c S
Humor na sodišču 10.10.2011 Ko je sodnik Roberts začenjal svojo kariero na Vrhovnem sodišču, je na dan pred Vsemi svetimi (Halloween) med obravnavo neke zadeve z glasnim pokom razneslo žarnico. Da bi sprostil rahlo prestrašeno dvorano, se je Roberts pošalil: »Mislim, da je vse v redu. To je šala, ki si jo vedno privoščijo na račun novega predsednika sodišča.« »Happy Halloween,« se je odzval Scalia in požel še več smeha. »Je pa zdaj vse skupaj še manj jasno kot prej,« se ni dal Roberts.

V predzadnji kolumni sem pisal o smotrnosti in uporabnosti humorja v predavalnici, tokrat pa se na kratko posvečam vprašanju humorja na sodišču. Lahko bi seveda začeli že pri vprašanju, ali humor na sodišče sploh sodi, a še prej se vendarle vprašajmo, ali se mu je sploh moč izogniti. Obstaja namreč vrsta (skrajno resnih) dokazov, da do njega prihaja.

Uvodni zapis je vzet iz članka, v katerem avtor vsaj na videz docela resno analizira stopnjo in naravo humorja na ustnih obravnavah zadev pred Vrhovnim sodiščem ZDA, čeprav je članek v bistvu zgolj razteza nek zgodnejši šaljiv zapis Jaya Wexlerja (ki ga ne smemo zamenjati s slavnim teoretikom federalizma Herbertom Wechslerjem) v sijajni reviji Green Bag, v katerem je slednji na podlagi prepisov obravnav v izbranem sodnem letu s preštevanjem, kolikokrat je v prepisu izjavi posameznega sodnika dodan pripis »[smeh]«, ugotovil, da je najbolj duhovit sodnik Antonin Scalia, ki da je kar devetnajstkrat duhovitejši od sodnice Ginsburg, saj je prvi uspel prisotne spraviti v smeh kar 77-krat, druga pa le 4-krat.

Seveda pa do humorja ne pride le pri samih obravnavah, ampak ga sem ter tja lahko zalotimo tudi v pisanih sodbah. Pred leti sem nekje že navedel odlomek iz arbitražne odločitve v zadevi Morgan Stanley v. Mijau (oziroma, priznam, Meow). V sporu je šlo za domeno (mymorganstanleyplatinum.com), ki naj bi jo registrirala toženka (s polnim imenom Baroness Penelope Cat) in za katero je tožnik trdil, da se zavajajoče in nedopustno prekriva z njegovo blagovno znamko. Odlomek gre takole:

»Toženec zatrjuje, da je mačka, se pravi, dobro znan mesojedi štirinožec, ki je že dolgo udomačen. Vendar pa je enako dobro znano, da običajna mačka, katere znanstveno ime je felis domesticus, ne more ne govoriti ne brati ali pisati. Zatorej običajna mačka ne bi mogla vložiti odgovora na tožbo (in tudi ne registrirati spornega domenskega imena). Potemtakem je toženec bodisi druga vrsta mačke, denimo tista, ki nastopa v igranem filmu "Mačka iz vesolja" [Cat From Outer Space], ali pa je toženčeva trditev, da je mačka, nepravilna.

Če je toženec v resnici mačka iz vesolja, potem bi to morala poudariti v svojem odgovoru, da bi sosvetu prihranila nepotrebno začudenje. Nadalje pa bi morala tudi razložiti, zakaj bi mačka iz vesolja gospodu Woodsu dovolila uporabljati sporno domensko ime. Ob izostanku takšnega pojasnila mora sosvet priti do sklepa, da toženec, če je mačka iz vesolja, lahko nekaj prikriva, kar nakazuje ravnanje v slabi veri.«

K tedanji objavi je nek mladi komentator dodal zapis o zapravljanju časa ameriških (raz)sodnikov in s tem pritrdil vrsti kritičnih piscev, ki so se do sedaj že spraševali, ali humor sploh sodi v sodniške klopi, ko pa gre vendar pri njihovem delu za resne stvari in za človeške usode. Vprašanje je deloma res delikatno in humorja za vsako ceno ne gre zganjati, čeprav se mu kdaj skoraj ne da izogniti (gl. denimo ta nekdanji zapis o dveh primerih, v katerih je humorna že sama okoliščina vprašanja, na katero je moralo odgovoriti sodišče). V ZDA (je tam več tovrstnih primerov zaradi številčnosti sodišč ali njihovega pristopa k stvari?) je kar nekaj sodnikov, za katere se mi je kdaj ob branju kake sodbe že zazdelo, da so po duši v resnici (bolj ali manj spodleteli) komiki, ki so iz nerazložljivih razlogov primorani svojo žilico razvijati s sodniškim peresom – lep primer so tisti, ki so obenem še ljubiteljski pesniki in so sposobni svoje sodbe začiniti, ali pa kar v celoti izpisati v obliki (slabo rimanih) verzov! (Morda ne boste verjeli, a takih primerov se najde kar dovolj – med drugim vsaj dve različici parodije na Krokarja Edgarja Allana Poeja.

