c S
O vrednotah in dobrih starih časih 17.01.2011 Glede vrednot nam zadnji čas baje močno škriplje. Tako vsaj pravijo tisti, ki se na te reči spoznajo. No saj, priznajmo, sem ter tja nemara prav vsi zaslišimo nekaj tega škripanja. A vendarle – kar škripa, je nemara treba (le) naoljiti. Če to drži, pa moramo začeti pri vprašanju, kaj je primerno olje.

Če količkaj poznate moja pisanja, vam je iz uvodnega odstavka že jasno, da bo tokratna kolumna spet cepljena s ščepcem hudomušnosti. A v vsaki lahkotni misli se vendarle lahko skriva tudi kakšna resnejša poanta. Kot denimo ta, da se v iskanju odgovorov na sodobno stisko lahko zatečemo k starim naukom. Navsezadnje se tudi ob razmisleku o vrednotah pogosto spominjamo »starih dobrih časov«, ko so še obstajale trdne vrednote, ki so kot temelji podpirale pravni in obči družbeni ustroj. Kaj takega je moč slišati marsikje, od boljših kavarniških razprav o drobljenju družbe v prah koristohlepnih posameznikov do prestižnih mednarodnih znanstvenih konferenc o izginuli podstati sodobnega prava.

Kako pa je torej bilo v teh dobrih starih časih? V resnici so ti časi seveda vedno mešanica dobrih in slabih plati, a saj veste, kako je s spominom: o časih, ki so nepreklicno minili, si veliko raje zapomni lepe reči, slabe pa potisne v pozabo (medtem ko je pri časih, ki še trajajo, pogosto ravno obratno). Tudi na mojem znanstvenem področju so zapisi in pričevanja o starih časih večinoma vir zavisti in nostalgije: delo pravnih teoretikov je bilo odgovorno, vzvišeno in čislano; razprave v političnih organih so bile spoštljive, konstruktivne in zavidljivo vsebinsko poglobljene; družbeno in družabno življenje je bilo živahno in bogato. Gotovo delno že zgolj zaradi poteka časa, ki stare prigode in poglede na svet avtomatično ovije v tančico čarobnosti, stare jezikovne zapise pa v aromo častitljivosti.

A vseeno: če je bilo v starih časih, kar se vrednot tiče, bolje, potem moramo v njih iskati tudi odgovore na to, kaj zdaj počnemo narobe. Tokratna kolumna vam ponuja nekaj tovrstnih utrinkov, vse ob zavesti, da se vsaka pogača začne pri posameznih zrnih, da o palačah in kamnih sploh ne govorimo.

Verjetno nihče ne bi smel iti brezbrižno mimo knjige o bontonu, ki jo je leta 1926 izdala Tiskovna zadruga v Ljubljani. Ta knjiga ponuja vrsto koristnih nasvetov za zasebno in javno življenje. Naj tu omenim le ščepec tistih iz poglavja Na potovanju – ali tvoja (narodna) skupnost kaj velja, se bo videlo šele, ko se na ogled postavi zunanjemu opazovalcu:

»Tujci te vidijo in sodijo po tebi vse tvoje rojake. Nespodobnost enega Slovenca v tujini nam včasih več škoduje, nego more tisoč spodobnih Slovencev popraviti.

Kot zaveden Slovenec in ponosen Jugosloven v tujini nikoli ne taji svoje materinščine. Zato se vpisuj v hotelske knjige vedno pravilno s slovenskim imenom: Ivana, Mirka, Srečka, Minke, Jože in Ljubice torej ne izpreminjaj v Johanna, Gottfrieda, Felixa, Marie itd. In raznih š, č in ž ne prepisuj v sch, tsch ali g! Spoštuj svoj jezik, kakor ga spoštuje vsaj narod, potem si ha ne bo upal zaničevati nihče!

Ako komu razlagaš lepoto svoje materinščine, ne navajaj vzgledov n.pr.: 'Prst je grd in trd', nego mu govori stavke, kakor: 'Naprej, zastava slave, na boj junaška kri…' ali 'Mila, mila lunica, kje je moja ljubica…« Ali »Ko brez miru okrog divjam…« Ali »Da te ljubim, ti je znano, da me ljubiš, davno vem…« Ali mu zrecitiraj uvod Prešernovega 'Krsta' ali kakršnokoli zvonko pesnitev! Naši krasni, vokalov bogati stihi z muzikalnimi rimami bodo tudi sovražniku Slovanov všeč…«

Tako, zdaj veste – ne branite se slovenskih črk in jezika, slednjega pa nikakor ne ilustrirajte v brezupnih soglasniških tonih, temveč v krasnem samoglasniškem bogastvu. Če smo povsem iskreni, nas neka mazohistična drža res sili v to, da se bahamo s težavnostjo našega jezika – ena od prvih besed, ki se je lepo vzgojen tujec želi naučiti, mu takoj na začetku ubije duha po učenju jezika, saj lahko zlog »hva« po naravni poti izgovorijo le še pripadniki neke drobne skupnosti v tibetanskem visokogorju. (To slednje sem si seveda izmislil – težav tujcev z izgovarjanjem priročne besede »hvala« žal ne.) Če jo slučajno preživi, pa ga dotolčemo s »čmrlj« ali, v najslabšem primeru, »čez cesto v Stož'ce po rož'ce«.

