Nekoliko provokativno se namreč sprašujem, ali je jezikovno-linearno oblikovanje in sporočanje pravnih norm, kakršno prevladuje v zgodovini civilizirane družbe, tudi naša bližnja in daljna prihodnost. Pravne predpise namreč pravodajalec praviloma podaja v jezikovnih povedih, v katerih so besede in njihove zveze nanizane v linearnih zaporedjih. Ko se želimo seznaniti z neko zakonsko ali drugo pravno določbo, jo tudi prepoznavamo v takšnem linearnem zaporedju, saj jo moramo najprej pozorno in natančno prebrati, da bi (si) jo lahko razumsko sestavili v (s)miselno celoto.
Izjeme od takšnega pravodajnega in interpretativnega pristopa so bolj redke. Poznamo jih denimo pri zakonodaji s področja cestnega prometa, kjer zakon poleg opisov prometnih znakov podaja tudi njihove dvodimenzionalne podobe (risbe), ki so nato materilizirane v prometnih znakih, semaforjih in podobnih prenašalcih zakonskih sporočil. Na podoben način pravo ureja tudi nekatere druge oblike slikovnega ali zvočnega obveščanja (signalizacije), kar nam torej omogoča, da določena pomembna obvestila ali zavezujoče prepovedi oziroma zapovedi doživljamo na bolj čutno-racionalno nazoren oziroma celosten način (npr. tuljenje sirene ali slikovno obvestilo na vratih avtobusa, da je vstop živalim prepovedan). Marsikdo se niti ne zaveda, da so najrazličnejše vrste in oblike signalizacije dejansko le vizualna ali akustična oblika posredovanja pravno določenih vsebin. Vsekakor nas lahko takšna signalizacija zelo nazorno obvešča o teh vsebinah, saj jo zaradi njene prostorske in čutne dimenzije lažje opazimo, si jo lažje zapomnimo ter jo pogosto tudi lažje razumemo, kot pa to velja v primerih dolgih in zapletenih določb različnih zakonov, pravilnikov in drugih pravnih aktov.
Glede na silen razvoj tehnologije, ki nas danes vedno bolj oblega s t.i. prostorsko trodimenzionalnostjo, npr. v obliki 3-D filmskih predstav, ter glede na dejstvo, da je tudi sicer naše doživljanje sebe, drugih in narave v prostorskem smislu predvsem trirazsežnostno, se lahko vprašamo, zakaj tudi prava v bistveno večji meri ne pretvorimo v 3-D, ali pa vsaj v dvorazsežnostno slikovno ali shematično obliko, s čimer bi mu zagotovili večjo prepoznavnost in popularnost. Zakaj recimo vseh vrst pogodb v Obligacijskem zakoniku enostavno ne določimo zgolj v obliki tipčnih »vzorcev« ter ob njih napišemo le to, da mora biti pač vsaka pogodba sestavljena po takšnem svojem vzorcu. Zakaj recimo k opisom kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku ne dodamo še risb oziroma ilustracij, ki bi na nazoren način tipsko ponazorile vsako od teh dejanj. Zakaj se denimo za vsak samostojen oziroma zaokrožen pravni institut ne izmislimo neke slikovne ali celo tridimenzionalne podobe, s katero bi takšen pravni institut lažje vtisnili v spomin zakonskim uporabnikom ter vsaj delno poenostavili pravno komunikacijo (tako kot si jo že sedaj z raznimi kraticami zakonov, navedbami številk členov ipd.). Znano je namreč, da ljudje dvo- ali trodimenzionalne podobe bistveno lažje predelamo v predstavo in si jih vtisnemo v spomin, kot pa vsebino nekega zakonskega člena, napisanega v formaliziranem pravnem jeziku v petih, desetih ali dvajsetih vrsticah. Poleg tega je linearna pisna komunikacija vedno bolj dopolnjevana z dodatnimi pristopi. Na papirju jo nadgrajujemo z ilustracijami in miselnimi shemami, knjige pretvarjamo v TV filme ali v gledališke predstave, dopisovanje preko pisem ali interneta pa vedno bolj nadomeščamo s pogovori po telefonu, z video razgovori ali celo z video konferencami.
