Priznam, ta misel, izposojena iz Kavlja 22, ni povsem ustrezna, temveč le bolj ali manj neposrečen poskus, da bi bralce pritegnil k branju kolumne, ne da bi jih pri tem že v uvodnem odstavku dolgočasil. Morda bi bilo učinkoviteje, če bi si izposodil pripombo o kvadraturi kroga, ki naj bi je ob začetku javne razprave že bil deležen osnutek Nacionalnega programa visokega šolstva (če sem si prav zapomnil, v kontekstu kritike glede rabe slovenščine v izobraževanju), in si iz nje zgolj za šalo izmislil docela fiktivno razpravo na Eörsijev način:
---
Rektor univerze: »Odpiram razpravo o osnutku Nacionalnega programa visokega šolstva. K besedi se prva priglaša predstavnica družboslovja.«
Predstavnica družboslovja: »Gospod rektor, hvala lepa. Gospod minister, osnutek je ob vseh dobrih namenih žal nevzdržen. Za reševanje obstoječih problemov odpira, razteza in poglablja dvakrat toliko novih. Vse skupaj je ena sama zamotana kvadratura kroga.«
Predstavnik naravoslovja: »Kaj pa je pri tem problem? Izračunati kvadraturo kroga je pa ja povsem preprosto,πr2.«
Predstavnik gradbeništva: »No, treba je upoštevati še debelino zidu, pa ločiti bruto kvadraturo od neto uporabne površine, sploh pa oblikovanje prostorov v obliki kroga ni najboljša izraba tlorisa…«
Mlada raziskovalka z interdisciplinarnega doktorskega študija: »Hm, se opravičujem, ker se oglašam, toda ali ne gre zgolj za nesporazum spričo slovnične nerodnosti izraza 'kvadratura kroga', ki naj bi v bistvu opisoval nalogo, kako ob podanem krogu samo s pomočjo ravnila in šestila izrisati kvadrat, ki bo imel enako ploščino? Izračun kvadrature kroga ni problematičen, izris kvadrata z enako ploščino pač. Morda bi morali izraz zgolj nekoliko drugače poimenovati, pa bo vsaj ta uvodni zaplet razrešen…«
Predstavnik humanizma z ustanove, oddaljene od prestolnice: »V celoti se strinjam z mlado kolegico – obstoječi izraz je res nevzdržen, med drugim tudi zato, ker docela preferira ljubljanske filozofske probleme in poleg tega perpetuira še njihove slabe jezikovne navade. Začeti bi morali najmanj pri tem, da bi namesto izraza 'kvadratura kroga' uporabljali izraz 'kajdratura kroga'.«
Rektor univerze: »Oprostite, kolegi, a današnja razprava je bila vendarle namenjena predvsem dodatnim razjasnitvam kolegov z ministrstva o vsebini osnutka in ne toliko predstavitvi osebnih stališč o povezanih ali mimobežnih vprašanjih. Priznam, da ne vem, ali sta krog in kvadrat kjerkoli v osnutku sploh omenjena.«
Minister: »Seveda sta! Na strani 19, vsaj implicite, s simbolno računalniško upodobitvijo. Poleg tega pa v osnutku ravno tako ni izrecne omembe trikotnika, a se glede tega nihče ne razburja.«
Predstavnik umetniških akademij: »Spoštovani kolegi, sam moram predvsem protestirati proti kakršnemukoli poskusu hegemonije matematičnih, gradbenih ali računalniških pripomočkov za izrisovanje kvadratov in krogov. Ne pozabimo na umetnost! Človekova duša že tisočletja ve, da je najlepši krog tisti, ki je narisan s prosto roko – če, seveda, ima človek pravi občutek za te stvari. Osnutek ročno risanje žal povsem spregleduje, da o kubizmu sploh ne govorimo!«
Predstavnik državnega inštituta za fizično kulturo: »Ne bi se rad, če mi odpustite športno metaforo, oglašal že takoj v prvi rundi, ampak mi športniki smo bolj kot krogom naklonjeni sploščenim elipsam. Če človek ves čas teče v krogu, se mu zvrti v glavi, da o potrebi po zadostnem prostoru za metanje kopja sploh ne govorimo. Hvala lepa.«
Rektor univerze: »Žal se bližamo koncu te uvodne razprave. Še zadnji krog vpraš … še zadnji niz vprašanj in pripomb?«
Zaslužni profesor Krodrat: »Moje dolgoletne izkušnje z geometričnimi liki so me pripeljale do ugotovitve, da tako ali tako ni problem v krogu ali kvadratu, temveč v ploščini, torej ne v obliki, ampak v vsebini. Če se človek vsega skupaj že v začetku loti narobe, potem ima še največ možnosti za to, da se bo zbodel s šestilom ali udaril po prstih z ravnilom.«
Minister: »Profesor Krodrat govori z bogatimi izkušnjami in ima nedvomno prav, a vendarle je treba dodati, da je včasih problem v človeku, ne v šestilu. Osnutek predvideva uporabo najsodobnejših šestil z evropsko standardiziranimi konicami, kar je konec koncev tudi nujni predpogoj za črpanje sredstev EU. Visoko šolstvo pa je odgovorno za to, da zagotovi zadostno usposobljenost svojega kadra, ali pa vsaj dobre zaščitne rokavice.«
Vsi predstavniki visokega šolstva, enoglasno: »Ampak to stane! Če ministrstvo zahteva zaščitne rokavice, potem nam preprosto mora dati več denarja!«
---
Nato, ko bi s takim neškodljivim prevračanjem kozolcev pritegnil bralčevo pozornost, pa bi sam nanizal še nekaj resnejših misli o(b) osnutku Nacionalnega programa visokega šolstva (NPVŠ).
