c S
Pravo in paradoks 11.10.2010 Sodelujete na televizijskem kvizu in morate izbrati ena od trojih vrat. Za dvema sta kozi, za tretjimi luksuzni avto. Ko izberete vrata A, vam voditelj pokaže, da je za vrati B koza, in vam kot vedno v takem primeru ponudi, da spremenite svojo izbiro ter namesto vrat A izberete vrata C. Kaj boste storili?

Paradoksi (po Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju iz pará – »proti« in doksá – »vera, pričakovanje, smisel«) oziroma protislovja so redni sopotniki našega življenja in nas sem ter tja vsaj malo zabavajo. Le kdo ne pozna tistega o Krečanu, ki pravi, da vsi Krečani nenehno lažejo? Ali pa podobnih zank logičnega sklepanja v slogu »Ta stavek je napačen.«?

Prav, priznam, s tovrstnimi izjavami se verjetno res ukvarjajo predvsem zakrknjeni ljubitelji logičnih ugank. A tudi takih nas je nemara vendarle kar nekaj. Neka 11-letna deklica je pred časom denimo ponudila Ostržkovo različico tovrstnega paradoksa – predstavljajte si, kaj se zgodi, če Ostržek reče: »Moj nos bo rasel.« (In s tem misli na neposredno posledico svoje ravnokar izrečene izjave.)

Tovrstnih paradoksov ne bi smeli dojemati kot zgolj teoretično izgubo časa. Kako bi si denimo pomagali, če bi se lepega dne znašli v neprijetni situaciji, denimo pred sodnikom, ki bi mu s kako posebej domiselno humorno izjavo stopili na kurje oko in bi se vas odločil hudo kaznovati, pri čemer bi vam prepustil izbiro ene izmed dveh alternativ na naslednji način: »Če bo vaša naslednja izjava resnična, potem boste pridržani v priporu, če neresnična, pa boste plačali 2000 EUR

Takšne dileme se človeku ne ponujajo ravno vsak dan, a vendarle si jih je mogoče zamisliti. Kot recimo tisto o treh zapornikih, obsojenih na dosmrtni zapor,* od katerih je eden naključno izbran za pomilostitev, ki se ima zgoditi med novoletnimi prazniki. Zapornik A zaman prosi za vnaprejšnje razkritje srečneža, na posebno moledovanje, naj mu povedo vsaj za enega izmed preostale dvojice, ki bo gotovo ostal v zaporu, pa izve zgolj to, da je B eden od tistih dveh, ki bosta še naprej spala v zaporni postelji. Za novico pove tudi zaporniku C, prepojen z novim upanjem, saj meni, da ima sam zdaj namesto 33 % že 50 % možnosti, da bo pomiloščen. C mu pove, da to žal ne drži, da pa je vesel novice.

(*V nekaterih zveznih državah ZDA je ta paradoks na voljo v bolj neizprosni različici, za ljubitelje potovanja skozi čas pa v Sloveniji izpred desetih let v še nekoliko milejši.)

Nemara ni presenetljivo, da je marsikateri paradoks vezan na pravo – navsezadnje pravo nenehno išče nevidno črto med resnico in lažjo, da o tisti med verjetnim in neizvedljivim sploh ne govorimo. Po drugi strani pa smo pravniki pogosto tudi tisti, ki znamo vsaj nekaterim paradoksom pristriči njihove navidezne peruti. Pred časom sem že pisal o tem, kako je znani logik Raymond Smullyan v svoji knjigi z naslovom Poznate naslov te knjige? zastavil znani paradoks o grškem učitelju prava Protagori, ki se je z nekim revnim študentom dogovoril, da mu bo ta šolnino plačal takrat, ko bo uspešno rešil svoj prvi sodni primer. Ker si študent po koncu študija ni poiskal odvetniškega dela, ga je Protagora tožil za dogovorjeno vsoto; na sodišču pa sta govorila tako:

Študent: »Če dobim ta primer, mi po definiciji ni treba plačati. Če ta primer izgubim, še ne bom uspešno rešil svojega prvega primera in Protagori nisem dolžan plačati, dokler ne dobim prvega primera. Naj torej dobim ali izgubim, plačati mi ni treba

Protagora: »Če izgubi, mi mora po definiciji plačati (saj za to konec koncev tudi gre). Če dobi, potem bo uspešno rešil svoj prvi primer, torej mi mora plačati. Plačati mi mora v vsakem primeru

Smullyan v knjigi sprašuje, kdo ima prav, pri čemer tudi sam ni povsem gotov, da pozna odgovor. Dodaja pa, da mu je najboljšo rešitev povedal nek pravnik.

