Da ne bo nesporazuma, naj takoj pojasnim, da štejem avtoriteto za nekaj pozitivnega in jo ločujem od pojma avtoritarnosti, ki ima negativno konotacijo, saj označuje predvsem oblastnost, nasilnost in samovoljnost. Čeprav imata etimološko oba pojma isti izvor (lat. auctor – začetnik, stvaritelj; auctoritas – oblast), lahko rečemo, da so se s časom iz tega izvora v pojem avtoritete prelile bolj vrednotno miroljubne in nasploh pozitivne prvine koncepta stvaritelja ter oblastnika oziroma oblasti, medtem ko so se v pojem avtoritarnosti prelile njegove bolj »trde«, nasilne oziroma vrednotno negativne prvine.
Če v takšni luči pristopimo k pojmu avtoritete, vidimo, da se ta, kot rečeno, izvorno najbolj neposredno povezuje s pojmom (prvega) stvaritelja. Toda beseda auctor, iz katere izhaja beseda avtoriteta, je pomensko zelo bogata. Auctor je npr. utemeljitelj družine, mesta ali države, nadalje učitelj, svetovalec, kompozitor, oče, prednik ali stvaritelj vesolja. To je tisti, čigar mnenje drugi samodejno spoštujejo in mu sledijo. S tem izrazom se označuje tudi posebna sposobnost, da se za določitev ciljev in njihovo uresničenje pridobi soglasje drugih, tj. da se drugi skupno zberejo okoli te izvirne moči. Iz pojma auctor je nato, kot rečeno, izveden pojem auctoritas, ki ima prav tako veliko pomenov, med katerimi so npr. izvor, prisila, prepričevanje, jamstvo, verodostojnost, pomembnost, ugled, dostojanstvo, znamenitost, vzor, v političnem smislu pa predvsem volja, odločitev, oblast in zapoved. Množice ljudi prostovoljno sledijo avtoriteti, ki jih s svojimi lastnostmi navdihuje in jim daje zgled. Po mnenju L. Tadiča (Nauka o politici, Beograd 1988) je morebiti najboljši primer za avtoriteto podan v Aristotelovem Bogu kot negibnem gibalcu, kar skozi drugačno optiko potrjuje tudi Emile Benveniste (La vocabulaire des institutions indo-européeness, Paris 1969), ki ugotavlja, da indo-iranska beseda aug označuje moč bogov, prav tako pa tudi latinske izpeljanke augur in augustus izražajo božanske lastnosti.
Avtoriteta je lahko v avtentičnem smislu le lastnost enega bitja, tj. prvega stvaritelja – Boga, v človeškem svetu pa stvaritelja oziroma nosilca določenega umskega (mentalnega) toka in iz njega izvedenih energetskih, emocionalnih, intelektualnih in drugih tokov, ki magnetično pritegnejo ljudi in povzdignejo nosilca avtoritete (avtoriteto kot osebnost) na mesto takšnega ali drugačnega voditelja. Vendar pa se poleg tega pojem avtoritete pogosto pripisuje tudi določenim kolektivom in drugim pojavnostim (npr. religioznim, moralnim ali pravnim pravilom, ali pa npr. razumu – v obdobju razsvetljenstva), pri čemer se v modernem času omenja tudi anonimna avtoriteta (npr. v smislu avtoritete kapitala ali moderne birokracije), za razliko od osebne avtoritete patriarhalnega tipa.
Če ostanemo na ravni avtentične avtoritete, tj. tiste, katere nosilec je določene oseba, še posebej jasno opazimo, da takšno avtoriteto, ki je v svojem bistvu posebna vrsta miselno–energijskega magnetizma, ljudje zavestno najmočneje doživljamo na psihološko–občutenjski oziroma emocionalni ravni. Ljudje sledijo avtoriteti zato, ker jih privlači s svojim magnetizmom prepričljivosti, zaupanja, gotovosti, varnosti, dobrega in z drugimi pozitivnimi vrednotami.
Toda avtoriteta je tudi dvorezen meč. Po eni strani oseba z avtoriteto ljudi privlači k vrednotno pozitivnim stvarem, dejavnostim, občutkom in mislim. Kaže jim pravo pot, daje jim prave odgovore na njihova vprašanja. Toda ravno s tem jih (lahko) tudi intelektualno, čustveno in dejavnostno pasivizira. Če se namreč ljudje opirajo le še na avtoritativnega voditelja, bodisi učitelja, direktorja ali politika, zanemarijo notranje prizadevanje za svoj lastni razvoj in postanejo zato zelo ranljivi. V hipu, ko se oseba z avtoriteto umakne (preneha javno delovati, odpotuje, umre itd.), ostanejo njeni oboževalci in zasledovalci v hudi stiski, saj so se odvadili zanašati se na lastne spoznavne, ustvarjalne in delovne sposobnosti. V odsotnosti avtoritativnih »smernic« in »navodil« (p)ostanejo izgubljeni in zmedeni, kar vodi pogosto tudi v manjše in večje družbene konflikte.
Vse to se še močneje izrazi v primeru, ko neka družbena avtoriteta preraste v karizmo, ki jo lahko poenostavljeno opredelimo kot najintezivnejšo obliko avtoritete, ki povzdigne nosilca avtoritete na nivo vrhunsko (»božansko«) spoštovane, občudovane in slavljene osebe. Njeno racionalno presojanje v praksi najpogosteje nima odločilne funkcije, čeprav je tudi ta presoja pri prepoznavanju ali utemeljevanju karizme venomer prisotna. Karizma je avtoriteta, ki najprej silovito zažari kot supernova, nato pa izgine in zapusti za seboj veliko, nepojasnjeno in bolečo praznino. Karizmatična osebnost močno pritegne in silno navduši najširše ljudske množice, ki so zato po njenem odhodu vsaj neko obdobje povsem izgubljene in nebogljene, saj jim nosilca karizme nihče ne more resnično nadomestiti.
Sodobna družba potrebuje prave avtoritete. Takšne, ki so po eni strani zgledno etične ter imajo nadpovprečno razvite tiste vrste inteligence, ki jih potrebujejo za delovanje na svojih področjih, po drugi strani pa se hkrati dobro zavedajo tudi različnih nevarnosti svojega vpliva. Takšne avtoritete (po)skrbijo, da s svojim učenjem in vodenjem ljudi usposabljajo za nadaljnje samostojno delovanje in s tem odpravljajo razloge za njihovo pasivnost, dezorientacijo ali odvisnost.
Tudi v Sloveniji potrebujemo več pravih avtoritet, in sicer na različnih področjih družbenega življenja. Ne smemo se jih bati, kajti resnično dobri voditelji na področjih izobraževanja, kulture, znanosti, religije, gospodarstva, prava, politike itd. so družbeni blagor. Takšnim posameznikom moramo dati več prostora za njihovo delovanje in vpliv. Ne smemo pa si pretirano želeti ter umetno ustvarjati vizij velikih, karizmatičnih avtoritet, kajti te so redke in minljive, pri čemer se na dolgi rok izkažejo kot nekakšne sanjske podobe, fantazme. Pomembno je torej, da po eni strani resničnih avtoritet ne zatiramo in utapljamo v pretirani(!) družbeni horizontalnosti, solidarnosti ali (sivem) povprečju, po drugi strani pa moramo nujno razkrivati in na vse načine zavračati lažne avtoritete, tj. osebe, ki so v svojem bistvu avtoritarne ter nas na razne načine zavajajo, pri čemer si želijo le družbeno oblast in moč.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
