(Uvodna opomba: če ima človek rad tako petje kot evropsko povezovanje, potem mu skoraj mora biti všeč ideja vsakoletnega tekmovanja za izbor Pesmi Evrovizije; še toliko bolj od leta 1990, ko je v Zagrebu italijanski pevec Toto Cutugno (ki ga je spremljala naša zasedba Pepel in kri!) zmagal s pesmijo »Insieme: 1992«, posvečeno dokončni izgradnji skupnega trga v okviru tedanje Evropske gospodarske skupnosti, z udarnim večjezičnim refrenom »Insieme, unite, unite Europe« pa tudi kot nekakšen poziv k ustanovitvi Evropske unije. Ob gledanju presenetljivo gledljive oddaje Misija Evrovizija, s katero Slovenija letos očitno izbira svojega predstavnika na tekmovanju, pa se skoraj sama od sebe ponuja naslednja hudomušna fantazija:)
Misija evro vizija je resničnostni šov oziroma oddaja, s katero bo Evropa končno našla pravega, najboljšega evropskega državnika. Če ste se nam pridružili šele sedaj, imate vendarle srečo, kajti ravnokar se v živo oglašamo z začetka finalne oddaje. Strokovna žirija – Jean Monnet, Altiero Spinelli, Helmut Kohl in Margaret Thatcher – je že pripravljena in čaka na prihod finalnih štirih tekmovalcev. A preden se posvetimo finalni oddaji, se uvodoma na hitro ozrimo nazaj.
Za nami je dolga pot. Začelo se je s pred-izborom, na katerem so kandidati žiriji prvič pokazali svoje talente. Večinoma so se v izločilne nastope uvrstili uveljavljeni favoriti, morda še največji poraženec tega pred-izbora je bil Tony Blair, ki je žiriji želel ponuditi lirično doživeto različico pesmi My Way, a so ga trije člani žirije ustavili že takoj po prvih verzih (»And now, the end is near / and Europe faces the final curtain«). Presenetila je tudi Belgija, ki v več kot 450 dneh sploh ni uspela ponuditi kandidata.
V uvodnih krogih izločilnih nastopov se je poslovila večina preostalih anonimnežev, ni pa manjkalo tudi nekaj presenečenj. Italija je sredi tekmovanja izsilila zamenjavo svojega kandidata, pri grškem kandidatu pa so – začuda presneto pozno – ugotovili, da je na prijavnem obrazcu navajal lažne podatke o svoji glasbeni podkovanosti. Nazadnje je med zadnjo peterico proti pričakovanjem izpadel luksemburški kandidat Jean-Claude Juncker, ki je za mnoge poznavalce veljal za enega izmed glavnih favoritov. Morda ga je potopilo dejstvo, da je že vse od leta 2005 predsednik Evroskupine, pa ji to očitno pred zadnjo krizo in v njej ni pomagalo, v povezavi s tem pa tudi njegova neposrečena izbira pesmi Money money money (»must be funny / in a rich man's world«).
S tem pa pridemo do zadnje četverice. V bistvu gre za kar šest kandidatov, saj je eden od nastopajočih tekmovalcev trio! V finale sta se po pričakovanjih uvrstila Angela Merkel in Nicolas Sarkozy, nekoliko presenetljivo David Cameron (komentatorji ugotavljajo, da nemara zaradi vpliva železne roke članice žirije Margaret Thatcher), prav spektakularno presenečenje pa je uvrstitev v finale Zorana Jankovića, Boruta Pahorja in Janeza Janše, ki nastopajo kot trio JaPaJa. Ta trio je res obnorel Evropo, kar je še posebej presenetljivo zato, ker člani sploh niso posebej glasbeno ubrani. Kot ugotavlja uvodnik časnika Le Monde, je očitno njihova disonanca odlično zaobjela duh časa in hočeš nočeš Evropejcem naježila kožo ter šla v uho; podobno je pisal Guardian (»… their discord really struck a chord with the sophisticated European audiences…«). A pojdimo lepo po vrsti.
