c S
Pravo in globalizacija 06.06.2011 Ko je govora o globalizaciji, se pravo v marsikaterem smislu zdi nasprotje ekonomije. Poslovni svet je globalizacijo sprejel z odprtimi rokami – nemara se je zares začela prav na finančnih trgih. Pravo, v veliki meri zakoreninjeno v tradicijah posameznih držav, pa je do nje dosti bolj zadržano. A vendarle je tudi v pravnih redih vse pogosteje moč najti njene sledi.

Delno gre morda tudi za to, da je pravo po svoji naravi konzervativno, kar se kaže tako na konkretni (ko denimo po določitvi dokaznega bremena glede določenega spornega dejstva v dvomu ohranja status quo) kot na splošni ravni (ko se le počasi in nerado prilagaja spremembam družbene stvarnosti). Spremembe, zlasti hitre, nepremišljene spremembe, ki lahko po nepotrebnem ogrozijo predvidljivost pravnih posledic in splošneje načelo zaupanja v pravo, pravu niso nič kaj ljube. Če temu dodamo še posebnosti konkretne pravne ureditve v posamezni državi, ki se postavljajo po robu prelahkotnemu kopiranju tujih pravnih rešitev, se izriše jasna slika prava kot odločnega branika identitete in običajev posameznega naroda oziroma pravnega prostora.

Na drugi strani pa na te branike vendarle pritiskajo praktične zahteve vse bolj globaliziranega sveta, ki zahteva ustrezne pravne prilagoditve, pa tudi tehtni argumenti primerjalnega prava, ki ponujajo že preverjene ali vsaj primerjalno koristne odgovore drugih pravnih redov na istovrstna pravna vprašanja. Navsezadnje je pri številnih pravnih redih tako ali tako že historično težko govoriti o povsem avtonomnem razvoju prava, saj so plod prepletanja več različnih pravnih tradicij – lep primer tega je vpliv recepcije rimskega prava na razvoj pravnih ureditev v evropskih državah, ki mu je moč slediti vse do danes.

Kakšna je potemtakem stvarnost sodobnega prava? Ujeta je nekje v sredini, med zagovarjanjem primerjalnih argumentov in vztrajanjem pri svojem, med potrebo po prilagajanju pravnega reda zahtevam vse bolj čez- (ali brez-)mejnega sveta in tisto po vzpostavljanju ustreznih mehanizmov za nadzor vstopanja tujih elementov v lastno pravno ureditev. Seveda pa se tako posamezniki kot celotne pravne ureditve razlikujemo glede tega, na kateri točki daljice je po našem mnenju doseženo pravo ravnovesje.

Spomnim se neke konference v ZDA izpred več let, na kateri je sodelovala vrsta ustavnih sodnikov iz različnih držav, ki so razpravljali o smotrnosti primerjalne analize v okviru ustavnosodne presoje, kjer so se občasno kritično dotaknili prakse Vrhovnega sodišča ZDA, ki v koristnost primerjalnopravne analize ne verjame. Ugledni ameriški teoretik ustavnega prava Charles Fried je to dejstvo pospremil s komentarjem, ki je šel nekako takole: »Šokiran in nervozen sem, ko poslušam to razpravo. Šokiran, ker vidim, kako malo v primerjavi z drugimi ustavnimi sodišči po svetu naše Vrhovno sodišče gleda onkraj naših meja. In nervozen, ko pomislim, kaj bi se zgodilo z našim pravom, če bi to začelo početi pogosteje.«

Nemara je to stališče, ki si ga lahko privošči taka politična velesila, kot so ZDA, ki se glede političnih teorij in pravnih rešitev lahko bolj usmerja v izvoz lastnih kot v uvoz tujih rešitev – navsezadnje je tudi z uspešno recepcijo lastnih rešitev drugod mogoče spodbujati oziroma doseči določeno stopnjo pravnega poenotenja. Historično je to zelo dobro uspevalo rimskemu cesarstvu, v preteklih stoletjih prek skupnosti Commonwealth vsaj do določene Veliki Britaniji, v zadnjih desetletjih pa ZDA.

Nemara ne do te mere in na tako usoden način, da bi čez tisoč let govorili o visoki stopnji recepcije ameriškega prava (in bi čez dva tisoč let številne univerze po svetu kot uvajalni predmet svojega predmetnika poznale predmet Ameriško pravo, v katerem bi se študenti osnov pravne ureditve učili prek historičnega razvoja prava ZDA, pravne institute pa poimenovali z arhaičnimi izrazi v angleščini*), do določene mere pa vendarle.

(*Mimogrede, če si že dovolimo tako šaljivo fantaziranje – ko bi najbolj zakrknjeni zgodovinarji nato izbrskali še zgodnejše temelje pravne ureditve iz časa rimskega prava, bi kljub velikemu preteku časa ugotovili tudi vrsto podobnosti med obema, po kateri so se ZDA vsaj deloma odmikale od sočasnega razvoja prava v Evropi, od kazuistične narave pravnega reda do civilizacijsko preživete politične stvarnosti in pravne relevantnosti suženjstva.)

Lep primer tega je denimo sodba Marbury v. Madison, znana sodba, s katero je Vrhovno sodišče ZDA pod taktirko sodnika Marshalla leta 1803 postavilo temelje sodobnemu načelu delitve oblasti. Tako simbolno kot praktično ta sodba še danes odmeva po vsem svetu. Kadar komentatorji opisujejo zametke razvoja prava Evropske unije pred pomembnih sodb Sodišča EU, je pogosta prav primerjava s sodbo Marbury v. Madison. Podobno je v komentarju razpada nekdanje Jugoslavije nek ameriški komentator pisal o logiki razmejitve oblasti med zvezo in članicami iz te sodbe, ki naj bi jo bilo opaziti tudi v jugoslovanski razpravi. Končno je presenetljiv primer takega pristopa sodba Qi Yuling Vrhovnega ljudskega sodišča na Kitajskem leta 2001, s katero je to sodišče želelo vzpostaviti krepkejšo ustavnosodno presojo in možnost sklicevanja na ustavo za varstvo posameznikovih pravic, ki je dobila vzdevek »kitajska različica Marbury v. Madison« – med drugim tudi zato, ker je bil isti dan kot sodba objavljen tudi odmeven članek nekdanjega sodnika Vrhovnega ljudskega sodišča (očitno je šlo za usklajeno prizadevanje), v katerem je ta zagovarjal tovrstno ustavnosodno presojo in v podporo citiral tudi sodnika Marshalla.

Razlaga ameriškega komentatorja razpada Jugoslavije oziroma pomena sodbe Marbury v. Madison je bila sicer dokaj napačna, kitajski poskus pa kljub začasnemu vplivu ni uspel zagotoviti resnejše stopnje (ustavno)sodne presoje – koristnost in učinkovitost čezmejnih presaditev pravnih rešitev ima svoje meje. A brez dvoma kažejo določeno stopnjo mikavnosti tovrstnega zgledovanja; za končno oceno in tudi trajnejši vpliv pa je glede na pretekle izkušnje in naravo prava, ki je veliko bolj kot revoluciji naklonjeno evoluciji, potrebnega več časa. Predlagam, da se o končni oceni tovrstnih prizadevanj pogovorimo leta 3011.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.