c S
Korist študenta (prvi del) 16.08.2011 Redni profesor pri predavanjih kazenskega prava uporablja hipotetične primere kaznivih dejanj, v katerih sam nastopa kot storilec, dekanica pa kot žrtev. Vodstvo fakultete sproži postopek za odpoved zaposlitve. Fakultetna komisija ga oprosti vseh obtožb razen »maščevanja« z javno objavo dejstev o postopku. Uprava univerze po priporočilu dekanice nato vseeno sprejme sklep o enoletni zamrznitvi zaposlitve in od profesorja zahteva opravičilo ter pristanek na psihiatrično oceno.

Če ste po zgornjem odstavku začeli razmišljati, katera slovenska pravna fakulteta ima trenutno dekanico oziroma na katero zgodovinsko obdobje se zgodba nanaša (ljubljanska fakulteta je v preteklosti že poznala ženske dekanice), vas lahko pomirim. Gre za zgodbo iz ZDA (kar vas nemara ne preseneča), s pravne fakultete drugega kakovostnega razreda na Univerzi Widener. A zgodba je vseeno zanimiva in povedna. Profesorja sta »ovadili« dve študentki, ki sta mu očitali rasistične in seksistične izjave, kar naj bi bil tudi podton vsaj desetih hipotetičnih primerov, v katerih je ubil ali skušal ubiti dekanico, saj je profesor belopolt, dekanica pa črnopolta. Če vas slučajno zanimajo podrobnosti, so vam seveda dostopni na internetu (denimo v dolgem poročilu fakultetne komisije, lahko pa si preberete tudi priporočilo dekanice upravi univerze, ki ga je ta v celoti sprejela).

Morda ima zgodba še kako ozadje, ki širši javnosti ni znano, a zaenkrat se komentatorjem skoraj brez izjeme vse skupaj zdi absurdna zloraba fakultetnih postopkov za poravnavanje osebnih računov. V enem od komentarjev Orin Kerr denimo poudarja, da tovrstni hipotetični primeri niso nobena redkost, ampak skorajda nujnost pedagoškega procesa:

»Eden običajnih načinov, s katerimi profesorji študente v predavalnici vsaj malo zabavajo, je uporaba hipotetičnih primerov, ki vključujejo njihove profesorje in dekana. Nisem povsem prepričan, zakaj je to tako smešno, a študenti so navdušeni. Če učiš kazensko pravo v prvem letniku, ki se običajno posveča predvsem kaznivim dejanjem z izgubo življenja, si boš veliko časa izmišljeval, kakšna grozna usoda doleti tvoje kolege. Če A iz maščevanja ubije B-ja, gre le za dolgočasni hipotetični primer. A če v tem hipotetičnem primeru profesor odškodninskega prava iz maščevanja ubije dekana – ali, še bolje, če gre za zaroto, po kateri dekan in profesorja obligacijskega prava ubijejo profesorja kazenskega prava, da bi prišli do denarja za pivo – hja, to pa je resna zabava. Morda se sprva zdi malo morbidno. A je, se mi zdi, ravno nasprotno. Če v hipotetični primer v vloge resničnih kriminalcev in resničnih žrtev vključiš profesorje ali dekana, postane zgodba tako absurdna, da doda vsaj malo lahkotnosti tej sicer zelo depresivni tematiki.«

Priznam, da se sam ne spomnim tovrstnih hipotetičnih primerov iz lastnih študijskih časov – pri kazenskem procesnem pravu smo si denimo večinoma pomagali kar z resničnimi primeri, ki jih ni manjkalo in so (glej ga zlomka) prihajali iz bogate prakse ZDA. Mimogrede, iz taistih predavanj mi takoj prideta na misli dve opazki, ki sta si malo navzkriž s citiranim odstavkom. Prva je kritična misel, da so pri nas študenti premladi, da bi se lahko ustrezno soočali s pravnimi vprašanji, in da bi morali tako kot v ZDA za optimalne dosežke pravo izvajati kot podiplomski študij – očitno je stopnja študentske zrelosti v ameriškem študiju prava na zavidljivi ravni. Druga pa, da smo se študenti dokaj hitro že sami otresli morbidnosti obravnavane tematike in tudi pri bolj grozovitih dejanjih kaj prehitro zapadli v tehnične pogovore o tem, kdaj je kak dokaz dopusten ali ne, tako da nas je profesor bolj moral spomniti na to, da vendarle obravnavamo življenjski primer, kot pa da bi nas moral s šalami vleči iz depresije.

(Čeprav šale in domiselni hipotetični primeri, da ne bo pomote, brez dvoma koristijo in pri dobrih predavateljih tudi pri nas praviloma ne umanjkajo. Le da vsaj praviloma ne na občutljivem področju kazenskega prava in da v njih praviloma ne nastopa dekan. Sam se ta hip dekana (kot dekana) spomnim le iz ene zgodbe, pa še ta je bila menda resnična – ko je pokojni profesor Rybář pri neobveznih predavanjih iz latinščine želel po primeru iz Gajevih Institucij za nakup sužnja odigrati mancipacijo, za kar je poleg predmeta tega obličnega pravnega posla potreboval osem študentov (kupca in prodajalca, tehtničarja in še pet prič, pri čemer vsi z izjemo kupca molčijo), a v skladu z rimskim pravom vztrajal, da morajo biti moškega spola. Ko je gledal po manjši skupini študentov pretežno ženskega spola, je zagodrnjal, da morda sploh ne bo našel osmih študentov in bo spet moral prositi profesorje pravne zgodovine in dekana, da pridejo na predavanje odigrat vlogo prič. Hm. Če bi profesor Rybář tako postopal na Widenerju, bi se kaj hitro znašel v škripcih – dekanica bi namreč kljub najboljši volji smela odigrati le vlogo sužnje, ki se kupuje.)

Sam se imena Widener sicer spominjam s svojih časov na Univerzi Harvard, saj tam ime iste premožne družine nosi glavna univerzitetna knjižnica. Natančneje, poimenovana je po sinu donatorke, ki je kot diplomant te univerze in ljubitelj knjig utonil v brodolomu Titanika, o donaciji pa zato še sedaj kroži urbana legenda, češ da naj bi bila pogojena z zahtevo, da mora pred podelitvijo diplome vsak od njenih študentov uspešno opraviti tudi plavalni izpit. V korist študentov, da drugi diplomanti ne bi bili deležni podobne usode kot Harry Elkins Widener, ki ni znal plavati.

Zgodba je, kot rečeno, izmišljena (preživetje v ledeni vodi sredi oceana ni bilo odvisno od plavalnega znanja, ampak od sreče s preredkimi rešilnimi čolni), a nas vrne nazaj k naslovu kolumne. Temeljno vodilo profesorskega dela (vsaj tedaj, ko predava) in univerzitetnega vodstva mora biti korist študenta. Pri uporabi hipotetičnih primerov, pri siceršnjih pedagoških prijemih in pri odnosih do študentov. Zdi se, da je pri zgodbi iz uvoda zlasti dekanica na to malo pozabila.

Seveda pa je ločeno vprašanje, kaj točno korist študenta narekuje. A o tem nekaj misli naslednjič.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.