c S
Pravo in polje proste intuicije 05.12.2011 Ko se je v tridesetih letih v Teksasu vršila razprava o tem, ali naj bi za otroke mehiških imigrantov brez znanja angleščine uvedli dvojezično šolanje, naj bi se po neki apokrifni anekdoti razprave udeležila tudi guvernerka Miriam Ferguson in dejala: »Če je bila angleščina dovolj dobra za Jezusa Kristusa, bi morala biti tudi za otroke Teksasa.«

Izpiti pri pokojnem profesorju Bogomirju Sajovicu so bili nekaj posebnega. Med drugim tudi zato, ker naj bi se uradno začenjali ob 8. uri, dejansko pa so se še pred šesto uro oziroma takrat, ko je hišnik odklenil vrata fakultete in vanjo spustil prve študente.*

(*Spomnim se anekdote nekega starejšega kolega, ki jo je tako nekoč že ob pol šestih mahnil na fakulteto na izpit pri profesorju Sajovicu, bil na vrsti med prvimi in se že ob pol sedmih vrnil domov ter se zavlekel nazaj v še toplo posteljo – vse dokler ga nekaj po sedmi uri ni začela buditi mama, naj že vendar vstane, saj da ima tisti dan izpit. Da ga je že opravil, mu ne bi verjela, če ga ne bi rešil dež (ali morda celo sneg), zaradi katerega ji je lahko pokazal premočene čevlje.)

Razlog, da so se študenti rade volje prilagodili profesorjevemu bioritmu, pa se je skrival v študentskem izročilu, ki je bilo povezano z drugo posebnostjo Sajovičevih izpitov – po prvi izpitni seansi se je namreč vedno sprehodil do tržnice in tam nakupil solato, študentski občutek na podlagi preteklih anekdot pa je bil, da so izpitne ocene po obisku tržnice v povprečju občutno nižje od tistih pred njim.

Kdo bi vedel, ali je to res držalo. A Sašo Dolenc v nedavnem zapisu na Kvarkadabri poroča o raziskavi (nemara bolj statistični obdelavi kot »poskusu«), v kateri so raziskovalci spremljali odločanje osmih izraelskih sodnikov o prošnjah za pogojni izpust zapornikov – kot je pokazala raziskava, so v povprečju ugodili 35 odstotkom prošenj, a to povprečje je v svoji povprečnosti skrivalo veliko nihanje, ki je bilo odvisno od premora za hrano: tik po takem premoru so ugodili do 65 odstotkom prošenj, nato pa vse manj in tik pred naslednjim premorom za hrano skoraj nobeni.

Poročilo o raziskavi si lahko preberete tukaj, že sami raziskovalci pa niso spregledali dejstva, da so z njo na nek način potrdili, na nek način pa nadgradili staro šalo, po kateri naj bi bila odločitev sodnika odvisna od tega, kaj je tisti dan jedel za zajtrk. Le da očitno ni toliko pomembno, kaj je jedel za zajtrk, ampak kdaj. (V izvirni obliki naj bi bil za domislico zaslužen ameriški sodnik Jerome Frank; za njeno kritično cefranje, ki mu je omogočilo še zbadanje kritične teorije prava, pa si lahko preberete govor še enega, skorajda slavnega sodnika Alexa Kozinskega.)

Zapis Saše Dolenca pa sem pravzaprav našel iz drugega razloga – ker mi je lastna mati (po očitno docela hvalevrednem deskanju po spletu) ob zadnjem obisku zastavila računsko nalogo iz njegovega zapisa, ki gre nekako takole: kij za baseball in žoga skupaj staneta 1 dolar in 10 centov; kij je en dolar dražji od žoge; koliko stane žoga?

Zgoraj omenjena ljubiteljska raziskovalka mi je poročala, da je v zadnjih dneh nalogo zastavila večjemu številu ljudi (toliko, da veste, kaj vas čaka, če jo srečate) in da res skorajda vsi odgovorijo narobe. Seveda se vi niste ujeli v past in veste, da je pravi odgovor 5 centov, ne 10. A vendar ste v manjšini – večina ljudi zmotno pomisli, da mora biti odgovor 10 centov, ker jim ga prvi hip ponudi njihov avtopilot, intuicija, hkrati pa ne vklopijo racionalnega sistema razmišljanja, s katerim bi odgovor preverili.

Seveda pa se na tej točki lahko vprašam(o), zakaj nekateri racionalni sistem vklopijo hitreje ali pogosteje, drugi pa počasneje in redkeje. O psihologiji ne vem kaj dosti, a to kolumnista menda ne sme ustaviti, zato mi odpustite dve laični misli.

Prvič, ali je mogoče, da je del mehanizma racionalnega nadzora nad intuicijo vezan na vprašanje, ali je njen odgovor, tudi če ni povsem točen, »dovolj dober«. Zgornje vprašanje denimo »dela« (uspe izzvati napačne odgovore) zaradi zelo pretkane skupne vrednosti obeh predmetov, 1 dolar in 10 centov. Če bi bila skupna vrednost 1 dolar in 40 centov, potem verjetno nihče ne bi bil zaveden v odgovor, da žoga potemtakem stane 40 centov, ker bi mu bilo takoj jasno, da se taka računica ne izide. Pri omenjeni vrednosti pa nas avtopilot intuicije (ki morda skupno vrednost razume kot dva podatka (a) 1 dolar in (b) 10 centov ter ju hipno poveže s podatkoma (aa) kij stane 1 dolar več in (bb) žoga stane x) lahko pretenta, da je 10 centov povsem logična izbira. Saj v resnici res ni tako daleč – napaka je le 5 centov, drobiž. Če bi s takim pristopom določali količino krompirja za ozimnico, bi morda nekajkrat dobili malo manjšo porcijo, a čez zimo bi prišli.

Morda je stopnja racionalnega nadzora torej vsaj deloma odvisna od tega, kako pomembno se nam vprašanje zdi glede na možno napako intuicije. Ko ti nek na videz nenevarni raziskovalec postavi hipotetično vprašanje o nerealnih cenah športnih rekvizitov, ne kaže preveč napenjati racionalnih mišic. Ali pa tudi, kakšno je na splošno razmerje med učinkovitostjo intuitivnih rešitev in nevarnostjo napake. Razmerje, ki malo spominja na različnost pristopa k iskanju odgovorov na pravna vprašanja v svetu pravne teorije in v svetu pravne prakse.

Obenem pa gre morda tudi za vnaprejšnjo naravnanost ali zavedanje, da nas intuicija v določenih primerih lahko zavede. V tem oziru se spominjam knjige, ki je govorila o tem, da imajo ljudje včasih o kaki stvari velike predpostavke, v katere verjamejo kot nekakšne aksiome in niti ne pomislijo na to, da bi lahko bile zmotne. (Kot denimo ona apokrifna anekdota iz uvoda, o kateri lahko nekaj več podatkov najdete na str. 24 tukaj.) To spet drži tudi za pravo – v nekaterih situacijah že po naravi lažje ugotovimo, kje se lahko skriva past, v drugih pa nam lahko uide: en tak primer sem že pred časom uporabil v IUS kolumni o pravu in logiki.

Pozornost na tako možnost (ali ustrezna nezaupljivost do intuicije) je nemara vsaj deloma lahko tudi priučena. Kot opozorilo nanjo lahko tako koristijo tudi kaka neškodljiva uganka o ceni športnih rekvizitov ali drugi stiki z logičnimi zagonetkami. Seveda pa za vsak slučaj ni odveč, če se pred njimi dobro najeste.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.