Nič čudnega. Prvič zato, ker problem sploh ni težak: ker študent še nikoli ni uspel v pravdi, kar je bil odložni pogoj zapadlosti plačila, mora v tem sporu uspeti – a ravno s tem bo odložni pogoj izpolnjen in Pitagora ga lahko nato toži še enkrat, tistikrat uspešno. Drugič pa zato, ker to seveda pomeni dve pravdi in nemara za pravnike dvojni zaslužek. Če, seveda, ne bi šlo za protislovnega pravnika, o kakršnih je leta 1903 v reviji Green Bag v kratki vinjeti z naslovom Paradoks (A Paradox) pisal L. G. Smith:

»To je resnično čudovita doba, in ni ga boljšega načina za bolj živopisno ponazoritev njenih sijajnih dosežkov od brez-nosti naših iznajdb. Poznamo brezžično telegrafijo, vozove brez konj, smodnik brez smojenja, itn.; a v eni stvari je bila brez-nost starodobnih Rimljanov daleč pred nami, in sicer v odvetnikih brez honorarja

Pravo je prepojeno s paradoksi in vsak pravnik se mora naučiti shajati z njimi. (Začenši, bi rekel Luhmann, pri nelagodnem vprašanju, ali je pravo pravno ali protipravno.) Pred nekaj leti je Philip Allott v neki izvrstni razpravi o evropski ustavnosti denimo nanizal kar devetnajst protislovij Evropske unije, med njimi: mednarodno pogodbo, ki ni ustava; idejo držav članic kot 'gospodaric Pogodbe'; pojmovanje pravnega reda EU kot nekako izvedenega iz državnega ustavnega reda; idejo Sodišča EU kot sodišča zadnje stopnje, ki nima zadnje besede; temeljne pravice, ki niso temeljne; in tako naprej.

V pravni bazi HeinOnline je denimo ta hip moč najti 598 pravnih razprav (iz predvsem ameriških revij), ki imajo v naslovu besedico »paradox«: The Nuremberg Paradox (kako so ZDA odločilno prispevale k razvoju »nürnberških načel« mednarodnega prava, a se jim kasneje same vse bolj izmikale); The Privacy Paradox (kako hkrati zagovarjamo nedotakljivost posameznikove zasebne sfere in svobodo izražanja); The Punishment Paradox (po katerem naj bi kakršnakoli povračilna kazen bodisi spodletela zadostiti višini trpljenja žrtve bodisi vodila v krožno ponovitev zavržnega ravnanja, zaradi katerega je sploh bila potrebna); The Paradox of Precedent (po katerem stroga različica precedenčnega sistema, po kateri najvišja sodišča nikoli ne smejo odstopati od (lastnih) precedensov, ne more delovati brez protislovja, ko sodišča obenem imajo pristojnost za predrugačenje prava (=lahko sprejmejo prvo odločitev) in je nimajo (=ne morejo sprejeti drugačne druge odločitve)); in še stotine drugih razprav, ki pričajo o tem, da skoraj ni pravnega področja, kjer ureditev ne bi vodila v tak ali drugačen (zamišljeni) paradoks.

Kako se s takimi paradoksi soočiti? Z močjo logike ali z zatekanjem k oni znani Holmesovi krilatici, da življenje prava ni plod logike, ampak izkušenj? Recimo, da bi v onem izmišljenem primeru zgoraj, ko vam sodnik zapreti s kaznijo glede na resničnost vaše naslednje izjave, rekli naslednje: »Obsodili me boste na plačilo denarne kazni.« Logik bi vam zaploskal – če vas sodnik obsodi na plačilo denarne kazni, ste govorili resnico in bi vas moral dati pridržati; a če stori slednje, izjava ni resnična in bi morali biti kaznovani z denarno kaznijo. Pravnik pa vam bo nemara svetoval, da očitno že tako ali tako nejevoljnega sodnika ne gre vznemirjati s še dodatnimi duhovitostmi, ker lahko ali iz svoje zagrožene kazni nemudoma spremeni v in.

Podobno nemara drži tudi v primeru treh zapornikov in tistem iz uvodnega odstavka (poznanega tudi pod imenom problem Montyja Halla), ki sta v bistvu dve različici istega problema. Logično sklepanje nas ob še nekaj impliciranih predpostavkah privede do presenetljivega zaključka, da je v primeru kviza vedno prav zamenjati izbrana vrata, ker bo s tem naša verjetnost zadetka z 1/3 narasla na 2/3; oziroma, da bo v primeru treh zapornikov verjetnost pomilostitve za zapornika A še vedno 1/3, da pa bo za zapornika C narasla na 2/3. A pravniki vemo, da se življenje ne ravna vedno po logiki in bo včasih tudi za tretjimi vrati koza, pomilostitev pa prvoaprilska šala. Zato včasih ob logičnih ugankah odpovedo tudi pretkani poznavalci logike, kakršen je Raymond Smullyan, iz protislovne zagate pa jih rešijo pravniki.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.