Še bolj je seveda nevarno, če se tovrstnega humorja skuša lotiti odvetnik. Tako Vrhovno sodišče ZDA v svojih navodilih odvetnikom svari, da poskusi humorja – podobno kot poskusi domačnosti – običajno spodletijo; podobno eden od priročnikov o odgovarjanju na vprašanja sodnikov pravi, da bodo sodniki sami sicer včasih skušali razpravo popestriti s kakim humornim vložkom, a da naj odvetnik v njem le uživa in ne skuša sodelovati.

Na začetku citirani članek v ilustracijo takega pristopa navaja spodleteli in docela zgrešeni poskus odvetnika na začetku obravnave slavne (in še danes za ameriško razpravo zelo kontroverzne) zadeve Roe v. Wade, ki je zadevala pravico do splava. Odvetnik naj bi poskusil z naslednjo šalo (ki se je očitno nanašala na odvetnici pritožnice): »Gre za staro šalo, a ko moški razpravlja z dvema tako lepima ženskama, bosta imeli zadnjo besedo.« Namesto smeha je ta uvod požel tišino, odvetnik pa do konca svojega nastopa ni več docela prišel k sebi. Prav mu je.

Kot je prav tudi pritožniku oziroma tožencu, ki ga je leta 2000 Višje sodišče v Ljubljani zaradi žalitve sodišča v pritožbi obsodilo na denarno kazen. Toženec se je, kot je v sklepu o pritožbi leto dni kasneje povzelo Vrhovno sodišče, skušal izvleči s sila neprepričljivim sklicevanjem na humor:

»Proti sklepu o denarni kazni je toženec vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev. Nikogar ni nameraval žaliti. Besede feminizem, lezbijanstvo in podobno se že dalj časa pojavljajo v slovenskih javnih občilih. Gre za šaljiv in obroben značaj celotnega teksta. Pri laični pritožbi je dopustno drugačno izražanje, kakor pa ga je sodišče vajeno s strani odvetnikov. Gre za pomanjkanje smisla za humor.«

Vrhovno sodišče je tako argumentacijo zavrnilo:

»[N]i mogoče sprejeti teze, da bi izrazi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje toženca denarno kaznovalo, bili kot citati iztrgani iz celotnega besedila in da bi zato bili napak razumljeni. Res je, da se skozi vlogo prepletajo navedbe, ki žaljivo obravnavajo "žensko zasedbo" sodišča, ki se je "morda zato sprevrglo v feministični servis in brezprizivni tribunal". Take trditve so, ne glede na utemeljenost pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje, objektivno žaljive in izražajo prezir ter zaničevanje do sodstva, predvsem pa do predsednice senata in sodnic porotnic prvostopnega sodišča. Zato se je mogoče strinjati z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da gre za žaljive vrednostne ocene.«

Humor je delikatna stvar. A to še ne pomeni, da tudi na sodišču ne more imeti dopustne ali celo koristne vloge. Kot je v neki odločbi zapisal ameriški sodnik romunskega rodu Alex Kozinski (oglata oklepaja v izvirniku, vir in še nekaj komentarjev pa tudi na Volokh Conspiracy):

»Pritožnik tudi zatrjuje, da se je sodnik 'šalil iz [kandidata za visoko javno funkcijo]'. Samo dejstvo, da je izjava podana v obliki šale, še ne pomeni, da gre za neprimerno vedenje; humor je solzivec v arzenalu prepričevalne literarne orožarne: pogosto je presenetljiv, razorožujoč in, kadar se odmeri natančno, zelo učinkovit.«

Kot primer Kozinski navaja sodbo v zadevi Hustler Magazine v. Falwell, v kateri je Vrhovno sodišče presojalo dopustnost zatrjevano žaljive parodije znanega konservativnega političnega komentatorja in zapisalo:

»Kljub njihovi včasih jedki naravi, od zgodnje karikature Georga Washingtona kot osla pa vse do današnjih dni, grafične upodobitve in satirične karikature igrajo pomembno vlogo v javni in politični razpravi. [...] Z gledišča zgodovine je jasno, da bi bil naš politični diskurz brez njih občutno revnejši.«

Res pa je, da tako gledišče ni bilo na voljo vedno in v vseh časih. Takole je baje leta 1972 v zvezi z institutom žalitve SFRJ odločilo hrvaško vrhovno sodišče:

»V nasprotju s stališčem, po katerem je pripovedovanje tako imenovanih političnih šal samo neokusna šala, ki lahko glede na to, da je izrečena na javnem mestu, v najslabšem položaju predstavlja za storilca samo kršitev javnega reda in miru, je pravilno stališče, da šaljivost izgovorjenih besed ne spreminja niti ne zmanjšuje njihovega političnega pomena, ki je očitno usmerjen v sramotitev najvišjih organov naše države. Taka dejanja predstavljajo precejšnjo družbeno nevarnost prav zaradi tega, ker sramotitev v obliki raznih šal predstavlja enega izmed najbolj razširjenih pojavov, s katerimi se ruši čast in ugled najvišjih organov in predstavnikov države.«

Ste se ob branju zadnjega judikata uspeli nasmehniti? Če ne, poskusite znova. Smisla za humor si ne smemo pustiti vzeti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.