Priznajmo si, živimo v nadležnih časih. Vlada je padla, a tudi splošneje so (bolj ali manj vse) obstoječe politične opcije – povsem po svoji krivdi – izgubile naše zaupanje, tako da se sprašujemo, od kod sploh še lahko pridejo na plan tisti politični voditelji, ki si jih želimo in ki bi nas znali popeljati v boljši jutri.
V živo rano slabih izkušenj pa nam sol še dodatno vtira spoznanje, da je v politiki skoraj po pravilu sposobnost in ustreznost konkretnega kandidata za neko vodstveno funkcijo ravno obratno sorazmerna z njegovo pripravljenostjo, da takšno funkcijo prevzame. Še posebno se to pokaže pri tistih, ki se za tovrstne funkcije celo sami prostovoljno javijo. Počasi se človek na kaj takega težko odzove drugače kot s pavlovskim refleksom: »Pravite, da bi prav radi bili minister? Hvala lepa za opozorilo, niti pod razno, pa več sreče drugod.«
(Seveda tudi to pravilo pozna izjeme. Če ste v politiki in se trudite delati v dobro svojih volivcev, si zaslužite vse čestitke in zahvalo. Žal bo vaš napor ostal neopažen – raztopil se bo v splošno slabem umetniškem vtisu, ki ga ta hip pušča slovenska politika, bolj obremenjena sama s sabo kot s svojim poslanstvom, bolj z bojem za lastno oblast kot z bojem za skupno dobro.)
Če malo pomislim, še nisem videl pristopa, ki bi bil boljši od tistega, na kakršnega smo izbirali vodstvene kadre v razredih osnovne šole. Z nekakšnim naravnim talentom smo (mi vsi, razredna skupnost, narod tridesetih državljanov) locirali najboljše kandidate, pristopili do njih, nato pa kljub njihovemu prvemu odzivu »Ni šans!« vztrajali tako dolgo, da so popustili. Sistem je deloval brezhibno! Sprejem funkcije je pomenil svojevrstno žrtev za narodov blagor brez nenadnih ali odloženih koristi (ste na kakem življenjepisu kdaj že zasledili omembo funkcije podpredsednika 5.b razreda?), zato pa je bil vsaj občasno poplačan tudi s hvaležnostjo ustrezno zastopanih sošolcev.
Če bi se le dalo, bi si vse volitve in imenovanja želel izpeljati na enak način, z »osnovnošolsko« metodo. Lociraš najboljšega kandidata, potrkaš na njegova vrata in mu ponudiš funkcijo, se nato naslednjih petnajst minut izogibaš vate zalučanim kosom sadja in drugih priložnostnih predmetov, ki vidno besnemu kandidatu pridejo pod roke, končno pa ga s strokovnim prijemom priviješ ob zid, mu pokažeš stanje v državi in rečeš: »Prosim.« Nemara pomaga, če s seboj vzameš še nekaj male otročadi, ki z drobnimi očki proseče pogleduje proti njemu, medtem ko pokažeš nanje in s cmokom v grlu dodaš: »Za njihovo prihodnost gre.«
Nekaj takega bi si želel. A kaj, ko se zdi, da je do tovrstnih optimalnih kandidatov tako zelo težko priti. Sistem tovrsten zdrav odpor do nehvaležnih funkcij prepogosto užaljeno razume kot zavrnitev in se po uteho zateče k prostovoljcem, slednji pa funkcije zatem opravljajo vsaj z napačno zastavljenimi ambicijami, če ne tudi s prenizko zastavljenimi znanji.
A vendarle vse ni tako črno! Slovenija premore dosti dobrih, sposobnih ljudi. Najti jih bo nekoliko težje, a za okus tu ponujam povsem spodoben nabor kandidatov za slovensko vladno ekipo. Kot boste videli, gre brez izjeme za kandidate, ki se gotovo ne bodo sami potegovali za kako tovrstno funkcijo po naslednjih volitvah – v tem oziru predlog torej sledi mojemu »osnovnošolskemu« pristopu. Žal je to spoznanje povezano še z eno hibo, ki jih druži, a o njej na koncu.
