V Restavraciji ob koncu vesolja, drugi knjigi »trilogije v petih delih« Douglasa Adamsa Štoparski vodnik po galaksiji, je opisana zgodba planeta Golganfrinchana, na katerem so se tvorni, konstruktivni člani skupnosti domislili briljantnega načina, da se znebijo nekoristnega balasta družbe. Natvezili so jim, da je planet obsojen na propad in da je edini način za rešitev njegovih prebivalcev, če se vsi skupaj z velikimi vesoljskimi ladjami odpravijo na drug planet. Predvidene so bile tri ladje, le da je v resnici na nepovratno pot v vesolje poletela le tista, na katero so se nič hudega sluteč vkrcali nekoristni poklicni profili: frizerke, televizijski producenti, zavarovalni agenti, kadroviki, varnostniki, vodje odnosov z javnostmi, svetovalci za trženje, čistilci telefonov in kar je še bilo podobnega. Planet se je tako znebil nekoristne tretjine, preostali dve tretjini – voditelje, znanstvenike, kulturnike in delavce – pa je čakalo polno, bogato in srečno življenje.
Če bi to knjigo pisali danes in pri nas, potem bi nemara marsikdo predlagal enostavnejše, pa čeprav malo drugačno poimenovanje za tisto nekoristno tretjino: javni sektor. Navsezadnje je po mnogih ocenah prav javni sektor, ki se je v zadnjih letih razbohotil kot plevel, si viša plače kot za malo malico in lenari bolj brezdelno kot kranjskogorske vlečnice sredi poletja, eden glavnih trnov v peti izzivov za gospodarski preporod.
Podatki tako sliko vsaj na prvi pogled potrjujejo – v Sloveniji je bila leta 2008 povprečna bruto plača v zasebnem sektorju 1311 evrov, v javnem pa kar 1710 evrov. Sicer je bila razlika v odstotkih leta 2003 še višja, saj so v teh petih upoštevnih letih povprečna plača v zasebnem sektorju narasla za 36,9 %, v javnem pa le 29,5 %, a to je nemara le slaba uteha. Kot je slaba tolažba vest, da poznajo razkorak v prid javnemu sektorju tudi drugod. Takole je denimo stanje v Veliki Britaniji pred nekaj meseci opisoval Guardian:
»Plačni razkorak med zaposlenimi v zasebnem in v javnem sektorju se je po vladnih številkah povečal na največjega v desetletju.
Državni uradniki, učitelji in drugi uslužbenci javnega sektorja so bili aprila lani v povprečju na uro plačani 7.8 % več kot zaposleni v zasebnem sektorju. To pomeni porast v primerjavi z razliko 5.3 % iz leta 2007, pred začetkom recesije, in največjo številko, odkar je Urad za državno statistiko leta 2002 začel zbirati podatke.«
Taka plačna razlika je za nekoga, ki je zaposlen v zasebnem sektorju, res lahko boleča – še posebno, če ima občutek, da je javni sektor docela neproduktivni del družbe, ki se je obesil okrog vratu zasebnemu sektorju, slednji, ki opravlja gospodarsko koristne in neizprosnemu tržišču podvržene dejavnosti, pa mora zato, da ga preživlja, vse bolj garati in vse bolj zavezovati svoj lastni pas.
A vendarle se mi tovrstne pavšalne kritike zdijo nespametne, nekonstruktivne in nepotrebne.
Prvič, groba primerjava plač ne pove celotne zgodbe, saj ni docela jasno, kako sploh priti do docela korektne primerjave med ne povsem primerljivima profiloma »povprečnega« uslužbenca javnega in zasebnega sektorja. Temu vprašanju so se denimo že posvečali v razpravi v ZDA, kjer so ob različnem vrednotenju spremenljivk izobrazbe in izkušenj prišli do nasprotujočih rezultatov analiz – po enem naj bi bile plače uslužbencev zveznih oblasti 25 % nižje od tistih v zasebnem sektorju, po drugačnem pa 25 % višje.
