V zadnjem času je Ustavno sodišče sprejelo nekaj pomembnih in kontroverznih odločb, ki so v strokovni in širši javnosti spodbudile živahno razpravo – z eno je denimo ustanovilo občino Ankaran, z drugo odpravilo člen občinskega odloka o na novo poimenovani Titovi cesti. Res je ob teh odločbah mogoče razpravljati o pomembnih vsebinskih vprašanjih razlage prava in vloge ustavnega sodišča: ali je denimo ustanovitev občine z odločbo ustavnega sodišča v nasprotju z določbo 139. člena Ustave, da se občina »ustanovi z zakonom«; ali omenjeno odločbo o poimenovanju ceste res zahteva načelo spoštovanja človekova dostojanstva in ali je to načelo res »neposredno utemeljeno« v 1. členu Ustave, ki določa, da je Slovenija demokratično utemeljena; kaj ta odločba pomeni za presojanje konkretnih pravnih aktov ali obstoja pravnega interesa.
V vsakem primeru je mogoče te odločbe razumeti kot jasno namero Ustavnega sodišča, da se ponovno potrdi kot eden ključnih akterjev pri sooblikovanju slovenskega pravnega in širše družbenega ustroja. Ko sem si ogledal odločbo »Titova cesta«, si nisem mogel kaj, da se ne bi spomnil na vzporednico z eno najpomembnejših sodb Vrhovnega sodišča ZDA. To se je leta 1954 v zadevi Brown v. Board of Education odločno vmešalo v razpravo o rasi in se s svojo sodbo, v kateri je segregacijo črnskega in belskega prebivalstva razglasilo za protiustavno, odločno postavilo po robu prevladujočemu javnemu mnenju ter morda edinkrat sâmo sprožilo ustavno preobrazbo ameriške družbe. A ker so sodniki vedeli, da se lotevajo kontroverzne teme, so si prizadevali, da bi bili vsaj med seboj enotni; zaradi začetne razdvojenosti ni šlo brez zapletov, ponoviti je bilo treba ustno obravnavo zadeve in sodba je bila sprejeta šele v drugem poskusu leto dni kasneje, a na koncu jo je Vrhovno sodišče sprejelo soglasno in brez ločenih mnenj. Tudi pri Ustavnem sodišču vse morda ni šlo docela zlahka: napisanih je bilo kar pet pritrdilnih ločenih mnenj, pri katerih je skupaj sodelovalo kar sedem sodnikov, a vendarle so bila vsa ločena mnenja pritrdilna, odločitev pa je sodišče sprejelo soglasno. Človek bi že skoraj pomislil, da gre za kako ustaljeno modrost ustavnega sodstva – če se podajaš v kontroverzne vode, potem bodi čim bolj vodotesen.
Vendar pa – in s tem se vračam k naslovu – so zadnje odločbe (nemara povsem nenamerno oziroma zgolj mimobežno) morda nakazale tudi namero Ustavnega sodišča, da bolj prodre v študentske pogovore. Ste kdaj slišali pogovor take vrste, kakršnega sem opisal v uvodnem odstavku? Najverjetneje ne. Prostodušno si priznajmo – če vam ni ime denimo Jadranka Sovdat ali Jan Zobec oziroma če niste eden od javnosti nepoznanih strokovnih sodelavcev sodišča, ki mu spretno pomagajo vihteti peresa sodne oblasti, potem vam zapisane opravilne številke niso povedale kaj dosti. Številke so si preveč podobne, da bi se ob izdaji posameznih odločb učinkovito zasidrale v naših mislih, da sploh ne govorimo o tem, kakšno suhoparno pozornost bi zahteval pogovor, v katerem bi se sogovornika ustno obkladala s popolnoma nedoživetimi številčnimi oznakami posameznih odločb.
Pri omenjenih zadnjih odločbah tega problema ni! Nobene potrebe ni, da bi si zapomnili opravilno številko U-I-114/11-12 (in si hudomušno predstavljali, kako se nepoučeni bruci pogovarjajo o odločbi »u minus i minus 114 poševnica 11 minus 12«), saj lahko govorimo o »odločbi Ankaran«. Pozabite na U-I-109/10, pogovorimo se o odločbi »Titova cesta«. Taka praksa seveda ni povsem nova in podobna poimenovanja so nekatere izmed odločb dobile tudi že v preteklosti – ena od zanimivejših odločitev ustavnega sodišča o pravu EU iz časa kmalu po pristopu leta 2004 (sklep U-I-113/04) denimo nosi ime zadeva »Jata«. Vendarle pa na nek način tudi razmislek o bolj doživetem poimenovanju odločb nekako sodi prav k nedavni ambicioznosti Ustavnega sodišča.
Za znanstveno (in nemara tudi leposlovno) pisanje že dolgo velja, da je treba reči napisati mikavno in jih začiniti z naslovom, iz katerega bo vrel seksapil. Malo drugače, a vendarle podobno zna veljati tudi za sodno prakso – če želiš, da imajo tvoje sodbe kar najširši učinek, potem vanje navrzi kak sila udaren in uporaben citat, če se le da, pa jih opremi še s privlačnim, enigmatičnim ali vsaj lahko zapomnljivim naslovom. Nemara ni naključje, da imajo tovrstno poimenovanje že dolgo urejeno v precedenčnih (ali njim podobnih) pravnih sistemih. Če bi se morali v ameriški razpravi namesto o zadevi Brown v. Board of Education denimo pogovarjati o zadevi U-I-555/53-54, potem bi jo danes vsaj v pogovorih citirali redkeje. Podobno velja za pravo Evropske unije – del razloga za uspeh, pa tudi za vsaj približno izvedljivost miselnega krmarjenja med tisoči sodb Sodišča EU je gotovo poimenovanje po strankah v sporu. (Seveda tu lahko pride do zapleta, ko se stranke ponavljajo – predvsem, ko Komisija že stotič pred Sodiščem toži posamezno državo članico ali ko pride do spora med posameznimi institucijami EU, a tudi ta zaplet se pri pomembnejših sodbah pogosto reši z uporabnejšim (neuradnim) poimenovanjem za vsakdanjo rabo.)
To je morda malo težje urediti v tistih pravnih sistemih, ki so že po temeljni naravi bolj zadržani do razkrivanja osebnih podatkov o strankah, a tudi tu veljajo iste zakonitosti glede prodornosti sprejetih sodnih odločitev, zato se je treba znajti, kakor gre. Nemško zvezno ustavno sodišče je denimo v evropski pravni prostor zelo učinkovito prodrlo s kreativnimi ali vsaj učinkovitimi poimenovanji svojih odločitev o pravu EU – Solange, Vielleicht-Beschluss, Maastricht-Urteil, Lissabon-Urteil, itd. Prodor mu je še zlasti uspel s prvo sodbo Solange (»vse dokler«), ki je požela tolikšno odmevnost, da je dočakala tudi nadaljevanje v domiselno poimenovani sodbi Solange II.
Seveda zgolj s poimenovanjem ne bo moč rešiti vseh odprtih vprašanj precedenčne veljave odločb Ustavnega sodišča. Tako denimo samo po sebi ne bo odgovorilo na vprašanje, ali je tretji odstavek 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), po katerem so odločbe ustavnega sodišča »obvezne«, mogoče razumeti v smislu, da to nedvoumno pomeni obvezujoče učinke nosilnih razlogov erga omnes, čeprav naj tega ne bi imeli v mislih snovalci zakonskega besedila. Gotovo pa brez bolj domiselnega poimenovanja odločbe v našo kolektivno pravno zavest ne bodo vstopale tako udarno, kot bi sicer.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
