c S
Ključi do uspeha 04.07.2011 Ko je bil Woodrow Wilson še rektor Univerze Princeton, naj bi ga nekoč vprašali, kaj je skrivnost njegovega uspeha v tej vlogi. Nič lažjega, je odgovoril, biti sposoben isti govor ponavljati znova in znova. Toda, se sogovorniki niso dali, kolikokrat pa človek lahko ponovi isti govor? Ne vem, je odgovoril, še vedno ga ponavljam.

Včasih opazim, kako se nekje v središču Ljubljane odpira nov gostinski lokal – všečne mizice in stoli, bolj ali manj domišljena tržna usmeritev, očitna poslovna ambicija. Pogosto se v takem primeru vprašam: jim bo uspelo? Je mogoče napovedati, ali bo dotična restavracija ali kavarna v naslednjih mesecih postala priljubljeno zbirališče družabnih stikov željnih množic ali ji bo spodletelo in bo životarila na obrobju oziroma potonila v pozabo? Praviloma tega ne morem napovedati – delno pomaga lokacija, a je lahko usoda dveh lokalov na različni strani iste ulice povsem različna; kot pogosto ni odločilna ne ponudba ne všečnost opreme. Veliko usodnejši so neotipljivi dejavniki, nezavedna všečnost atmosfere ali trenutna modnost, zaradi katere eni lokali zacvetijo, drugi zbledijo – tako se mi vsaj zdi, ko kako leto kasneje opazim, kako se določeni lokali zapirajo, drugi pa odpirajo na novo, s prenovljeno podobo in enako poslovno ambicijo. Jim bo uspelo? Zgodba se ponavlja.

Na nek način je enako tudi v znanosti (in športu, kulturi ter še marsičem) – kaj bo privedlo do uspeha, je pogosto težko napovedati. Ponekod je težko že opredeliti, kaj sploh je uspeh – a za silo recimo, da gre za raziskovalne in sorodne dosežke, ki jih kot pomembne priznava širši krog v stroki in morda celo javnost. Vsekakor se vse začne pri kombinaciji talenta in trdega dela. Brez prvega ni presežkov domišljije in domiselnosti, ki so potrebni za odstiranje novih svetov, brez drugega ni podkovanosti in energije, ki jih omogočata doseči. A tudi to ni dovolj. Konča se nemara tudi pri usodno potrebnem koščku sreče – raziskava je lahko zamišljena in izpeljana sijajno, a ne obrodi želenih rezultatov, kot se lahko športnik po večletnem treniranju tik pred vrhuncem športne odličnosti poškoduje in kariera splava po vodi. Kaj pa vmes? Vmes je še pomemben dejavnik podpore – notranje in zunanje. Brez tega tudi ne gre. Kdo znanstveniku omogoči infrastrukturo in zmožnosti za raziskave? Kdo omogoča športniku ustrezne pogoje za vadbo? Ali imamo za to pripravljene mehanizme, ki so pri predvidevanju, v koga se splača vlagati, spretnejši od mene, ko se sprehajam po Ljubljani in razmišljam o usodi na novo odprtih lokalov?

Nedavni primer: morda ste pred dobrim tednom tudi v slovenskih časopisih opazili novico z naslovom Moj pomivalni stroj me skuša ubiti – poljudno vest o raziskavi ljubljanske raziskovalne skupine, ki je ugotovila, da v večini pomivalni strojev živijo tudi presneto odporne patogene (zdravju nevarne) glive. Vest, posledica objave članka v prestižni strokovni reviji, je odjeknila po svetu, povzemali so jo številni poljudni in strokovni mediji – nič čudnega, saj je raziskava ugotovila potencialno alarmantno dejstvo o stroju, ki ga najdemo v vsaki bolje opremljeni kuhinji. Po naključju pa je sočasno s to odmevnostjo novice raziskovalna skupina z ARRS (Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS) dobila obvestilo, da ARRS nadaljnjih raziskav v okviru projekta s tem naslovom ne bo finančno podprl, ker je eden od recenzentov ocenil, da projekt ni dovolj relevanten.

Kaj se je zgodilo? Je kriv ta konkretni recenzent ali celotni sistem recenziranja? Ali pa je zgrešena pozornost svetovne javnosti, ki se ukvarja z banalnimi vprašanji o tem, kakšno zaroto kuhajo njeni pomivalni stroji (ki sicer res stojijo v kuhinji, a nimajo česa kuhati), namesto da bi se posvetila relevantnim vprašanjem? Žal je tovrstna »zunanja« podpora za projekte potrebna, brez nje se večina raziskav ne more odviti, ocena recenzentov o relevantnosti oziroma smiselnosti projekta pa zato velikokrat samouresničljiva prerokba, predvsem takrat, kadar je negativna. (Tako kot zavrnitev avtorja s strani založnika – ali nasprotno njegov velik tržni angažma – lahko usodno vpliva na uspeh ponujenega dela.)