Kaj si torej mislite o naslednjih kandidatih za funkcije v slovenski vladi?
Predsednik vlade: karantanski kralj Samo. Kandidat za premierja se zdi nekoliko stereotipen, a ima svoje vrline. Samo se kot nekdanji trgovec spozna na gospodarstvo, kar je odlika, ki jo predsednik vlade v današnjih časih nedvomno potrebuje. Poleg tega je že dokazal, da je očitno sposoben Slovence združiti pod eno streho – v času, ko smo tako nadležno sprti, nam bo tak združevalni voditelj prišel še kako prav. Njegova potencialna hiba je, da je pri njegovih trgovskih izkušnjah v bistvu morda šlo za orožarske posle – tovrstnih afer pa smo nemara že dodobra siti.
Podpredsednik vlade: Janez Bleiweis. Bleiweis je človek velike širine in več razsežnosti, ki mu bodo pri usklajevanju dela vladnega kabineta še kako koristile: po izobrazbi zdravnik in živinozdravnik, po izkušnjah tako izkušeni gospodarstvenik kot zavedni kulturnik. Poleg tega bo kot eden pretanjenih poznavalcev bohoričice oziroma razvoja slovenskega jezika morda prišel prav tudi kot jezikovni posrednik med predsednikom vlade in njenimi modernejšimi ministri.
Minister za finance: Ivan Hribar. Hribar je še en človek prostranih zanimanj in številnih odlik, a zaradi svojih neprecenljivih izkušenj z vodenjem in ustanavljanjem bank v Ljubljani ter splošnejših finančnih izkušenj kot načelnik finančnega odseka kranjskega deželnega zbora, pa tudi siceršnje vizionarske razvojne žilice nemara docela pravi kandidat za ta odgovoren ministrski resor.
Minister za pravosodje: Ivan Žolger. Žolger je sijajen pravnik, ki je v nekdanji Avstro-Ogrski dosegel izjemen uspeh tako po politično/uradniški kot akademski plati: kot edini Slovenec je prišel celo do položaja ministra, z nalogo priprave ustavne reforme, s katero bi izvedli federalizacijo avstrijskega dela monarhije; obenem pa postal tudi redni profesor pravne fakultete na Dunaju – a vendarle pokazal zavidljivo ljubezen do naroda, ko je prestižno službovanje na Dunaju opustil zavoljo zametkov nove univerze v Ljubljani.
Minister za gospodarstvo: Michelangelo Zois. Ta kandidat je poskus, kako dobiti dva za ceno enega. Njegov sin Žiga, predlagan v paketu kot državni sekretar, bo pri delu vlade podpiral razsvetljensko držo, mentorsko in mecensko udejstvovanje s posluhom za slovensko stvar in javna dela. Vendarle pa je imel s poslovanjem kar nekaj težav in bil prisiljen velik del podedovanega premoženja odprodati, zato morda ne bo napak, če debelejši del taktirke zaupamo v roke očeta, ki je sinu sploh zapustil vse tiste trgovske družbe, železarne in gospostva.
Minister za zunanje zadeve: Leonidas Pitamic. Zunanje zadeve so kočljiva reč z več možnimi kandidati, odvisno od tega, kako se človek želi te reči lotiti: bolj odločno ali bolj preudarno, do kolikšne mere svetovljansko. Pitamic, se zdi, združuje več ravni teh kvalitet, zaradi katerih bi se nemara – po predhodnih izkušnjah kot član delegacije na mirovni konferenci v Parizu, mednarodne komisije za razmejitev meje z Avstrijo, namestnik delegata pri Ligi narodov, član stalnega arbitražnega sodišča v Haagu in poslanik v ZDA – v tej vlogi prav dobro znašel.