Tudi že omenjeni članek v Guardianu opozarja, da zaključki na podlagi splošne razlike 7.8 % morda niso tako enostavni:
»Statistik Urada Jamie Jenkins je dejal, da javni sektor zaposluje več starejših delavcev in ima bolj visoko kvalificirana delovna mesta. Skoraj 40 % zaposlenih v javnem sektorju ima diplomo ali kvalifikacijo višje stopnje, medtem ko je takih v zasebnem sektorju manj kot četrtina. Če primerjamo te zaposlene [torej tiste s fakultetno ali višješolsko diplomo], potem so zaposleni v javnem sektorju zaslužili 5.7 % manj kot oni v zasebnem sektorju.
Še en dejavnik, ki je nagnil plačno tehtnico v prid javnega sektorja, je predajanje najnižje plačanih del, kot so čistilne službe v bolnišnicah in oskrba s hrano v šolah, v zunanje izvajanje [outsourcing] zasebnega sektorja v zadnjih desetih letih.«
Članek govori o Veliki Britaniji, a se bojim, da oba pomisleka držita tudi za Slovenijo. Tudi v slovenskem javnem sektorju se nekatere najslabše službe oddajajo v izvajanje »zasebnemu sektorju« (z bolj ali manj človeku prijaznimi metodami nižanja stroškov dela) in tudi pri nas se plačno razmerje spremeni, če človek primerja zaposlene s primerljivimi izobrazbenimi profili. Plača visokošolskega učitelja na pravni fakulteti se denimo še zdaleč ne more primerjati z odvetniško, tistega na ekonomski pa ne s solidno menedžersko, pa čeprav naj bi na fakultetah ostajali zgolj izstopajoči diplomanti svojih generacij. Prav tako po plači tudi sodniški poklic ni med najbolj mikavnimi, pa čeprav je suvereno in samozavestno sodstvo eden nujnih pogojev za dobro delujočo pravno državo.
Problem je tako vsaj v določenih segmentih javnega sektorja, če jih primerjamo s podobnim izobrazbenim profilom v zasebnem sektorju, pravzaprav celo nasproten – sama višina pričakovanega plačila dobre kandidate prej odbija kot privlači. Kolikor so plače že merodajni faktor pri odločanju za tovrstne službe, potem od njihovih imetnikov zahtevajo dobršno mero samozavesti, da se ne prepoznamo v reku Jamesa Goldsmitha, na katerega me je že pred časom opozoril stanovski kolega in ki bi moral dati misliti vsem tistim, ki si želijo čim bolj pokončnih, na primer, sodnikov: »If you pay peanuts, you get monkeys.« (Dobesedno »če plačuješ v arašidih, potem lahko zaposliš opice«, pri čemer »peanuts« v angleščini pogovorno pomeni tudi drobiž; zasilen prevod s približno primerljivim dvojnim pomenom slovenske besede bi torej bil nekako tak: »Če posluješ z drobižem, potem se znajdeš v vrtcu.«)
Poanta te kolumne je, da je črno-belo dojemanje javnega in zasebnega sektorja zmotno in neproduktivno. Vsak poklic pozna mojstre in bleferje, kar velja tako za javni kot za zasebni sektor. Tudi o družbeni in celo gospodarski koristnosti je težko soditi na tak način. Je učinek dobrega profesorja ekonomije na (bodočo) gospodarsko rast res zanemarljiv v primerjavi z, recimo, delilcem kart v casinoju ali točajem v pivnici? (Pri čemer bodo med »poslovnimi strankami« slednjega tako javni kot zasebni uslužbenci.) Ali pa vloga zdravnika, ki skrbi za zdravje mnogih delavcev, ali pa državnih organov, ki z regulacijo in nadzornimi nalogami in končno sodno presojo skrbijo za varstvo konkurence?