Začel bi pri tem, da ne vladnim snovalcem NPVŠ ne odgovornim na univerzah njihovih nalog in odgovornosti prav nič ne zavidam. V jedru njihove ambicije težko razumem kot inherentno slabe: tovrsten nacionalni program je nuja, razmislek o možnih izboljšavah visokega šolstva tudi, končno pa nihče od vpletenih za seboj gotovo ne želi pustiti slabe zapuščine spodletele prenove. Poleg tega se spopadajo z vprašanji, ki nimajo enoznačnih odgovorov: sam se denimo strinjam tako s tistimi, ki bolonjsko prenovo označujejo za manjšo katastrofo, pri kateri se je razum umikal navdušenju nad nepreverjenimi domislicami, kot s tistimi, ki akterjem visokega šolstva očitajo, da prenove niso izkoristili za potreben razmislek o tem, kaj (in koga) bi pri dotrajanem univerzitetnem ustroju vendarle kazalo spremeniti in izboljšati. V takih razmerah začenjati nov krog razprav o morebitni novi prenovi je zelo težko, pa čeprav morda neizogibno.
Kolikor naj v končni mozaik vendarle vsi dodamo svoje predloge, pa bi najprej opozoril na naslednjo hibo želene prihodnosti visokega šolstva – praktično nezdružljivost treh različnih (dobronamernih) želja in ciljev, ki jih zasledimo v osnutku:
(1) Skrb za kakovost visokega šolstva: »Slovenski visokošolski prostor mora biti kakovosten in omogočati vrhunski znanstvenoraziskovalni razvoj. […] Odgovornost za kakovost visokega šolstva prvenstveno nosijo visokošolske institucije same, zato jih bomo spodbujali k nenehnemu razvijanju kulture kakovosti in okrepitvi kulture odgovornosti« (str. 28 osnutka NPVŠ).
(2) Povečevanje dostopnosti (v obeh pomenih) študija: »V prihodnjem desetletju želimo omogočiti širok dostop do terciarnega izobraževanja in študij omogočiti vsem, ki imajo interes in so sposobni študirati, ter jim zagotoviti temeljne pogoje za uspešno dokončanje študija. […] V letu 2020 bo vključenost generacije v terciarno izobraževanje od 19 do 24 let 75 %« (str. 42 in 44 osnutka NPVŠ).
(3) Zmanjševanje osipa med študijem: »Odstotek študentov, ki se vpiše na visokošolske institucije in ne diplomira, bo do leta 2020 nižji za dve tretjini. Trenutno le ta znaša 35 %« (str. 30 osnutka NPVŠ).
Priznam, da si ne znam razložiti, kako je te tri cilje mogoče doseči hkrati: vpisati občutno več študentov in zagotoviti občutno manjši osip med študijem, ne da bi trpela kakovost oziroma standardi izobraževanja? Po mojem ne gre.
Morda je svojevrsten približek mogoč v velikih državah, ki imajo veliko različnih univerz in kjer se na najboljših v vrhunskih razmerah izobražuje študentska smetana, poleg teh pa je na voljo še veliko univerz nižjih stopenj prestiža in zahtevnosti, ki manj ambicioznim ali nadarjenim študentom nudijo ustrezno manj prestižne diplome; pri nas je v tem pogledu zagata veliko večja, ker imamo zgolj ščepec pravih univerzitetnih središč, tisto, ki bi bilo še najbolj primerno za spodbujanje odličnosti, pa je obenem tudi tisto, ki izobražuje najštevilčnejše množice študentov.
Zato kot nekakšen kompromis, ki se mi na dolgi rok zdi najboljši za vse »deležnike«, še enkrat ponavljam svoj predlog iz ene prejšnjih IUS kolumn, ki se nanaša na ljubljansko Pravno fakulteto: na to fakulteto bi morali – ob zagotovitvi zadostnih sredstev! – letno vpisati zgolj 200 študentov. Tako bomo zadostili vsaj dvema izmed treh navedenih ciljev: lažje bo ohranjati visoke standarde in osip bo manjši; na nek način pa tudi tretjega, saj bi z uporabo sprejemnih izpitov lahko na fakulteto vpisali tiste, ki so za študij prava najbolj primerni (oziroma, kot pravi osnutek, »sposobni študirati«).
To bi se mi zdel že kar dober približek kvadrature kroga.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