Minister za obrambo: Rudolf Maister. General Maister je občutljiva in nekoliko tvegana izbira. Vojaški poveljniki praviloma ne sodijo v vlogo »civilnega« ministra za obrambo, ki naj vendarle bolj razmišlja o miru kot o vojskovanju. A vendarle se zdi, da bi se Maister v smislu organizacije tega resorja in slovenske vojske znašel bolje kot naključni nebodigatreba, ki bi se za funkcijo pehal zgolj zavoljo lastne ambicioznosti. Pri njegovem siceršnjem pristopu k oblastnim nalogam pa je dodatna varovalka kandidatova pesniška duša, ki kaže, da čuti z narodom in ne proti njemu.
Minister za kulturo: Matija Čop. Seveda, če že omenjamo poezijo, ne pozabimo na duhovno nadgradnjo vladnega delovanja. Za kulturnega ministra se Čop, filolog in literarni kritik, ponuja z izjemno razgledanostjo (ne pozabimo na njegovih devetnajst jezikov), svetovljansko odprtostjo in izjemnim občutkov za mentorsko pomoč nadobudnim kulturnikom, s katero je nekoč že odločilno spodbujal razvoj slovenske kulture – ni vrag, da mu ne bo uspelo še enkrat.
Minister za šolstvo in šport: Janez Krstnik Kersnik. Kersnik je vzgojitelj s pravim občutkom za šolo oziroma spodbujanje pravih talentov – navsezadnje se je v težkih časih z začetka 19. stoletja zavzel za nekega učenca po imenu Matija Čop, ki je težko sledil pouku v nemščini, in v enem letu iz njega napravil odličnjaka.
Minister za zdravje: Bojan Accetto. Ta izbira je obenem še posebej delikatna in navdahnjena. Delikatna, ker ste ob omembi imena mnogi segli po slovarju, da preverite, ali se pojem nepotizem lahko nanaša tudi na pokojne prednike. Navdahnjena pa zato, ker Accetto uspešno združuje zdravstvene in vodstvene odlike: kot eden prvih na svetu (od nas so se učili Američani) je dognal, da stari ljudje ravno tako kot otroci potrebujejo specifičen pristop k zdravljenju, zato ustanovil in nato dolgo tudi uspešno vodil trnovsko gerontološko kliniko. Da so po njegovem času to kliniko kljub naraščanju starejšega prebivalstva zaprli, kaže na kratkovidnost kasnejših upraviteljev, ali pa vsaj na željo po ponovnem odkrivanju tople vode – ne zmanjšuje pa njegovih odlik odličnega diagnostika, ki ga slovensko zdravstvo in tudi siceršnja politična anamneza potrebuje.
Minister za znanost in razvoj: Janez Vajkard Valvasor. Po daljši utemeljitvi predhodnega predloga tu ni treba izgubljati besed – Valvasorja poznamo po njegovi znanstveno-raziskovalni lakoti in podjetni žilici, s katero je svoje zamisli uspel prelivati v načrte, izume, knjige in zemljevide. Življenje presiha, Valvasor pa ga bo znal peljati naprej.
Minister za delo in socialne zadeve: Danilo Majaron. Kot še tretji pravnik v vladni ekipi se Majaron, sicer poln zaslug tudi za ustanovitev prve slovenske univerze, za kandidata odlikuje s posluhom za delavska in socialna vprašanja. Baje se je sicer politiki želel dokončno odpovedati (v nekem pismu naj bi zapisal, kako si že dolgo prizadeva za to, da bi politika pozabila njega, on pa njo), a s tem se je ravno dodatno potrdil za kandidata, ki ga potrebujemo.
Minister za okolje in prostor: Pavle Kunaver. Z okoljem je tako, kot mi je v zvezi z maternim jezikom nedavno dejal en moder mož – osnovno izhodišče je preprosto to, da ga moraš imeti rad. Kunaver ima okolje, naravo in vse, kar nam ima ponuditi, zelo rad. Ker zgolj ljubezen (vsaj za ministrovanje) vendarle ni dovolj, pa nam je lahko v dodatno jamstvo dejstvo, da ima bogate izkušnje z organizacijo skavtstva in taborništva na Slovenskem – kdor zna v red spraviti krdelo najstnikov, bo nemara tudi umazane podjetnike in lakomne gradbince.
