c S
Izvorno javno-zasebno partnerstvo 31.01.2011 Morda bi mu lahko namesto partnerstvo rekel kar partnerski odnos: odnos, v katerem sta pristala po spletu okoliščin, želja ter potreb in v katerem je bila pot tlakovana z najboljšimi nameni, vodila pa očitno v slepo ulico vzajemnega nezadovoljstva. Zakaj se javni in zasebni sektor ne moreta razumeti?

Delate v zasebnem sektorju? Potem veste, o čem govorim. Vi se borite za preživetje na trgu neizprosnih pravil podjetniške pobude in konkurence, na katerem šteje le kombinacija iznajdljivosti in trdega dela, pa še potem mora človek imeti srečo, da se izogne vsem pastem slabih partnerjev, hudobnih konkurentov in muhavih potencialnih odjemalcev. Za povrh pa morate s svojim delom preživljati ne le sebe in svoje družine, temveč prek davkov in drugih prispevkov še razbohoteni javni sektor, v katerem so zelo varčni, kar se tiče dela in lastne koristnosti, prav nič pa, kar se tiče uživanja v lagodnosti socialne varnosti in razsipavanja z vašim denarjem za neumno upravičevanje svojega obstoja.

Ali pa ste nemara zaposleni v javnem sektorju? Potem mi gotovo ni treba razlagati, kako stvari stojijo v resnici. Pri zaposlitveni izbiri ste izhajali iz želje, da bi nekaj postorili za skupno dobro, da bi prispevali svoj kamenček v mozaik družbenega sobivanja in delitve dela, zato ste se zaposlili v javnem sektorju, kaj kmalu pa svojo odločitev obžalovali: medtem ko so vaši kolegi v zasebnem sektorju lakomno hlastali po vse večjih zaslužkih, se je za vaše delo večinoma pričakovalo, da bo plačano ne v evrih, temveč s hvaležnostjo domovine, ta pa se je večinoma izražala v zasmehovanju taistih kolegov, saj po njihovem mnenju le največji cepci in lenuhi pristanejo v javnem sektorju. Tako je bilo vsaj do krize – zdaj vam kot docela nesolidarnostno razsipavanje v primežu krize očitajo taisti drobiž, zavoljo katerega so se vam ducat let blagostanja in gospodarske rasti posmehovali, pri tem pa pozabljajo, da so krizo zakuhali prav oni sami, ko so med nebrzdanim žetjem kratkoročnih dobičkov za sojo malho pozabili na slednjo trohico spodobnosti in razmisleka o dolgoročni vzdržnosti takega početja.

Saj vem – če vas res spravijo v kot, potem v enem ali drugem primeru s stisnjenimi zobmi priznate, da resnica morda ni povsem črno-bela. Gotovo tudi za zaposlene v javnem in zasebnem sektorju drži, kar so mi že pred časom razložili modrejši od mene: v vsakem poklicu obstajajo tako mojstri kot bleferji, pa naj gre za mizarje ali zdravnike, bančnike ali snažilce. V javnem sektorju (na ministrstvih, v pravosodju, po raznih javnih agencijah in na univerzah) delajo tudi sposobni in marljivi, v zasebnem sektorju delajo tudi ljudje z visokim čutom za družbeno odgovornost. A če vas že naslednji hip morda mika pod sapo dodati, da pa gre vendarle zgolj za izjeme, ki potrjujejo pravila, potem veste, kakšen klanec je pred nami.

Kako lahko takšno »naravno stanje« medsebojnega nezaupanja in nejevolje spremenimo? Gotovo tudi najradikalnejši kritiki javnega sektorja ne morejo misliti, da bi bila rešitev v njegovi ukinitvi, ravno tako kot morajo privrženci javnega sektorja priznati, da je zasebni sektor vendarle motor gospodarske blaginje, brez katerega ne pridemo nikamor. Hujši je pomislek, da je morda tako »naravno stanje« neizogibno, a tudi to vendarle ne more biti rešitev: bi si denimo res želeli, da bi v javnem sektorju končali le najmanj sposobni, najmanj ambiciozni in najmanj marljivi? Z drugimi besedami (ne vem, kako sem se ujel v to avtomobilistično prispodobo), da bi zgoraj omenjeni motor gospodarske blaginje servisiral nesposoben mehanik oziroma da bi ta – še tako dober ali kakršenkoli že – motor opremili s popolnoma neustreznim oljem? Močno upam, da ne. Da takšno stanje tudi po praktični plati ni docela neizogibno, nam pričajo primerjalne izkušnje: na pravnem področju je denimo poveden primer Danske, kjer se baje najboljši študenti prava potegujejo za sanjsko službo – uradnika na ministrstvu za pravosodje! Saj ne, da je Danska v vsem boljša od Slovenije ali da mi na ministrstvu za pravosodje ne bi imeli nobenega odličnega pravnika, a da gre za tako temeljno drugačno zavest o tem, kje (naj) najboljši pravniki delajo kariero, nam vendarle lahko da misliti.

Ob vsem tem se spomnim še ene pronicljive in (v praksi) rahlo kontroverzne, a vendarle (v teoriji) povsem posrečene misli: največja organizacija civilne družbe je vlada. V sodobnem času (in tu ne gre le za obdobje trenutne vlade, kot tudi ne le zadnjih dveh ali treh) je širša javnost praviloma do svoje oblasti nezaupljiva, upanje in vero pa polaga v različne nevladne organizacije. Država v naši zavesti igra vlogo preračunljivega ali pa vsaj okornega Goljata, nevladne organizacije pa požrtvovalnega Davida. Včasih je v praksi tudi res tako in takrat smo lahko le veseli, da imamo tovrstno organiziranost civilne družbe. A vendar je po svoje nerodno, da je tako: da legitimnost predstavnika civilne družbe lažje dosežejo (in včasih upravičijo) različna nevladna združenja, med katerimi se sem ter tja najde tudi kakšno, ki zastopa tudi predvsem ali zgolj interese male skupinice ljudi, ki so ga ustanovili, težje pa tista organizacija, ki bi že po definiciji morala uživati največjo stopnjo tovrstne predstavniške legitimnosti. Enako je tudi z idejo javno-zasebnega partnerstva: nemara bi po izvornem smislu moralo iti za tako vzajemno koristno partnerstvo ob vsakem stiku zasebnega sektorja z javnim.

Saj vem – še enkrat več je moj optimizem cepljen z dokajšnjo mero naivnega idealizma. A vendarle bom pri njem vztrajal. Tudi ob takih izjavah, kot je ta, ki naj bi jo nedavno podal minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari: da ga glede razvoja najbolj skrbi javni sektor, ki ni pripravljen na spremembe in ne zna izkoristiti svojih potencialov. O tej in sorodnih temah znanstvene politike se pogosto razpišemo s soustvarjalci bloga mlajših znanstvenih raziskovalcev Kvarkadabra, kjer se trudimo ne bežati niti pred problemi obstoječe znanstvene politike niti pred razmislekom o njihovih možnih rešitvah. Kot zanimiv odziv na Gasparijevo misel je eden od soavtorjev napisal tudi to objavo o konkretnem preboju na znanstvenem področju, pred katerim je sedaj izziv prelivanja v gospodarsko prakso. Držimo pesti, da mu bosta javni in zasebni sektor z roko v roki kos.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.