonamernim ali nepremišljenim medijskim posegom bile…
Naslov te kolumne se mi je porodil, ko sem v preteklih dneh na televiziji občasno spremljal poročanje novinarjev o poteku pogajanj o sestavi bodoče vladne koalicije. Saj ne, da bi se mi asociacija, ki napeljuje na navedeni naslov, zdaj porodila prvič. Nasprotno, že neštetokrat sem bil negativno presenečen, razočaran ali celo zgrožen ob raznih nedostojnih ali celo ne-umnih medijskih poročanjih ali predstavitvah. Mislim, da mi tega sploh ni treba pojasnjevati, kajti bralec zagotovo razmišlja podobno, ko spremlja razne napihnjene, žaljive ali celo lažnive novice ali komentarje v t.i. rumenem tisku, ali pa ko vidi, kako mediji v želji po spektakularnosti (beri: zaslužku) tudi o nadvse resnih zadevah poročajo na »športni« način.
Seveda tu ne gre za slovensko posebnost, kajti vse to nekritično povzemamo iz ZDA in drugih zahodnih držav. Toda to ne more in ne sme biti opravičilo za takšno delovanje slovenskih medijev, ki vrednotno negativno vpliva na slovenske državljane. Nekje je pač treba začeti izboljševati (svetovno) situacijo, pri čemer nas znani rek uči, da je treba najprej pomesti pred domačim pragom.
Naj se vrnem k omenjenemu poročanju novinarjev o koalicijskih pogajanjih. V preteklih dneh sem večkrat gledal, kako novinarji in snemalci dobesedno tekajo za poslanci po parlamentarnih hodnikih, jim postavljajo »zasede« v parlamentarni zgradbi, pred njo, ali na kakih drugih krajih (npr. pred sedeži strank) ter jih pogosto že skorajda posiljujejo z vprašanji, za katera vnaprej vedo, da bodo ostala v bistvu neodgovorjena. Treba je pač za gledalce ali poslušalce ustvariti vtis, da se nekaj pomembnega dogaja. Četudi potem vidimo le nejevoljne ali kako drugače »neposrečene« obraze politikov, ki nimajo kaj povedati, vendar se več nikjer ne morejo izogniti vsiljivim novinarjem oziroma kameram ali mikrofonom. Vtis, da gre za nekaj dramatičnega, ustvarjajo npr. tudi različni televizijski večerni vklopi s »terena«, ki ustvarijo nekakšno temačno, napeto atmosfero, čeprav intervjuvanec odgovarja na vprašanja, o katerih bi se lahko povsem mirno pogovarjali v kaki pisarni ali televizijskem studiu.
Seveda se je treba zavedati, da novinarski poklic ni lahek in da so novinarji pogosto pod hudimi pritiski svojih nadrejenih oziroma delodajalcev. Pod različnimi pritiski so seveda tudi slednji. Toda tudi to ne more in ne sme biti izgovor za takšno popačenje novinarske in medijske dejavnosti, ki vodi v izgubo dostojanstva medijev. Če namreč mediji in novinarji pozabijo na svoje pravo poslanstvo, potem se odrečejo tudi svojemu dostojanstvu. To pomeni, da pristanejo na nekakovostno (»rokohitrsko«, nepreverjeno, bistveno pomanjkljivo, pretirano afektirano, nepotrebno provokativno, agresivno, žaljivo ipd.) poročanje in tako povzročajo škodo tistim, o katerih poročajo, gledalcem, sebi in družbi.
Ker smo pogosto priča tudi povsem drugačnemu, tj. kakovostnemu poročanju medijev, lahko hitro ugotovimo, da je odločitev o dostojanstvu medijev predvsem avtonomna odločitev novinarjev, urednikov in vseh drugih, ki te medije ustvarjajo in za njih delajo. Vsi ti akterji so zato etično dolžni dvigniti povprečno kakovost poročanja ter končno resnično(!) in odgovorno ozavestiti dejstvo, da niso le »poročevalci« o dogodkih, pač pa da slednje tudi v pomembni meri »(so)ustvarjajo«. Prav tako tudi pomembno vplivajo na kulturo oziroma raven javnega nastopanja in izražanja. Tako lahko denimo spodoben, izobražen, na intervju dobro pripravljen in retorično spreten novinar sam povzdigne raven dialoga, v katerem sodeluje z morebiti manj retorično spretnim ter osebnostno in intelektualno »slabše kultiviranim« intervjuvancem. Prav tako lahko novinar z veliko znanja in truda tudi sam povsem zanimivo in korektno poroča o nekem dogodku, za katerega morebiti ni uspel dobiti vpletenega sogovornika. Iskanje sogovornika za vsako ceno, četudi ga nato novinar, denimo, pred kamero kliče kar preko mobitela in nato predvaja kakšen njegov lapidaren in povsem vsebinsko prazen odgovor, je pogosto neprimerno, nespodobno ali celo podcenjevalno do gledalca oziroma poslušalca.
Takšnih in drugačnih negativnih primerov je žal veliko. Na srečo tudi pozitivnih. Vsak ima svojo naravo in dinamiko. In ker brez medijev danes praktično ni družbenega življenja, nam ostaneta le apel in upanje, da bodo ob politikih, finančnikih, ekonomistih, pravnikih in drugih tudi medijski akterji čim prej dojeli, da lahko v sedanji krizi s kakovostnim poročanjem bistveno pripomorejo k preseganju krize ter so v čast svojemu poklicu, medtem ko lahko s pretirano profitnim, samopromocijskim, ne-umnim in neetičnim delovanjem zapravijo svoje še preostalo dostojanstvo in tako pripomorejo k nadaljnji dekadenci naše civilizacije.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