Minister za promet: Alojzij Pregelj. Promet je nemara vendarle resor, na katerega ob danih bivanjskih izzivih ne smemo pozabiti. V tem oziru se prometni uradnik in organizator Pregelj ponuja kot sijajen izbor, zlasti s svojimi izkušnjami pri vodenju in izpopolnjevanju železniškega prometa. (Hitri) vlaki so prevozno sredstvo prihodnosti in Pregljev občutek za odkrivanje priložnosti, kako do opaznih izboljšav za majhen denar, nam bo prišel še kako prav.
Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo: Josef Ressel. Ressel je še eden od večkratno nadarjenih članov predlaganega vladnega kabineta. Njegovi ladijski vijaki pogumno režejo valove po prostranih svetovnih morjih, pa tudi sicer ne bomo imeli nič proti, če bo svojim številnim iznajdbam dodal še kako, zaradi katere bo tudi vladni stroj deloval bolje in hitreje. Brez dvoma pa ima z bogatimi kmetijskimi in predvsem gozdarskimi izkušnjami povsem prave reference za vodenje tega pomembnega resorja.
Minister za notranje zadeve: Martin Krpan. Zadnji od ponujenih kandidatov se morda zdi še najbolj kontroverzna izbira, tako zaradi njegove fiktivnosti kot, priznajmo, ne najbolj poštene preteklosti. A vendarle ima nekaj pomembnih odlik za tovrstno vlogo. Klin se s klinom izbija – kdo bo bolje lovil tihotapce, če ne tisti, ki ima s tem izkušnje? Poleg tega se Krpan očitno (spomnite se afere Dvorni vrt) ne boji zameriti najvišjim krogom, da bi dosegel zadane cilje. Končno pa se zdi, da bi vsaki vladi prišel prav en tak krepak minister, ki bi lahko osebno poskrbel za to, da vlada doseže spoštovanje, kakršno si zasluži.
Tako: sanjska vladna ekipa je pred vami. Bi ji kdorkoli med nami sploh lahko želel reči ne? Gre za ekipo sposobnih kandidatov, ki se bodo znali sporazumeti o težkih vprašanjih in najti pot iz katerekoli krize, v kateri bi se lahko znašli. Prav nič tudi ne škodi, da ima večina mnogotere talente in da bi pravzaprav lahko brez težav vskočila v vlogo kakega od svojih ministrskih kolegov. Žolger bi denimo brez težav vskočil v vlogo zunanjega ministra, Pitamic pa v tisto pravosodnega, glede na potrebe bi zunanje odnose lahko za hip prepustili tudi Krpanu, kadar bi potrebovali odločno roko, ali ob kaki posebej večjezični konferenci Čopu, Ressel bi lahko pri prometnih vprašanjih priskočil na pomoč Preglju, Bleiweis pri živinorejskih Resslu, Hribar pa bi po potrebi lahko prevzel kar vodenje celotne vlade.
Predlog ima pravzaprav le dve hibi. Prva je ta, da bo od konkretnih kandidatov težko dobiti pristanek na nominacijo, kaj šele doseči, da bi po izvolitvi redno hodili v službo. Druga pa, da – delno tudi zaradi okoliščin izbora – predlagani kabinet ne vsebuje niti ene same ministrice.
S tema hibama se je treba spoprijeti. Zaradi prve bo treba pogledati naokrog po trenutni ponudbi in poiskati kandidate, ki bodo (še) najbližje zgoraj omenjenim. Ob tem bomo seveda lahko popravili tudi drugo hibo – prav nobenega razloga ni, da ne bi polovice mest zasedle ženske kandidatke.
V vsakem primeru pa morate ob iskanju pravih kandidatov in kandidatk ostati pozorni na temeljno načelo »osnovnošolske metode« in s tem v zvezi na prvi odziv kandidata na vašo prošnjo, da bi prevzel tako odgovorno funkcijo. Če bo njegov prvi odziv »No ja, naj malo razmislim, saj v resnici bi pa res lahko…« ali sploh karkoli drugega kot »A ste nori? Ni šans!«, potem pred seboj nimate pravega kandidata.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
