c S
Dan Evropejcev 09.05.2011 Nič ni mogoče brez posameznikov, nič ni obstojno brez institucij,« je nekoč zapisal Jean Monnet. Misel gotovo drži – vsak od nas pozna primere osebnih projektov, ki so brez institucionalne zavesti (za)živeli in umrli z voljo posameznika. A v tej kolumni vendarle ni govora o institucijah, temveč o posameznikih za njimi.

Danes Evropska unija spet praznuje, tokrat že 61. obletnico predstavitve Schumanove deklaracije, ki je leta 1950 postavila temelje povojnemu evropskemu povezovanju in današnji Evropski uniji. Šestdeset let od zametkov prvih ozko začrtanih gospodarskih skupnosti je dolga doba, ki vsaj delno izpričuje moč medgeneracijskega institucionalnega spomina, o katerem je govoril Monnet. A vendarle se ob razmišljanjih o razvoju Evropske unije (in njenega pravnega reda!) vedno znova vračam k usodni vlogi posameznikov.

Za vsemi ključnimi razvojnimi koraki EU je moč najti posameznike, včasih v povsem nepričakovanih vlogah. Le ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi se njihove osebne poti zavrtele le malenkost drugače – morda danes sploh ne bi poznali Evropske unije, ali pa bi bila ta vsaj krepko drugačna. (Ali si ob zamišljanju Evrope brez (take) Evropske unije predstavljate lepši svet blagodejnega sožitja suverenih nacionalnih držav ali klavstrofobično in z orožjem rožljajočo sosesko skreganih sosed, je drugo vprašanje.) Da je in da je taka, kakršno imamo, pa je v veliki meri zasluga teh posameznikov.

Ene od zgodb so bolj ali manj pričakovane. Tako so denimo med tvorci (očaki) Evropske unije v petdesetih letih sloveli Robert Schuman, Jean Monnet in Paul-Henri Spaak. Zlasti Jean Monnet, poglavitni avtor Schumanove deklaracije in neverjetno spreten zbiratelj zvez in poznanstev (ki so segale od pomembnih nacionalnih politikov v evropskih državah do svetovalca za zunanjo politiko ameriškega predsednika Kennedyja), upravičeno slovi kot osrednji avtor evropskega povezovanja – do te mere, da sta ga dva britanska novinarja orisala kot osrednji lik v svoji knjigi o evropskem razvoju z naslovom Velika prevara: Prikrita zgodovina Evropske unije.

Podobno je bila v osemdesetih letih za obuditev evropskega povezovanja, ki ga je dve desetletji prej močno ohromil Luksemburški kompromis o pravici »veta« vsake izmed držav članic, v veliki meri zaslužna nova trojica pomembnih Evropejcev, François Mitterrand, Helmut Kohl in Jacques Delors, ki je uspela Francijo in Nemčijo kot motor povezovanja ter posledično celotno skupnost držav obuditi iz mrtvega teka. Mitterrand in Kohl sta to storila kljub temu, da sta morala biti kot voditelja svojih držav pozorna tudi na pomisleke in bojazni držav članic pred preveliko izgubo njihove suverenosti.

(Nekoč (v Izgradnji Evrope) sem že opozoril na zanimivo dejstvo, da sta se Louis Delors in Hans Kohl, očeta dveh od teh treh protagonistov, leta 1916 borila na francoski oziroma nemški strani v dolgotrajni bitki pri Verdunu, enem najbolj bolečih in uničujočih dokazov nesmiselnosti vojaških spopadov, medtem ko je bil Mitterrand prav tega leta rojen. Včasih za usoden prenos zgodovinske zavesti ne potrebuješ institucij, ampak zadostuje že družina.)

Vendar pa so k razvoju EU pomembno pripomogli tudi nenadejani zavezniki. Po eni strani s tem merim na tiste državne politike, ki nad evropskim povezovanjem kot takim niso bili navdušeni, a so ga sprejeli zaradi drugih interesov: kot denimo Margaret Thatcher, ki je privolila v tesnejše povezovanje, ker je to vodilo v želeno liberalizacijo trga, in o kateri je politolog Vincent Wright zapisal, da bi ji »morali postaviti spomenik, [kajti o]na je zgradila in oblikovala današnjo Evropsko unijo«.

Po drugi strani pa tudi na bolj ali manj jasne zagovornike evropske ideje, ki so po spletu naključij prišli na pomembne položaje, na katerih so lahko poglabljali stopnjo povezanosti, čeprav njihove države tovrstnemu poglabljanju niso bile naklonjene. Zgodovina denimo beleži presenetljivo odločitev francoskega zunanjega ministra Pinaya, ki je na Spaakovo prigovarjanje na mednarodni konferenci v Messini leta 1955 privolil v nadaljnja pogajanja o Evropski gospodarski skupnosti in za francoskega predstavnika v pripravljalnem odboru imenoval radikalnega privrženca povezovanja, Félixa Gaillarda, čeprav je pred odhodom na konferenco dobil jasna navodila vladnega kabineta, da se lahko pogovarja le o skupnosti za jedrsko energijo.

Podobno zgodbo (v nedavni razpravi z naslovom »Constructing and Deconstructing 'Constitutional' European Law« jo denimo opisuje danski zgodovinar Morten Rasmussen) pozna tudi Sodišče Evropske unije. Leta 1962 je morala francoska vlada izbrati naslednjega francoskega sodnika Evropskega sodišča, predsednik vlade Michel Debré in predsednik Charles de Gaulle pa sta morala najti udobno službo za nedavno odstopljenega ministra Debréjeve vlade in prijatelja desnosredinske politične opcije Roberta Lecourta. Prva izbira Lecourta je bilo vodenje ene od javnih zavarovalnic, a mu je Debré ni uspel priskrbeti. Kot alternativo je Lecourtu predlagal prosto mesto sodnika na Evropskem sodišču, ki jo je Lecourt sprejel.

Posledice so danes dobro znani mejniki evropskega prava: leta 1963 je Sodišče EU s štirimi glasovi proti trem sprejelo sodbo Van Gend en Loos, ki je utemeljila doktrino neposrednega učinka in naznanila doktrino primarnosti oziroma nadrejenosti prava EU, ki jo je leto dni kasneje potrdila sodba v zadevi Costa proti ENEL. K temu zasuku je pomembno prispeval prav Lecourt, zagovornik evropskega povezovanja, ki je leta 1967 postal tudi predsednik Sodišča.

Ob tem lahko še enkrat več razmišljamo o nizki stopnji »politične« pozornosti, ki jo evropske vlade v (zmotnem) prepričanju, da gre pri delovanju Sodišča EU zgolj za tehnično uporabo povsem jasnih pravil prava EU, namenjajo imenovanju sodnikov Sodišča EU – ko je de Gaullova Francija s krizo »praznega stola« skušala (neposrečeno) doseči ravno tiste varovalke nacionalne suverenosti pred evropsko naddržavnostjo, ki jih je njen sodnik z luksemburškega sodnega stolpa pomagal krhati.

Lahko pa tudi o naključjih, ki so botrovali razvoju evropskega prava, kot ga poznamo danes: če bi bil Debré nekoliko bolj uspešen pri urejanju službe za svojega političnega prijatelja, bi Lecourt končal na mehko oblazinjenem stolu direktorja neke francoske zavarovalnice, ne pa na čelu zelo aktivnega in povezovalno usmerjenega Sodišča Evropske unije.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.