Bojim se, da skoraj čisto nič. Tudi v znanosti poznamo ljudi z večjimi in slabšimi talenti, a tudi v znanosti je uspeh praviloma vezan na kaljenje teh talentov v obilici truda, v izogibanju usodnih »poškodb« oziroma drugih razlogov za prekinitev kariere in v tistem potrebnem kančku sreče, da se vse skupaj poklopi v pravem trenutku.
Če združiš dovolj talentov in truda, lahko verjetnost za uspeh dodobra povečaš – pri preverjanju standardnega modela fizike osnovnih delcev oziroma iskanju Higgsovega bozona lahko denimo gradiš vse večje pospeševalnike za vse boljše eksperimentalne pogoje in končaš (končaš?) pri 30 kilometrov dolgi vakuumski cevi, po kateri protone pospešuješ do take hitrosti oziroma energije, da bi za en gram takih hitrih protonov Jedrska elektrarna v Krškem potrebovala 15 let, vse skupaj pa te stane milijardo švicarskih frankov na leto (o projektu CERN je lepa predstavitev, še iz leta 1999, na voljo na Kvarkadabri). Statistična verjetnost za uspeh (npr. odkritje Higgsovega bozona) se tako lahko močno poveča; a še vedno obstaja tudi možnost za neuspeh.
Tovrstna negotovost nas vsaj do določene mere spremlja na vseh stopnjah našega strokovnega življenja. Med čakanjem pred profesorskim kabinetom marsikateri študent denimo ne ve, kako uspešno se bo vse skupaj izteklo pri konkretnih vprašanjih na izpitu. (Pri čemer je upati, da je v zraku zgolj lesk kolajne, ne pa doseganje norme.) Podobno me je, ko sem se vpisoval na podiplomski študij v ZDA in za priporočilo prosil tudi nekega ameriškega profesorja ter mu na vprašanje, na katere fakultete naj ga pošlje, odgovoril, da na eno samo (tisto, ki sem si jo pač izbral), ta kritično pogledal in mi to močno odsvetoval – ker nikoli ne veš, kaj se v postopku izbiranja med prijavami lahko zgodi. V izobraževalnem procesu se te negotovosti nikakor ne manjka; nek dobri kolega je tako, ko je po zaključenem študiju uspešno prestal še pravniški državni izpit, duhovito zatrdil, da so edini izpiti, na katere ima namen od tedaj naprej še hoditi, tisti v jezikovnih šolah. Sijajna misel, a na nek način smo na izpit postavljeni skoraj vsak dan, izpitna ocena pa je pogosto veliko bolj subjektivna od tistih v času študija.
Bi želeli objavljati v prestižnih mednarodnih pravnih revijah? Recenzentski postopki so strogi, uspeh pa še zdaleč ne zagotovljen. Eugene Volokh, profesor na ameriški univerzi UCLA in eden najodmevnejših pravnih strokovnjakov svoje generacije, v svojem priročniku za pisanje znanstvenih pravnih razprav poroča, da v ZDA tudi izkušenim profesorjem na najboljših fakultetah njihove članke zavrne več kot 90 % revij, na katere jih pošljejo, in da so take po približno 50 resnih razpravah vsekakor tudi njegove izkušnje. Podobno je tudi z drugimi platmi akademskega življenja – zavrnitev in neuspeh sta redna spremljevalca skoraj vsakega tovrstnega prizadevanja, ki je usmerjeno v odličnost in premikanje ali preverjanje lastnih ali družbenih meja.
Enako je tudi v pravni praksi – izkušeni odvetniki vam bodo v marsikateri zadevi znali povedati, kolikšne so vaše možnosti za uspeh v pravdi. Nekatere zadeve so premočrtne – pri veliko spornih vprašanjih pa ni vnaprej docela jasno, kako bodo v konkretnih okoliščinah posamezne zadeve razsodili konkretni sodniki, ki bodo o njej odločali. Vaše možnosti se bodo seveda višale skupaj s kakovostjo vašega odvetnika in predvsem s pravno korektnostjo vašega izhodišča – a marsikdaj se končne odločitve ne bo dalo napovedati z gotovostjo, temveč zgolj z verjetnostjo, merjeno v odstotkih.
(Matematično izračunana verjetnost ima vedno težave, kadar se za posameznika zrcali v enem samem konkretiziranem primeru, saj zanj vedno izpade kot 100 % ali 0 %, avtor verjetnostne napovedi pa včasih bodisi pretirani bojazljivec bodisi zavajajoči špekulant – a vendarle, tako je.)
Poanta kolumne je, da je neuspehe treba sprejeti kot naravni in prav nič usodni del naših prizadevanj, ne glede na to, kaj in kje počnemo. V bistvu ni nič novega in marsikatera disciplina, vključno s pravno prakso, jo že dobro pozna. (Nekoč sem slišal zgodbo iz poslovnega sveta o mladem poslovnežu, ki da je na vsakem poslovnem sestanku nanizal po 20 novih idej, od katerih jih je bilo 19 docela neumnih, ena pa tako briljantna, da je več kot odtehtala vse druge – šlo je za Teda Turnerja, ki je kasneje ustanovil CNN.) Poudarjam jo zato, ker vsaj do določene mere mora veljati tudi za pravno vedo oziroma pravniške strokovne ambicije, kjer morebitni neuspehi ne bi smeli biti nič bolj samo-uničujoči kot neuspeh športnika na posamezni tekmi.
Seveda je vsaj na papirju mogoče postopati tudi karseda »varno«. Denimo članka nikoli ne poslati v objavo reviji, ki bi ga lahko zavrnila. Ali pa sprožati le tiste sodne postopke, v katerih ste prepričani v ugodno razsodbo. (Primere slednjega je v praksi že zelo težko najti. Morda je delni primer ukrepanje Nadzornega organa EFTA, ki za države EFTA izvaja podobno vlogo nadzornika nad spoštovanjem pogodbenih obveznosti kot v primeru Evropske unije Evropska komisija in ki je v svojih postopkih pred Sodiščem EFTA vsaj historično izjemno uspešen – res pa je do leta 2005 vložil kvečjemu po eno ali največ dve tožbi na leto in tudi v zadnjih letih le kak ščepec več.)
A tako izogibanje zavrnitvi in neuspehu – tako kot v športu in marsikateri drugi plati življenja – na dolgi rok pomeni predvsem eno: nezmožnost (pravega) uspeha.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
