Pisci kolumn ob prelomu leta včasih opravijo pregled starega leta in nanizajo obete za novo. Če si želite tehtnega, izčrpnega in docela resnobnega pregleda najpomembnejših dogodkov preteklega leta, s katerim boste lahko nadomestili svoj pešajoči spomin, potem ste žal na napačnem naslovu. Tistim, ki živite v ZDA, bi za silo lahko ponudil pregled leta 2011 izpod peresa Davea Barryja, a je treba priznati, da je tudi gospod Barry veliko boljši poznavalec razlik med moškimi in ženskami kot pa avtor kronoloških zapisov o ugaslih letih. A kakorkoli že, nekaj utrinkov o(b) letu, ki je za nami, zmorem zapisati tudi sam.
Kot rečeno v uvodu – v letu 2011 je več ključnih dogodkov tako ali drugače nagovarjalo vprašanja demokracije, kar je simbolno odražal tudi eden od zadnjih javnih dogodkov v letu, ki sem se jih udeležil sam. Proti koncu decembra sem sodeloval na okrogli mizi Slovenskega društva za evropsko pravo in Centra Evrope z naslovom »Bo demokracija vzdržala?«, namenjeni vprašanjem parlamentarne demokracije v EU. Ko sem to omenil enemu od kolegov in mu povedal za naslov okrogle mize, me je hudomušno vprašal, ali si tega pravzaprav sploh želimo, pri tem pa citiral Winstona Churchilla, ki je nekoč dejal, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem.
Taka misel je seveda do volivcev pokroviteljsko podcenjujoča, saj se ljudje praviloma vendarle uspejo odločati modreje, kot pa bi jim pripisali elitistični komentatorji. Tudi pri nas se je v zadnjem letu zdelo, da imajo z demokracijo dosti več težav politični voditelji kot »povprečni volivci«. Začelo in končalo se je z vodstveno ali pogajalsko nespretnostjo, zaradi katere se je zrušila ena vladna koalicija in se ni mogla oblikovati druga, vmes pa smo lahko opazovali še nekaj začetniških napak pri vodenju volilnih kampanj. A pravzaprav se zdi, da pri nas malo šepa tako pri volivcih kot pri naših voditeljih. Kot da bi se demokracija v teh dveh desetletjih nekoliko izčrpala, mi vsi pa do njenih idealov nekako otopeli.
Še eden od kolegov, s katerim sem se v zadnjem času pogovarjal o tem (povej mi, kdo so tvoji prijatelji, in povem ti, kako dobre kolumne boš lahko pisal), se je nostalgično spomnil na čase z začetka devetdesetih let, ko smo med kandidati za politične funkcije brez težav našli tudi klasične intelektualce in pesnike, ki jih danes ni več blizu. Kar me je spomnilo na tisto prigodo Umberta Eca, ko so ga v ZDA začudeno spraševali, zakaj vendar doma v Italiji v dnevnem časopisju objavlja tudi kolumne o političnem dogajanju, ko pa je vendar uspešen pisatelj in poznavalec semiotike. Eco je odgovoril nekako tako, da pač v ZDA politiko dojemajo kot poklic, s katerim se bodisi ukvarjaš bodisi ne, medtem ko je po italijanski tradiciji politika dolžnost vsakega državljana, ki mora imeti in ob priliki tudi povedati svoje mnenje o aktualnih političnih dogodkih.
Res se zdi, kot da smo se tudi pri nas pred dvajsetimi leti šli demokracijo, ko so pri (so)upravljanju države želeli sodelovati vsi, danes pa se gremo politiko, ko so politični proces nekako prilastili bolj ali manj karierni politiki, ki morda malo menjajo politične programe ali po potrebi stranke, a se vendarle trudijo ostati »večni« akterji, medtem ko ima večina državljanov do te politike vse bolj skeptični odnos, s tem pa tudi vse manj interesa (in možnosti) za sodelovanje v njej. Ne samo v številkah, denimo tistih volilne udeležbe, ki so sicer nižje, a še vedno dokaj visoke (volitev leta 1990 se je udeležilo kar 83,5 %, zadnjih pa 65,6 % volilnih upravičencev), temveč očitno tudi v standardih politične korektnosti in integritete, ki jih pričakujemo od svojih potencialnih voditeljev, saj aktualni cvetober slovenske politike in njenih spremljevalcev ni najbolj zgledna slika moralne pokončnosti in neoporečnosti.
A morda nam ob pogledu na prihajajoče leto po plateh demokracije vendarle ni treba podati docela črnoglede diagnoze. Deloma zato, ker so zgodovinske primerjave že po definiciji bolj naklonjene »starim dobrim časom« – medtem ko so nam slabosti aktualnega dogajanja živo pred očmi, spomini na zgodovinske dogodke s potekom časa dobivajo vse bolj dostojanstveno patino in tisti všečni porumeneli rob, zaradi katerega tudi na stare fotografije gledamo vse bolj nostalgično, ljudje na njih pa so videti kot imenitni pričevalci čudovitih časov, ki so žal minili. Danes se nam (tako kot mojemu omenjenemu kolegu) zdijo začetki slovenske demokracije z začetka devetdesetih let idilični. A se spomnim, kako sem nekoč po spletu okoliščin hkrati prebiral prepis razprav ustavne komisije ob snovanju slovenske ustave leta 1991 in prepis razprave, ki jo je imel ameriški predsednik Wilson po vrnitvi s pariške mirovne konference, ko je pred senatnim odborom za zunanje odnose branil svojo idejo o ustanovitvi Lige narodov. Iz enega prepisa je vela odličnost vsebinsko pretehtane razprave med izobraženimi, artikuliranimi, docela prepričljivimi razpravljavci; iz drugega pa kaotičnost vsebinsko improvizirane razprave, v kateri so razpravljavci svoje misli včasih oblikovali šele potem, ko so že dobili besedo. So bili časi res tako drugačni? Ali pa se vsak prepis sto let kasneje bere veliko bolje kot tedaj, ko je napisan?
Po drugi strani pa tudi zato, ker demokracija ni povsem enostavna reč, pri kateri se nikoli ne bi zalomilo. Tudi Churchill je ob svoji pokroviteljski duhovitosti zmogel še eno znamenito misel o demokraciji, da je najslabša oblika vladavine razen vseh drugih, ki so jih že preizkusili. Če to drži (in da bi to držalo!), pa moramo na trenutne slabosti in spraševanja demokracije – od določanja ustreznih mehanizmov politične odgovornosti oblastnikov, ko polagajo račune volivcem, do ustreznega udejanjanja načela delitve oblasti (med drugim določanja dometa pristojnosti Ustavnega sodišča v razmerju do političnih vej oblasti), od poskusov iskanja »novih« oblik demokratičnih gibanj v domačih logih do iskanja ustreznih vzvodov demokratičnosti na evropski ravni – gledati tudi kot na (najstniške) razvojne težave, ki jih moramo premagati, da bi dosegli zrelejšo stopnjo demokracije. Leto 2012 je lahko namenjeno tudi temu, da naredimo nekaj korakov v pravo smer.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
