Prvi stavek iz uvodnega odstavka, sicer tokrat morda bolj ilustracija poante kot napoved te konkretne kolumne, ni moj. Ne vem, kdo je bil prvi, ki je zapisal nekaj podobnega. Morda Pascal, ki je leta 1656 v enem izmed pisem svojih Les provinciales zapisal nekako takole:
»[M]oja pisma si običajno ne sledijo tako tesno in tudi niso tako razvlečena. Kot moj izgovor za obe slabosti mora služiti pomanjkanje časa. Pričujoče pismo je zelo dolgo zgolj zato, ker nisem imel udobja, da bi ga skrajšal.«
Morda tudi on ni bil prvi – nekoč sem slišal, da naj bi še prej nekaj podobnega v enem svojih pisem zapisala tudi neka škotska opatinja – a to nemara za potrebe te kolumne niti ni tako pomembno. Pomembno je, da lepo ponazarja eno od dognanih spoznanj, ki ga tudi danes vse prevečkrat preverjamo v praksi: da je včasih stvari težko povedati jedrnato, jasno in neposredno, dosti lažje pa na dolgo in zavito.
Spomnim se denimo, kako me med pisanjem moje doktorske disertacije je eden od fakultetnih kolegov hudomušno spraševal, ali jo že znam povzeti v enem stavku – ideja, ki nemara še zdaleč ni iz trte izvita, je bila v tem, da je prav to, ali znaš nek problem učinkovito ponazoriti na kratko, lep dokaz tega, ali ga razumeš.
Nepotrebna gostobesednost je znan problem, ki nas vsaj od časa do časa deloma pesti vse in ni ga junaka (ali junakinje), ki bi mu znal dosledno ubežati; nadomeščanje jasnosti z dolgoveznostjo in iskrivosti z izumetničenostjo pa za marsikoga zavajajoča bližnjica do videza strokovnosti. Po drugi strani pa je res tudi, da je treba znati najti pravo mero – nekatere stvari je treba znati povedati na kratko, za druge si je treba znati vzeti čas.
Da ne bo tudi ta kolumna prehitro začela trpeti za to splošno diagnosticirano boleznijo, pa se bom za ilustracijo raje spet zatekel k dvema ilustracijama s tujimi besedami.
Prvi primer se nanaša na govore, ki so zlasti na ameriških univerzah še danes običajna praksa ob promocijah (nekoč inceptio oz. danes angl. commencement) novih diplomantov kot nekakšna popotnica ob njihovem vstopanju v zrelostno obdobje služb, kariernih ciljev, ustvarjanja družine in polnopravnega sodelovanja v politični skupnosti. O tem sem malo raziskoval ob lastni izkušnji z ameriškim študijem in nekoč že povzemal besede enega tovrstnih govorov iz leta 2000:
»[N]ajdaljši govor ob promociji je bil podan na Univerzi Harvard v začetku 19. stoletja. Trajal je šest ur. Prve tri ure so bile v latinščini; druge tri v grščini - po koncu nagovora pa so študenti morali opraviti test.
Na drugi skrajnosti naj bi imel najkrajši govor filmski režiser Woody Allen. Stopil je do odra, pozdravil upravitelje, profesorje in nekdanje diplomante, nato pa se obrnil proti študentom in izrekel dva stavka: 'Dali smo vam popoln svet. Ne uničite ga, prosim.'
Prav tako jedrnat govor naj bi že pred leti podal komik Bob Hope.* Tudi on je začel s poklonom dostojanstvenim članom občinstva. Potem je nagovoril študente: 'Ko se pripravljate, da boste zapustili te posvečene dvorane učenja, te branike znanja, te trdnjave učenosti, vam lahko v nasvet ponudim le dve besedi: Ne pojdite.'«
Drugi primer pa je iz knjige s fotografijami znanih filozofov (Steve Pyke, Philosophers, Cornerhouse 1993; za ta primer hvala zakladnici in namigu Aleša Novaka). Knjiga ima na eni strani fotografije izbranih filozofov (pretežno anglosaškega sveta), na drugi strani pa jih spremljajo samo-opisi taistih filozofov oziroma njihovih pristopov k filozofiji. Praviloma so opisi dolgi tri, štiri stavke – nekateri so nekoliko daljši od tega, drugi krajši.
Dva izmed zanimivejših spremnih besedil pa sta tudi besedili dveh osrednjih pravnih teoretikov dvajsetega stoletja, ki ju ameriška pravna teorija denimo šteje za glavna protagonista teoretičnih razhajanj med pravnim formalizmom ter pravnim idealizmom, H. L. A. Harta in Ronalda Dworkina.
Dworkinovo zraven njegove slike pravi nekako tako:
»Ne obstaja nikakršna kanonična filozofska metoda, kot tudi ne obstaja kanonični fotografski stil; v obeh primerih je metoda del tistega, kar se ustvarja. Toda sam zagovarjam filozofijo od znotraj navzven – z začenjanjem pri zelo konkretnih moralnih ali političnih ali pravnih sporih ali zagonetkah in soočenjem zgolj s tistimi splošnimi teoretičnimi vprašanji, za katere vidimo, da se moramo z njimi soočiti, če želimo razumno razmišljati o teh konkretnih sporih. Bolj sem naklonjen temu kot filozofiji od zunaj navznoter, ki začne s splošno teorijo in šele nato išče praktično uporabnost. V obeh primerih se je prej ali slej treba lotiti filozofskih vprašanj velike abstraktnosti, globine in težavnosti, bodisi na začetku bodisi ob koncu. Razlika je bolj v tem, kako abstraktna vprašanja izbiramo, združujemo in oblikujemo. Kadar razlogujemo od zunaj navznoter, moramo praktična vprašanja iskati na prodajnih policah vnaprej pripravljenih teorij, da bi ugotovili, katera si postavlja in poskuša odgovoriti na vprašanja, ki se najbolje prilegajo njenim lastnim razsežnostim. Kadar razlogujemo od znotraj navzven, pa so te teorije prilagojene, narejene po meri, Saville Row, ne Sedma avenija.«
Hartovo zraven njegove pa tako:
»Če sem iskren, se mi zdi ideja povzetka v 50-100 besedah absurdna… Svetujem vam, da jo opustite.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