Ja, res je, nekateri uslužbenci javnega sektorja so nesposobni, neučinkoviti, leni, lakomni zavoljo lakomnosti ali morda celo zlonamerni. A v tem oziru bi stežka uveljavljali monopol – v zasebnem sektorju se najde pokvarjencev ravno toliko oziroma (večjemu absolutnemu številu prikladno) še več, o čemer pričajo tudi priznanja »zaslug« za trenutno krizo v gospodarstvu nasploh in posameznih podjetjih posebej. Zasebni sektor lahko pri nas javnemu očita, da se je v nerealno lenobni varnosti zaposlitve razbohotil onkraj vseh meja in zahteva nenormalno visoke plače; a javni lahko v isti sapi odvrne, da ga je v bistvu zasebni sektor pustil na cedilu, saj bi ob malo bolj sposobnem zasebnem sektorju lahko vsi skupaj živeli podobno kot Danci, ki imajo kljub še dosti višjemu odstotku javnih uslužbencev veliko višji standard, pa čeprav se tudi oni (za razliko od denimo Norvežanov) ne morejo zanašati na kako naravno bogastvo, ampak predvsem na človeške vire. A tako lahkotno pripisovanje krivde in iskanje skupinskih grešnih kozlov bi bilo napačno v obeh smereh.
V petek sem se udeležil posveta o partnerstvu med akademsko sfero in gospodarstvom, ki ga je organizirala Univerza v Ljubljani. Na njem je eden od govornikov – v sicer povsem dobrodošlem neposrednem in kritičnem razmišljanju – omenil podatek, da je v zadnjih letih diplomantov inženirskih študijev le še slabih 13 odstotkov, in ga pospremil z naslednjo ugotovitvijo: »Na enega inženirja pride sedem debaterjev!«
Kot eden teh sedmih »debaterjev«, ki se drenjamo na ramenih posameznega inženirja, sicer rade volje pritrdim, kot sem tudi že zapisal v kolumni pred časom, da nas res ni treba biti za vsako ceno toliko. A ta izjava, čeprav je bila gotovo mišljena zgolj provokativno, nikakor škodoželjno, in čeprav je govornik poudaril, da so tudi »debaterji« potrebni, me vseeno malo spominja na sliko o tem, kako naj bi bil svet videti iz perspektive prebivalca New Yorka – bistveno in najbolj koristno je, kar počnemo mi, vse drugo je manj pomemben balast; v tem primeru »debaterji«. Tako podobo poenostavitve »preostanka« še okrepi ugotovitev, da so po predlagani enačbi I:D=1:7 med debaterje očitno uvrščeni tudi naravoslovci, pa vede o življenju, zdravniki in veterinarji, pa seveda tudi diplomanti poslovnih ved, ki jih je več kot 30 odstotkov vseh. (Te bi od zgoraj naštetih še najlažje označili za debaterje, a s tem obenem zanikali možnost izenačitve debaterjev z javnim sektorjem, saj se od diplomantov poslovnih ved pričakuje, da bodo vsaj nekaj pomembnih vretenc, če že ne hrbtenica zasebnega sektorja.)
»Debaterji« so seveda tudi za tekoče inženirjevo delo, kaj šele gospodarski uspeh, potrebni in je njihovo vlogo treba jemati za odtenek resneje, kot pa bi se dalo sklepati iz hudomušne zbadljivke. Sicer se ti lahko zgodi, da denimo iznajdeš novo, boljšo obliko smuči, pa je ne znaš pravočasno patentirati. Ravno tako kot zasebni sektor marsičesa ne bi mogel početi, ali pa vsaj ne tako učinkovito, brez ustrezno delujočega javnega sektorja. V slednjem morda res marsikaj škripa, a pavšalne ocene o njegovi splošni (ne)kakovosti in nekoristnosti so nerodne in ne vidijo dovolj daleč. Tako kot so prebivalci planeta Golganfrinchan, potem ko so se znebili svoje nekoristne tretjine, uživali v sijajnem blagostanju – vse dokler jih ni vseh do zadnjega pokosila nalezljiva bolezen, ki se je širila prek umazanih telefonov …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