Ha! Nič več tega, lepo prosim. Namesto tega bi morali tujcem postreči s kakim lepim verzom: »Mila, mila lunica, kje je moja ljubica, kje je, kje je milica, up moj'ga srca.« (Nekateri so se tega že lotili na pravi način.) Morda bi kazalo o izbiri malo resneje premisliti, če ste, na primer, slovenski zunanji minister, ki gosti ali obiskuje ameriško zunanjo ministrico; v takem primeru vsi predlagani verzi nemara ne bi bili povsem v enaki meri uporabni. Res pa naj končna odločitev ostane v rokah oziroma navdihu vsakokratnega uporabnika, ki naj ob ustreznem epskem ali liričnem zamahu pomni, da je skrivnost v vokalih, sreča pa na strani pogumnih.

A vendarle to ni dovolj. Vse se, vendarle, začne že pri otrocih. Zato smo lahko izdatno hvaležni Jakobu Dimniku, ki je na prelomu 19. in 20. stoletja zapisal niz konstruktivnih napotkov za razvoj uspešnega, zdravega in resnicoljubnega mladostnika. V dvodelnem sestavku »Kako moramo otroke vzgojevati in učiti, da postanejo odkritosrčni in resnični?«, objavljenem v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1883, tako denimo piše (dostopno tudi prek baze dLib):

»Ako hočemo, da otrok postane kedaj prida človek in samostojen, mora biti odkritosrčen in resničen.

Dokler pa otrok čuti, da je odvisen od druzih, je zeló boječ in radi tega nagnjen k malopridnosti. Ker se ta odvisno njegovemu nagibu k prosti samovladnosti upira, je radi tega njegova podložnost le navidezna – on se potuhne. Če postane to potuhnjenje navada, postane otrok hinavec in prilizovalec. To pa ne sme biti.«

J. Dimnik priporoča, da otroku povemo, da nam je odkritosrčni grešnik ljubši kakor potuhnjen junak in na hinavstvo vedno zaničujemo. Kako otroka pripraviti do resnicoljubnosti, pa opisuje z naslednjim primerom (navajam, kot vse zapise, natanko tako, kot je bilo v izvirniku):

»Jaz vprašam: Janezek, ali imaš ti navado, da rad nekoliko dalje poležiš?

Janezek zarudi in pravi: 'ja'.

Jaz mu poplačam njegovo odkritosrčnost s svojo odkritosrčnostjo in pravim: to navado imamo tudi jaz, Janezek! Kako jo hočeva premagati?

Kedar imam prav trdno voljo, odgovori Janezek, koj skočim pokonci, ko me mati pokličejo.

Jaz tudi tako storim, mu jaz odvrnem koj, ko jutranji zvon slišim. Ko sem bil tako mlad, kakor si ti, bilo mi je to težko, a sedaj mi je laglje. To stori vaja in volja. Ali si znabiti tudi ti uže to zapazil?

Tudi, odgovori Janezek. Letošnjo zimo veliko ložje vstajam, kakor sem pa lansko.«

Tako, pa imate. Na vaše vprašanje, ali je bil to eden od izvirov one znane krilatice, da »kar se Janezek nauči, to Janez zna«, vam žal ne bom znal dati odgovora. A prav daleč od resnice v vsakem primeru ni.

Gospod Dimnik je bil sicer učitelj in eden od snovalcev izobraževanja, ki je na omenjenem prelomu stoletij urejal tudi list (za šolo in dom) Učiteljski tovariš. Tam je leta 1884 objavil tudi zapis z naslovom »Učitelj, bodi spreten!«, v katerem začne s pomembnim prepletanjem domače in šolske vzgoje:

»Šola dopolnjuje domačo vzgojo, kajti temu, kar življenje od človeka zahteva, domača vzgoja ne zadostuje. Vender pa ima domača vzgoja veliko prednost pred šolsko vzgojo, ker je močna naravna vez, katera veže stariše in otroke. V maternih in očetovih prsih gori neprestano hrepenenje, da bi bili njihovi otroci kdaj srečni, ter ne zamudijo nobene priložnosti, da bi si pridobivali pomočkov za ta svoj vzvišeni namen.«

Sestavek je vreden, da si ga preberete v celoti (dostopen prek dLib), a tu je še eden od izbranih napotkov:

»Spreten učitelj zna tudi s svojim vedenjem vsakateremu biti v lepi vzgled. 'Beseda gine, vzgled rine' pravi pregovor in vsakdo, kateri je le kako šolo obiskoval, ve dosti povedati, koliko so učiteljevi vzgledi na njega vplivali, in reči smem, da prihodnja generacija bode največ taka, kakoršni so zdanji učitelji. Vpliv vzgleda je pa toliko zdatnejši, ako ni umišljen, in marsikatera beseda, marsikatero ravnanje učiteljevo se tako globoko v srce vleže, da se gojenec tega še v poznih letih spominja.«

Tako. Naj ta izbor starih naukov za sodobno rabo za prvo silo zadošča. Ob tem smo (še enkrat več) spoznali, da smo pravzaprav nedolžni – za vse naše slabosti so v temelju krive generacije pred nami. Toda pozor! Naša prihodnja odgovornost je ta hip že v vrtcu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.