c S
Jezik prava 11.04.2011 »Ločeno mnenje sodnika Breyerja nas poziva k obravnavi koristi, za katere druge države in Evropska unija mislijo, da so jih pridobile iz federalnih ureditev, ki so drugačne od naše. Menimo, da je takšna primerjalna analiza neustrezna za razlago ustave […]«, je v zadevi Printz v. United States zapisalo Vrhovno sodišče ZDA. »Dejstvo je, da naš federalizem ni tisti Evrope.«

Z jezikovnega vidika – oziroma vidika sporazumevanja – je pravo nenavadna zver.

Po eni strani, kot rad uvodoma poudarim, kadar kje govorim o klečeh pravnega prevajanja, običajnim prevajalskim izzivom dodaja še plat, ki je druge, zlasti naravoslovne discipline, ne poznajo. Ko iščeš slovensko ustreznico za kak angleški izraz, ki opisuje določeni fizikalni pojav ali zdravstveno stanje, se seveda lahko znajdeš v škripcih, če ne poznaš angleške ali ustrezne slovenske besede – a pojav oziroma stanje, ki naj bi ga opisovala, je enako v obeh jezikih. Ravno tako, kot se določenemu sadežu ali zelenjavi lahko v posameznih jezikih reče zelo različno, a gre vendarle vedno za isto reč, je tudi string theory poskus opisa istega pojava kot teorija (super)strun, hernia inguinalis obliqua pa ista težava kot indirektna dimeljska kila.

S pravom pa je drugače, saj tu pojavi, stanja in instituti, ki jih pozna ena družbena ureditev in posledično en jezik, ne bodo vedno imeli ustreznikov v drugih družbenih ureditvah in posledično jezikih, ali pa bodo na videz sorodni ali identični pojmi vendarle imeli drugačne pomenske odtenke. Angleški izraz infanticide (če mi odpustite tak nesrečen, a poveden primer) bi marsikdo brez pomisleka prevedel kot detomor; a kaj, ko angleški izraz v ameriškem pravnem kontekstu pomeni »umor docela rojenega otroka ob ali kmalu po rojstvu«, v slovenskem pa (kot posebno kaznivo dejanje z upoštevanjem specifičnih olajševalnih okoliščin) »uboj otroka s strani matere med porodom ali takoj po porodu« - da lahko torej infanticide poleg matere zagreši tudi oče ali neka povsem tretja oseba (in tudi več dni po rojstvu), detomora pa pač ne. Ameriško pogodbeno pravo (Contracts) se začne z vprašanjem »What promises should the law enforce?« (Katere obljube naj pravo (pomaga) izterja(ti)?), eden od ponujenih odgovorov pa je: »Those for which there was consideration.« Kako bi prevedli consideration? Za silo bi šlo z zameno oziroma s prevodom: »Tiste, pri katerih je bilo nekaj dobljeno v zameno.« A povsem ne ustreza, saj popolne ustreznice glede na odstopanja med zasnovo pristopa k vprašanju niti ne moremo najti.

Ta plat pravne posebnosti nedvomno obstaja in nam lahko pogosto povzroča križe ob čezmejnem primerjanju in prenašanju besed ter konceptov za njimi (pa najsi gre zgolj za prevajanje ali za vsebinsko posnemanje drugih ureditev pri določanju lastne). A vendarle obstaja tudi njena druga plat. Ne glede na specifične podrobnosti posamezne ureditve tudi vsi pravniki govorimo in razumemo jezik, ki nas sicer opredeljuje kot specifično (in marsikateremu laičnemu opazovalcu po nepotrebnem nadležno) strokovno skupnost, a obenem tudi povezuje prek državnih, kulturnih in siceršnjih jezikovnih meja. Vsakdo, ki se poglobljeno ukvarja z določenim pravnim področjem, (lahko) najde sogovornike tudi onkraj svojih državnih meja. Še tako nacionalno obarvano pravno področje je moč po izkušnjah in nalogah primerjati z ureditvami v drugih pravnih redih, še tako nacionalno obarvan pravnik se lahko udeleži pravne razprave s svojimi kolegi iz drugih držav.

Te vrstice pišem v kavarni osrednje univerzitetne trgovine Univerze Harvard, takoj po koncu prireditev ob praznovanju izbranih okroglih obletnic diplomantov njene pravne fakultete, ki so čezmejnost jezika prava obenem dokazovale in postavljale na preizkušnjo. Ponosna ameriška pravna stroka tradicionalno redko prisluhne kaki primerjalnopravni izkušnji iz drugih držav, kaj šele, da bi jo vzela resno. A vendar se reči počasi spreminjajo na bolje. Ko je v petek na enem od dogodkov obletnice Lawrence Summers, eden (naj)vplivnejših ameriških ekonomistov zadnjih desetletij, opeval vrline in sijajno prihodnost ameriškega gospodarstva, ki mu slabotnejši preostali svet lahko le zvesto in neučakano sledi, je marsikateri tuji diplomant še zavijal z očmi. A v soboto je bilo na osrednjem dogodku, dolgem klepetu z vrhovnima sodnikoma Anthonyjem Kennedyjem (ki je skupaj s kolegi praznoval petdesetletnico svoje diplome) in Eleno Kagan (ki je praznovala petindvajsetletnico svoje), povsem jasno, da mora biti pravo danes tudi v ZDA (bolj) svetovljansko in primerjalnopravno.

Povedno in spodbudno je dejstvo, da je prek nekaj leti prav harvardska pravna fakulteta kot prva v ZDA v predmetnik prvega letnika vključila tudi obvezno izbiro enega izmed mednarodnopravnih predmetov. Pa morda tudi to, da mednarodni magistrski program s tujimi študenti v zadnjih desetletjih igra vse pomembnejšo vlogo v življenju fakultete. (Eden od diplomantov leta 1961 je baje začuden spraševal, ali se je kaj spremenilo s šolo, ko pa je med mlajšimi diplomanti toliko tujcev. Še dobro, da ni spraševal o tem, zakaj je med njimi po novem toliko žensk – med številnimi udeleženci obletnice iz leta 1961 sem namreč sam po seznamu naštel le tri ali štiri.)

Sodnik Kennedy (ki je bil pred približno ducat leti tudi že gost Pravne fakultete v Ljubljani) je v svojem uvodnem nagovoru dejal, da pravo živi v času in prostoru, predvsem pa v zavesti ljudi. Kako je s časom in prostorom, je bolj ali manj jasno. (Pa čeprav bi bilo zanimivo videti, kako bi se v sodobnem pravnem labirintu znašel kak Ulpijan.) Kar se tiče zavesti, pa njene omejitve gotovo niso geografske ali politične, ampak v prvi vrsti pogojene s pristopom k udejanjanju prava in spodbujanju ustreznega pravnega sporazumevanja, prek katerega jo krepimo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.