c S
Korak za korakom … do prepada 18.07.2011 Ni mogoče reči, kako se je zgodilo, kajti prišlo je korak za korakom, neopaženo,« je pisal Lev Tolstoj (o razvoju bolezni Ivana Iljiča oziroma odnosa njegovih bližnjih do nje, a to niti ni tako pomembno). Ah, porečete, a to se je dogajalo še v devetnajstem stoletju; danes, z našo učenostjo in razgledanostjo, vso tehnologijo in hipno obveščenostjo se nam kaj takega ne more zgoditi.

Danes namreč vemo, da je treba živeti v duhu »Nič nas ne sme presenetiti«. Pri tem se motite, če mislite, da se sklicujem na nek preživeli slogan prejšnjih časov, ki smo ga pustili na pogorišču pol-preživete preteklosti in s katerim se lahko zabavamo le še, recimo, ob branju kakega Anteja Tomića. Ne! Slogan še živi – poglejte si denimo spletni opis strategije Evropske unije za spopadanje z nesrečami. Tam, na vrhu strani, kot napoved strategije – Nič nas ne sme presenetiti: Nova strategija EU.

(Mimogrede, seveda se je v takem trenutku težko upreti primerjalni analizi. V angleški različici je slogan »Better safe than sorry« (raje previdni kot obžalujoči), v nemški podobno »Vorbeugen ist besser als heilen« (preventiva je boljša kot kurativa), v dolgočasni francoski pa slogana sploh ni. Človeka kar zamika, da bi v teh razlikah iskal psihoanalitične dragulje vpogleda v psiho Slovencev, Britancev, Nemcev in Francozov, podobno kot jih je Žižek pred časom z analizo oblike britanskih, nemških in francoskih straniščnih školjk. A to bi bilo neevropsko – EU raznolikost združuje, tako da nas ne sme presenetiti ne previdna preventiva ne obžalujoča kurativa, sploh pa ne Francozi.)

A vendar – če je to že naš slogan, zakaj nas potem reči tako pogosto presenetijo? Pa pri tem niti ne mislim na zgoraj omenjene naravne nesreče, čeprav se tudi v tem oziru generalštab pogosto okrepi šele po bitki. (Na Japonskem, kjer še vedno gostujem, sicer mislijo na toliko stvari, da je kar težko verjeti, da niso predvideli možnosti Fukushime, še posebno, ko so skoraj vsak tretji dan deležni malo večjega potresa. Podobno smo tudi v Ljubljani jasne napotke o ravnanju v primeru poplav dobili takoj po zadnjih poplavah, kar bi po kakem Murphyjevem zakonu seveda znalo pomeniti, da bo naslednja naravna nesreča potres.)

Mislim na človeške »nesreče« oziroma nečednosti, ob katerih se javnost razburja v zadnjem času: denimo vrsta nečednosti in nezakonitih poslov medijskega imperija Ruperta Murdocha, ki mu grozijo spodnesti tla tako v Veliki Britaniji kot ZDA, ali pa zatrjevana kazniva dejanja nekdanjega direktorja Mednarodnega denarnega sklada in nekdaj napovedovanega (ob)ljubljenega bodočega voditelja Francije Strauss-Kahna. In ne zgolj na to, da smo kot javnost lahko presenečeni, ko se nek tak škandal razkrije. Ne, mene vedno znova preseneti – ali pa vsaj žalosti – tudi to, da se kaj takega sploh lahko zgodi.

Naj pojasnim. Ne zdi se mi nemogoče, da bi ugledni poslovneži ali ugledni politiki lahko ogrozili svoje kariere z nečednimi posli – če ste malo bolj cinične volje, nemara porečete, da jim jo ravno taki posli sploh omogočajo. A nemara je prav v tem problem. V določeni stopnji apatije, ravnodušnosti ali celo sprejemanja nečednosti kot »naravnega« stanja stvari, ki tovrstne ekscese sploh dopušča. Ne vem, ali je Strauss-Kahn kriv posilstva one sobarice ali ne – če bomo imeli srečo, bodo sodni postopki privedli do bolj ali manj prepričljivega odgovora, vsekakor pa do zaključka tega vprašanja. A ko sem prvič slišal za to novico, sem se vprašal naslednje: recimo, da je to res storil – kaj vse je potemtakem neovirano že storil prej, da je prišlo do tega? Kolikokrat je že odnesel celo kožo pri manjših prestopkih, da so se razbohotili do te mere? In prav v tem je, se mi zdi, kleč.

Si predstavljate, da se celo življenje dostojnemu politiku naenkrat zmeša in v njemu povsem tujem trenutku nerazsodnosti plane po najbližji sobarici in jo prisili v spolni odnos? Možno je, a malo verjetno. Verjetnejša je možnost, da gre za človeka, ki ima za sabo že celo serijo podobnih početij, a ki jo je vedno znova odnesel brez posledic, s tem pa so mu rasli drznost, razvratnost in aroganca. Tako kot je malo verjetno, da bi novinarska hiša, ki je vedno spoštovala pravila igre, naenkrat klonila in začela prisluškovati telefonom predsednika vlade in kraljeve družine – verjetneje pa, da so bile tovrstne nečednosti le krona dolgotrajne serije nečednosti, ki so vedno znova prinašale koristi, računa zanje pa ni bilo treba položiti.

Stopnja samozavesti oziroma arogantnosti, ki jo tovrstna početja razkrivajo, to je tisto, kar bi nas moralo skrbeti, saj so na nek način dokaz naše dolgotrajnejše nezmožnosti, da bi jih odkrili v zgodnejši, milejši ali vsaj manj usodno problematični fazi. Britanska politika in javnost Murdochevih novinarjev nista ravno spodbujali, naj protizakonito prisluškujejo telefonom žrtev tragedij ali zvezdnikov – a vendar morata pravičniški gnev, ki ga usmerjata proti padli (ali padajoči) medijski hiši, malo usmeriti tudi proti sebi. Podobno kot nam mora dati vsem misliti epizoda, ko ugledni politik pri ugledni založbi objavi delo, ki ne dosega nobenih standardov spodobnosti, o čemer sem že pisal. Ali pa grabež tistih nemoralnih podjetnikov, ki so si oni slogan o krivih in nedolžnih (»bolje je pustiti na prostosti sto krivih kot obsoditi enega nedolžnega«) prevedli v zase ekonomsko veliko učinkovitejšo različico o bogataših in revežih (»bolje je izkoriščati sto revežev, kot pa da jaz ne bi bil bogataš«).

Kako smo prišli do tega? So taki primeri zgolj krivda moralno popolnoma izpraznjene ambicije enega ali nekaj posameznikov, ali poleg tega vendarle tudi dokaz, da je problem širši, saj se v povsem zdravi družbi tak eksces tudi političnim preračunljivcem ne bi zdel izvedljiv oziroma »stroškovno učinkovit«? In kaj nam je storiti? Sprejemati nove in nove zakone? Spremeniti upravne in preiskovalne prakse? Izobraziti in ustrezno nagrajevati pokončne pravnike, odvetnike in sodnike? Ali se vse skupaj začne že pri zibki in v šolskih klopeh? Dolgočasno in že stokrat slišano, a verjetno je edina pot nekakšna kombinacija vsega tega. Sicer lahko le čakamo, medtem ko tovrstni akterji neopaženo delajo korak za korakom … proti prepadu … njih samih in nas vseh.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.