Sem ter tja se spomnim na svojo študijsko izkušnjo v ZDA. To je vedno nevarno početje – človek nikoli ne ve, koliko je bila taka izkušnja prijetna po objektivni plati zaradi odličnosti institucije, koliko pa po subjektivni plati zaradi mikavnosti bivanjskih plati tovrstnega podiplomskega študija. Pretirano zanašanje na take spomine, ki so neizogibno iz leta v leto lepši, te lahko včasih zavede v oholost, spet drugič v sentimentalnost. Po drugi strani pa je kar nekaj izkušenj tudi takih, ki jih – vsaj kot kurioziteto – ni odveč v razmislek ponuditi tudi našemu občestvu.
Ena od njih je povezana z vprašanji iz uvodnega odstavka. Ali bi bili za naštete možnosti druženja z izbranim profesorjem pripravljeni odšteti nekaj evrov? Kaj pa, če bi šlo za dobrodelne namene?
Dobro se spomnim, kako je cel Harvard bolščal v fotografijo hrvaškega otoka Hvara.
(No ja, ko pravim »cel Harvard«, je zraven nekaj malega pesniškega pretiravanja. Šlo pa je za velik del profesorskega in študentskega zbora harvardske pravne fakultete, ki je napolnil največjo predavalnico na kampusu. Čeprav pravim »bolščal«, je verjetno zgolj radovedno gledal; brez sence pretiravanja pa, ko pravim »Hvar«, res mislim Hvar.)
Šlo je za posnetek južne strani, tisti pogled (se mi zdi) z otoka proti morju, ki se ti odpre, ko greš od Starega Grada proti Zavali in prideš na drugo stran onega malega tunela. Čudovit pogled, projiciran na veliko platno in podkrepljen z besedami »Teden dni v raju« (A week in paradise). Najvišji ponudnik, je povedal povezovalec dogodka, bo lahko skupaj s prijatelji preživel teden dni v raju, natančneje v hiši dotičnega harvardskega profesorja, ki jo ta ima na tem prekrasnem hrvaškem otoku.
Šlo je le za eno od mnogih ponudb na dražbi, ki jo že lepo število let na Harvardu organizirajo vsako pomlad. Na njej sodelujejo številni profesorji in študenti, ki podarijo raznorazne predmete ali storitve, ti pa se potem prodajo najvišjim ponudnikom. Omenjena hiša je bila tisto leto ena od odmevnejših ponudb, mislim, da se je licitacija ustavila malo pod dvema tisočakoma ali tam nekje.
Marsikatera ponudba je šla v tej smeri, da je kak profesor ponudil večerjo (bodisi skuhano doma bodisi v kaki prestižnejši restavracijo); spomnim se, kako je indijska kolegica skupaj s še nekaj kolegi sklenila, da bodo skušali kupiti ponujeno »pivo in kegljanje z Duncanom Kennedyjem« (a je bil njihov maksimalni proračun le 600 dolarjev, zmagovalni ponudniki pa so ponudili še nekaj stotakov več). Tisto leto je eden od harvardskih študentov prava sodeloval v priljubljenem resničnostnem šovu Survivor – iz tedna v teden je delež kolegov in predvsem kolegic ob gledanju oddaje trepetal za njegovo usodo, vse dokler ga soigralci niso izločili iz igre, za dražbo pa je podaril bumerang (tista oddaja je bila nekje v Avstraliji) s podpisi vseh tekmovalcev. Priznam, tudi sam sem bil soudeležen v dražbi – skupaj s sopevci iz vokalne skupine Scales of Justice smo dosegli celo enega največjih zneskov dražbe, čeprav je šlo za bolj ali manj zrežiran dvoboj med predstavniki združenja alumni in dekanom, kjer je po tradiciji na koncu ponudbo treh nastopov kupil slednji in nas uporabil na par fakultetnih sprejemih.
(Sicer, se bojim, ni izkoristil vseh treh nastopov, kar bi lahko razumeli kot rahlo kritično oceno naših kvalitet, a to vendarle ni moglo držati, saj je naša vokalna skupina vedno utemeljeno poudarjala, da smo »najboljša … in edina a cappella skupina na harvardski pravni fakulteti«.)
Ponujeni izdelki sicer ne vsebujejo samo takih posebnosti, ampak tudi veliko povsem praktičnih predmetov. Na tej strani si denimo lahko ogledate seznam z zadnje dražbe – na njem najdete vrsto različnih reči, od štiridnevnega bivanja v koči sredi divjine do ročno pletenega šala, od dveh kart za obisk neke tekme v baseballu v predsedniškem apartmaju do partije pokra z enim od profesorjev.
Ja, tudi v mojem letu je bila dražba polna ponudb in zbrala je sorazmerno veliko denarja – poznalo se je, da je na Harvardu tako med študenti kot med profesorji kar nekaj takih, ki nimajo posebnih finančnih tegob. Morda je poveden tudi namen dražbe: izkupiček je bil namenjen finančni pomoči za tiste študente, ki so za poletno delo namesto lukrativnih praks v odvetniških pisarnah izbrali slabo ali nič plačane dejavnosti v javnem interesu.
Nekoč smo z nekaj ljubljanskimi študenti kramljali o tej izkušnji in postavilo se nam (oziroma predvsem, priznam, jim) je vprašanje, ali bi kaj podobnega lahko izvedli tudi pri nas – ali bi tudi naši profesorji ponudili kako podobno hudomušnost, ali bi tudi pri nas študenti in diplomanti zanjo bili pripravljeni licitirati. Težko reči. Če bi se zanašali samo na tovrstne ponudbe, potem dražba nemara ne bi zbrala dovolj denarja – če bi zraven pritegnili še druge donatorje, ki bi na njej ponudili svoje izdelke, potem pa morda že. (Gotovo bi denimo marsikdo licitiral za podarjeni iPhone ali kak drug pametni telefon, če bi ga na tak način dobil ceneje kot po redni poti.)
V vsakem primeru pa nas to ni oviralo, da ne bi za trenutek pomislili, čemu bi lahko namenili izmišljeni zaslužek – poleg znanih dobrodelnih namenov bi gotovo lahko našli tudi dragocene poti za pomoč lastnim študentom. Morda ne toliko za subvencije tistim študentom, ki se ukvarjajo z neplačanimi obštudijskimi dejavnostmi v javno dobro; zato pa bi se gotovo našli primeri, pri katerih bi določena dodatna štipendija lahko močno koristila. Že nekajkrat sem se denimo srečal s primeri študentov, ki bi se radi udeležili nekajmesečne študijske izmenjave v tujini, pa jim za to kljub štipendiji projekta ob preračunu vseh stroškov manjka denarja; ne veliko, morda 50 ali 100 evrov na mesec, a vendarle preveč, da bi si jo lahko privoščili. Če bi s tako dražbo v ta namen zbrali 5000 evrov, bi lahko desetim takim študentom omogočili šestmesečno študijsko bivanje na kaki tuji fakulteti – to pa bi že bilo nekaj.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