Najprej nastopi Angela Merkel. Merklova, ki se je v začetku tekmovanja prikupila z nekaj avtosarkastičnimi nastopi (kdo bi mogel pozabiti lahkotno melodijo Ich bin Ausländer und spreche nicht gut Deutsch), v zadnjih nastopih kaže vse agresivnejši pristop. Tokrat nastopi z nekoliko tršo različico pesmi skupine Nena 99 Luftballons z nekoliko spremenjenim besedilom in naslovom 99 Prozent für uns.
Sledi ji Nicolas Sarkozy, ki preseneti s popolnoma drugačnim pristopom, venčkom dveh pesmi, s katerimi želi občinstvu popihati na dušo, Pour que tu m'aimes encore Celine Dion in Quelqu’un m’a dit Carle Bruni, pri čemer Evropo predvsem nagovarja s prelivanjem med naslovno vrstico prve pesmi (»da me boš spet ljubila«) in refrenom iz druge pesmi (»Quelqu’un m’a dit / que tu m'aimais encore« – »nekdo mi je dejal, da me še vedno ljubiš«). Bo taka sentimentalna plat pri sumničavih Evropejcih uspela zabrenkati na prave strune?
Nato sledi manjši šok. Ko pride na oder David Cameron, čustveno vidno prizadet pove, da se je v bistvu zmotil v tekmovanju: da je namreč mislil, da gre zgolj za tekmovanje o tem, kdo je v Evropi najboljši, ne pa, kot je od Merklove in Sarkozyja izvedel v zaodrju, za vprašanje o tem, kdo bo znal Evropo še tesneje povezati. V tem primeru, pove, to tekmovanje njega sploh ne bi zanimalo in bi se že od začetka raje prijavil na resničnostni šov Britanija ima talent, o katerem je tudi razmišljal. Medtem ko z zmajevanjem glave zapušča oder, v dvorani za trenutek zavlada nelagodje, ki pa se že hip zatem sprevrže v navdušenje, kajti na oder prihaja še zadnji tekmovalec – trio JaPaJa.
Na oder v svoji klasični maniri ne pridejo tiho, ampak z rapanjem svoje uspešnice, s katero so že takoj na začetku opozorili nase, Al prav se piše evro ali euro. Njihov uspeh je res najprijetnejše presenečenje tega tekmovanja, še toliko bolj zato, ker zlobni jeziki namigujejo, da obstajajo v Sloveniji tudi boljši kandidati, tisti najboljši pa se žal sploh niso prijavili na tekmovanje. Kakorkoli že, trio je tu in za svoj zadnji veliki met nastopi s poslovenjeno in nekoliko predrugačeno različico pesmi All for Love iz filma Trije mušketirji. Ko zapojejo refren »Vsi vsak zase, nobeden za vse«, dvorana izbruhne v navdušenju. Imamo pred seboj nepričakovane zmagovalce?
Po opravljenih nastopih voditelj oddaje za mnenje o zmagovalcu povpraša člane žirije. Komentarji so različni, Kohl pohvali Merklovo, Spinelli Sarkozyja, oba pa najdeta tudi kako lepo besedo o slovenskem triu, predvsem Spinelli lepo pokaže, kako so z izborom in prilagoditvijo pesmi odlično zaobjeli slogan Evropske unije »Združena v raznolikosti« in da bi s tako pesmijo lahko naznanili nove razvojne korake raz(no)družene Evrope. Monnet je v celoti gledano nekoliko bolj kritičen od obeh in nekaj momlja o tem, da je bilo očitno vendarle kar prav, da je z združevanjem Evrope začel prek gospodarstva in ne recimo prek popularne kulture; Thatcherjeva pa besni, kako jo je razočaral Cameron, ki očitno ne razume, da je vendarle veliko bolje od znotraj riniti ven kot pa od zunaj noter.
Na koncu voditelju povedo, da se bodo posvetovali o zmagovalcu in svojo odločitev posredovali v najkrajšem možnem času. Ko jim voditelj pojasni, da bodo zmagovalca s telefonskim glasovanjem izbrali gledalci oddaje, pa vsi v en glas osuplo rečejo: »A da bi o tako pomembnih rečeh spraševali ljudi? To je pa od vseh najslabša možnost!«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