Mimogrede, »zunanja« podpora v tem smislu ni mišljeno kot tuja podpora, saj je bil recenzent najverjetneje tudi iz Slovenije – pri tujih recenzentih se sicer slovenskim raziskovalcem še slabše piše, pa ne samo zato, ker bi bili manj uspešni, temveč tudi zato, ker tovrstne recenzentske ocene lahko še v večji meri živijo v ustaljenih predstavah o raziskovalnih potencialih, ki včasih s konkretnimi primeri nimajo posebnega stika. Če sem si prav zapomnil, je bilo na zadnjem razpisu Evropske unije za podpiranje uveljavljenih raziskovalcev (ERC Advanced Grants), kjer so bili rezultati objavljeni v začetku tega leta, od 266 podeljenih subvencij le 6 takih, ki so jih prejeli raziskovalci iz najnovejših dvanajstih članic. Poveden podatek. V vsakem primeru je z zunanjo podporo mišljena tista – infrastrukturna, finančna in druga – pomoč, ki je potrebna, da določeno delo sploh lahko steče.

Poleg zunanje pa je potrebna tudi »notranja« podpora. O tem vidiku sem spet lahko razmišljal prejšnji teden, ko sem prispel na enomesečni raziskovalno-predavateljski obisk Japonske – prijazno in udobno »sidrišče« je tokijska Univerza Waseda, vmes pa bom s predavanjem obiskal še Univerzo v Kjotu.

Znana nevarnost takih gostovanj na zgledno urejenih univerzah je, da je človeku, ker se znajde sredi novega ter bogatega okolja in ker ga kot gosta malo razvajajo, vse skoraj preveč všeč. Slabosti domače univerze postanejo še očitnejše, prednosti gostiteljice še mikavnejše. Tega se zavedam in nikakor nisem brezkompromisni kritik ljubljanske Univerze – ima marsikaj (in marsikoga) dobrega in v veliko pogledih je tudi delati na njej užitek.

Res pa me je obisk Wasede znova spomnil na bolečo razliko, ki sem jo opazil že ob študiju na Harvardu. Na Wasedi sem v dobri uri v spremstvu enega od gostiteljev dobil čisto vse, kar sem potreboval: vso potrebno akreditacijo, svojo pisarno, knjižnično kartico in še nekaj malenkosti. Res pa sva morala zato v tri različne stavbe in (z izjemo knjižnice) v dveh najti ustrezno osebo v velikih pisarniških prostorih, polnih pisarniških kotičkov, v katerih je delalo presenetljivo veliko število ljudi, zaposlenih v fakultetni administraciji (ki je bila zadolžena zgolj za pravno fakulteto). Ah, administrativna podpora. Ko sem prišel na Harvard, se je izkazalo, da ima vsak profesor na voljo eno tretjino tajnika oziroma tajnice. (Kar pomeni, da si tri profesorice delijo po enega tajnika, ki vsaki od njih nameni tretjino svojega delovnega časa.) Sicer so bila možna tudi odstopanja: eden od profesorjev, ki sem ga poznal, je ugotovil, da sam potrebuje le šestino in je polovico svojega dela prodal; Joseph Weiler pa je imel zaradi izjemnih potreb in nenehnih aktivnosti lastno tajnico in še par strokovnih pomočnikov. Poanta je, da je bila tajniška pomoč razumljena kot običajna sestavina profesorskega življenja – oni naj se ukvarjajo s svojim vsebinskim delom, administracija pa naj jim bo pri tem v pomoč.

Stanje pri nas je žal seveda dokaj drugačno. Večina profesorjev, predvsem pa vsi mlajši člani fakultet verjetno skoraj povsod poleg raziskovalcev nenehno igramo tudi druge vloge – od direktorja do tajnice, včasih tudi računovodje, pismonoše in kar je še podobnih aktivnosti. Mnogi v tem niti nismo posebej dobri, a nimamo izbire – fakultetne administracije so podhranjene, vsak dober posameznik v njih pa hitro izrabljen do konca svojih kapacitet.

Seveda se vse začne pri denarju in seveda so bogate zasebne univerze z dragimi šolninami in visokimi viri prihodkov, kot sta Harvard ali Waseda, nehvaležna primerjava za javno univerzo, ki mora že v času gospodarske rasti dokazovati smiselnost večjega vlaganja davkoplačevalskega denarja, v času gospodarske krize pa nemara kar smiselnost svojega obstoja. Težko je najti krivca, na katerega bi lahko pokazali s prstom, češ, »zaradi tebe ni tako, kot bi moralo biti«. A ko za vsak nov projekt pisanja članka ali pripravo predavateljskih vsebin loviš proste urice med gomilo administrativnih opravil, vsako novo pobudo za krepitev fakultetnega življenja pa tehtaš tudi z vidika, koliko volonterskih administrativnih obveznosti si boš s tem nakopal, to na tvoje osnovno izhodišče – v primerjavi z raziskovalci na zgoraj omenjenih krajih – neizogibno ima vpliv.

Na srečo se ne da vplivati. (Razen, seveda, če se ukvarjate s kovaštvom.) Na vse druge dejavnike pa se: prepoznati talent, omogočiti ustrezno usposobljenost ter trdo delo spodbujati in nagrajevati z zunanjo in notranjo podporo. Najbolj žalostno je, kadar se – iz tega ali onega razloga – spotaknemo že pri teh korakih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.