Naj sedaj priznam, da si še sam ne predstavljam dobro, ali bi kaj takega lahko delovalo ter ali je prihodnost sporočanja in seznanjanja s pravnimi predpisi res lahko v bistveno večji meri na opisani način dvo- ali trodimenzionalna. Zgornji primeri so seveda nanizani bolj za ponazoritev in popestritev ideje, kot pa zares. Toda takšne in drugačne domišljijske predstave niso le gola miselna provokacija, pač pa so lahko tudi izhodišče za resnejši razmislek o prihodnosti pravnega komuniciranja (sporočanja in sprejemanja pravnih vsebin). Še posebej v sodobnem času, ko se predpisi objavljajo in sporočajo vedno bolj preko interneta, se pri tem odpirajo neslutene možnosti njihove dodatne vizualizacije in akustičnega izraza.
Predstavljajmo si, da bi, denimo, elektronski objavi besedila slovenske ustave dodali še ponazoritveno slikovno gradivo. Ob pogledu na besedilo določenega člena ustave bi uporabnik ob strani ugledal še določeno shemo (skico), sliko, fotografijo ali kratek predvajani film. Npr. ob 6. členu ustave, ki določa državne simbole, bi bili slikovno predstavljeni grb, narodna in državna zastava ter notni zapis slovenske himne, ob kliku na dodatno ikono pa bi se himna tudi zvočno predvajala. Ob 7. členu, ki ureja ločitev države in verskih skupnosti, bi bila skica, ki bi nazorno ilustrirala to ločitev. Ob 8. členu, ki ureja skladnost slovenskih zakonov z mednarodnim pravom, bi bila izrisana shema, ki bi jasno ponazorila takšno hierarično razmerje. Ob 9. členu, ki zagotavlja lokalno samoupravo, bi bila lahko podana shema organizacije lokalne samouprave ter izrisan zemljevid Slovenije z vsemi občinami. Itd. Ko bi se z leti na takšno dopolnilno oziroma (zgolj) ilustrativno slikovno in zvočno podajanje pravno zavezujočih vsebin počasi navadili, bi morebiti lahko – seveda po temeljitih pripravah in le postopno – prešli tudi na to, da bi nekatere pravne vsebine podajali le še na konvencionalno shematičen, slikoven ali slikovno-zvočen način, seveda ob ustrezni vključitvi ključnih besed ali povedi.
V zvezi s takšnimi in podobnimi zamislimi se zastavljata vsaj dve načelni vprašanji. Prvič, ali je na takšen način sploh mogoče dovolj jasno in določno sprejemati, oblikovati in posredovati pravne določbe? Drugič, ali ne bi takšen pristop neizogibno in v nesprejemljivi meri zmanjševal nujno potrebno formalno »resnobnost« ali celo »dostojanstvo« prava? Obe vprašanji oziroma pomisleka sta seveda povsem na mestu. Toda prihodnost je nepredvidljiva. Le kdo si je, denimo, lahko pred tridesetimi leti predstavljal sodobne internetne komunikacijske in druge možnosti. Le kdo si lahko torej danes predstavlja, kakšna bo pravna komunikacija čez kakih 50 ali 100 let. Izziv je vsekakor velik. In če bo postavljeno pravo tudi tedaj obstajalo še vedno pretežno le v sedanji izrazni obliki (tj. zgolj v obliki linearno-jezikovno formuliranih pravnih določb in odločb), potem bo takrat, ob predpostavki, da bo tehnika do tedaj še vedno napredovala, verjetno mogoče ugotoviti, da sta pravo in pravno mišljenje zagotovo posebni utrdbi togosti človeškega uma (v širšem smislu te besede - angl. »mind«).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
