c S
O pomenu izbranih besed 01.08.2011 V času svojih osvajanj naj bi se Filip II. Makedonski nekoč odločil napasti Šparto in njene voditelje pozval k takojšnji vdaji z jasno grožnjo: »Če bom z vojsko prodrl na vaše ozemlje, bom uničil vaša polja, pobil vaše ljudi in porušil vaše mesto.« Od napada pa naj bi ga odvrnil špartanski odgovor, ki je vseboval eno samo besedo: »Če.«

Ta anekdota se običajno zasledi kot ilustracija lakoničnega, jedrnatega izražanja, po katerem so sloveli Špartanci. A morda bi jo lahko pripisali tudi tistemu dobremu pravniku, o katerem sem že pisal, ki zna natančno brati in postavlja prava vprašanja. Ob podobi ohlapne, neotipljive in nenatančne družboslovne vede, za katero znate o pravu slišati od kakega naravoslovca, ali podobi alkimije, pri kateri gostobesednost in dober blef štejeta več kot trdno znanje, ki se - delno samozakrivljeno - o pravni praksi včasih kaže v širši javnosti, je pravo vendarle eksaktna veda. Vsaka beseda šteje, včasih celo usodno.

Pomen natančnosti velja že za pravno izrazje kot tako. Pravi pravnik ne bo pritožbe nikoli zavrnil, kadar bi jo moral zavreči, ali pa osumljenca strpal v keho, še preden bo ta postal obdolženec, obtoženec in končno obsojenec. Velja pa tudi za pisanje zakonodajnih in še posebno ustavnih aktov. Ustavo, pravijo, je treba pisati in spreminjati s tresočo roko.

Spomnim se, kako so tedaj vključeni strokovnjaki ob spremembi ustave zavoljo pristopa k Evropski uniji razpravljali o dikciji načrtovanega novega 3.a člena Ustave in vprašanju prenosa pristojnosti z državne na evropsko raven. Je bolje izbrati zelo konkretno določbo, ki bo pokrivala zgolj pristop k EU, ali splošnejšo, ki bi zajemala možnosti sodelovanja v vseh primerljivih mednarodnih organizacijah? (Nekatere od pristopnic so izbrale konkretnejšo možnosti, druge vključno s Slovenijo splošnejšo.) Se da zelo specifično napisati, kaj točno prenašamo na evropsko raven, ali mora biti določba nelagodno splošna? (Eden od povabljenih tujih svetovalcev, sicer ne ravno z vrha evropske doktrine, je tedaj zagovarjal tezo, da je ustavna določba tako ali tako nerelevantna, zato naj jo zapišemo čim splošneje, pa še danes ne vem, ali je s tem bolj želel streči našim ali bruseljskim interesom.) Če si preberete določbo prvega odstavka 3.a člena, boste to želeno previdnost občutili: Slovenija lahko na mednarodne organizacije z ustreznim pravnim pedigrejem prenese »izvrševanje dela suverenih pravic« - torej ne vseh, ampak zgolj del suverenih pravic, sploh pa ne pravic kot takih, temveč zgolj njihovo izvrševanje. O točnem pomenu te določbe se lahko pogovarjamo, sploh skupaj s tretjim odstavkom istega člena, a roka je bila brez dvoma namerno tresoča.

Podobno je tudi na evropski ravni, ob pisanju in spreminjanju temeljnih pogodb Evropske unije. Tako je ob pripravi Maastrichtske pogodbe tedanji britanski premier John Major pogajanja opisal kot »igro, niz in partijo« v prid Velike Britanije, menda tudi zato, ker pogodba ni vsebovala nobene izpeljanke iz pojma »federalen« ter naj bi se tako izognili prevelikim državotvornim ambicijam nove politične tvorbe. Podobno usodna je bila uporaba besede »ustava« in njenih izpeljank ob pripravi spodletele Pogodbe o Ustavi za Evropo, pa tudi omemba krščanstva v njeni preambuli.

Problematičnost omenjenih treh pojmov je nemara najbolj očitna, a vendarle je podobnih podrobnosti v vsaki reformni pogodbi veliko in pri vsaki od njih se lahko vprašamo (in nemara moramo vprašati), kaj je bil njen namen. Še posebno tedaj, kadar ni povsem očitno, kakšna bo praktična posledica izbranih sprememb. Zakaj so denimo temeljna »načela« iz nekdanjega 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (načela svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države) z Lizbonsko pogodbo postala »vrednote« novega 2. člena PEU (vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin)? Je razlog v želenem simbolnem pomenu teh »vrednot« za prepoznavo oziroma izgradnjo skupne evropske identitete ali namenu prevrednotenja njihove narave v smislu pravnih vodil? Se bo s terminološko preobrazbo spremenila tudi njihova narava?

Kritičnemu opazovalcu se bo sicer tudi zdelo, da se včasih praksa upira očitno namernim spremembam, spet drugič pa terminološke spremembe skušajo stvarnost zgolj prikazati v sprejemljivejši preobleki. Sprememba četrtega odstavka 263. člena, po kateri lahko posamezniki na Sodišče EU poleg do sedaj predvidenih možnosti (če gre za nanje naslovljene akte ali za akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo) vlagajo tožbe tudi zoper »predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov«, je bila sicer dokaj okorna in terminološko nejasna, a očitno namerna odločitev, da bi možnosti posameznikov za vlaganje neposrednih tožb na Sodišče okrepili; pa vsaj do sedaj pri Sodišču, ki se že tako ali tako boji prevelikega pripada zadev, ni bilo opaziti nobene namere, da bi možnosti tovrstnih tožb res zaznavno okrepilo. Po drugi strani je bil celotni poskus simbolne levitve temeljnih pogodb v ustavno pogodbo ter nato nazaj v klasično reformno pogodbo poskus simbolne terminološke levitve politične tvorbe v različne preobleke, pa čeprav v obeh primerih z bolj ali manj enako vsebino. Končno se lahko podobno sprašujemo tudi ob oni znani dilemi, ali naj o eni temeljnih doktrin prava EU govorimo kot o nadrejenosti ali primarnosti (bo doktrina učinkovala kako drugače, če jo imenujemo z enim ali drugim nazivom?), ali pa vsaj o pretkanosti poteze, da se omemba te sporne doktrine iz enega pogodbenih členov spodletele ustavne pogodbe z Lizbonsko pogodbo seli v zgolj politično izjavo, priloženo sklepni listini medvladne konference, pa čeprav to ne spreminja njene veljave.

Tovrstni pomisleki in priložnosti za bolj ali manj dlakocepske razprave ter spretnosti takšne ali drugačne argumentacije seveda ostajajo - pravo ni eksaktno na enak način kot matematika in še vedno dopušča ter včasih tudi zahteva veliko mero retorične spretnosti, s katero boste sogovornike, pa naj gre za kolege v strokovni razpravi ali za sodnika v konkretnem sporu, prepričali v svoj prav. A tudi pri tem pravo zahteva veliko mero natančnosti in pozornosti na vsako besedo.

Lord Byron naj bi nekoč dvoril neki ugledni dami in na koncu poskusil z listom, na katero je napisal kratko sporočilo: »Nocoj ali nikoli.« Zgodovina poroča, da je dama sporočilo prebrala, list raztrgala na pol, eno polovico zmečkala, drugo pa vrnila snubcu; molči pa o tem, katera je ta polovica bila.

Vsaka beseda šteje in vsaka je lahko usodna.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.