c S
V iskanju lepih besed 30.08.2010 Eden od za človeštvo pomembnejših teoremov pravi, da bi tudi opica, če bi neskončno dolgo časa naključno pritiskala tipke na tipkalnem stroju, lahko napisala katerokoli besedilo, denimo zbrana dela Shakespeara ali kako drugo popularno delo. Suhoparni matematiki in užaljeni tekstopisci dokazujejo, da bi bilo to praktično nemogoče, tudi če bi s svetlobno hitrostjo ves čas obstoja vesolja tipkala nepregledna množica opic; hudomušni komiki in občasno razočarani bralci deklariranih uspešnic pa bi se v duhu Douglasa Adamsa lahko spraševali, ali se nekaj takega nemara ni kdaj že zgodilo.

Nedeljsko dopoldne, bencinska črpalka nekje na Hrvaškem. Stojim v vrsti, da bi plačal natočeno gorivo, ko dve mesti pred sabo slišim gospo, kako se trudi nekaj pobarati prodajalko. »Šuker,« pravi, enkrat, dvakrat, ob očitnem neuspehu pa za vsak slučaj navrže še: »Zucchero.« Ob slednjem jo prodajalka v nekoliko polomljeni angleščini napoti v barski kotiček trgovine, nato pa se obrne h kolegu in se posmehne: »Šuker. Davor Šuker.« Ob tem se sam navznoter zavzamem za italijansko gospo, ki se je očitno, pa čeprav neuspešno, vsaj trudila iskati prodajalki domačo besedo; navzven pa me ima, da bi pristopil k blagajni in rekel: »Osim. Ivica Osim.« (Gorivo sem namreč natočil na točilnem mestu številka osem.) A kaj, ko me prehiti še ena gospa, ki želi pri blagajni naročiti kavo. S še več nejevolje ji prodajalka, tokrat začuda v tekoči italijanščini, spet pove, da je za vse sladkorno-kavne opravke pravi naslov barski kotiček.


Nedeljsko popoldne, Festivalna dvorana na Bledu. Sedim na razpravi Strateškega foruma Bled, kjer več razpravljavcev poudarja, da je eden bistvenih odgovorov na ključna vprašanja prihodnjega razvoja EU in vse bolj soodvisnega sveta nasploh dialog. Dialog med kulturami, med različnimi državami, med različnimi svetovnimi regijami. Nemara tudi dialog med italijansko turistko in hrvaško prodajalko na bencinski črpalki.


Kolikor je priložnost za tovrsten »dialog« tudi sam strateški forum, pa je vsaj omenjena sekcija (»EU v večpolarnem svetu«), čeprav z mikavno prestižnimi razpravljavci, med katerimi je bil tudi nekdanji španski premier in eden znamenitejših »modrecev« EU zadnjega časa Felipe González, pokazala tudi stalne slabosti takšnih razprav: težko je povedati kaj res novega. Kadar sem na dogodkih, ki so namenjeni Evropski uniji, se pogosto zalotim, da v glavi že skorajda igram nekakšno miselno tombolo s predvidevanjem tem in odgovorov, ki jih bodo načenjali in ponujali govorniki. (Sicer je res tudi to, da je (pravo) EU moje področje in da bi se počutil dokaj drugače, če bi šel na konferenco o superprevodnikih, a EU je dokaj splošno dostopna tema in pri tovrstnih občutkih gotovo še zdaleč nisem edini.)


Tako so tudi tokrat razpravljavci neizogibno ponavljali bolj ali manj stalne misli o razvoju in izzivih pred Evropsko unijo: boljše upravljanje s človeškimi (karkoli to že pomeni) in naravnimi viri, reševanje perečih vprašanj varnosti in demokratičnosti, energetike in klimatskih sprememb, spodbujanje inovativnosti v svetu spremenjenih paradigem (karkoli to že pomeni) in potrebo prelevitve iz združbe iztekajočega se gospodarskega blagostanja v skupnost politične in strateške zedinjenosti ter posledično iz »mehke« v »trdo« svetovno silo.


Celo ideja dialoga, neizogibna in privlačna, je stežka nova. Že pred petimi leti je Evropska komisija denimo začela izvajati poseben »Načrt D za demokracijo, dialog in debato« (ime, za marsikoga avtonomen vir hudomušnosti, se za odtenek bolje sliši v nekaterih drugih jezikih EU), pa tudi s tem nemara le še enkrat več potrjevala staro modrost, da »lepa beseda lepo mesto najde«.


A kaj je ta »lepa beseda«? Ko govorimo o tovrstnih razpravah in iskanju novih odgovorov na nova vprašanja, nemara bistvo ni (več) v tem, da se pove nekaj usodno novega, ampak v tem, da se karkoli že pove na čim mikavnejši način. Na način, ki bralca doseže, mu ostane v spominu in je končno tudi priročen za uporabo kot udaren citat. To je priročna lastnost »lepe besede« tudi za potrebe strokovnih razprav, ne samo pregovorno »udarnih« izsekov izjav za televizijske informativne oddaje – med najbolj citiranimi so tisti avtorji, ki so sposobni nekaj povedati na učinkovit, plastičen, živopisen način.


V svetu prava EU, pravijo, je to ena od odlik enega njegovih vodilnih teoretikov Josepha Weilerja – status, ki ga je na nek način spet potrdil, ko je letos spomladi po svetu, tudi v Ljubljani, predaval na temo »vrednot in vrlin evropskega povezovanja«. Ideja v osnovi ni nič kaj novega – da EU oziroma njeni tvorci in prebivalci iskreno gojijo določene vrednote evropskega povezovanja (denimo zahtevo po demokratičnosti delovanja EU), da pa jim manjkajo vrline, s katerimi bi te vrednote udejanjali (denimo državljanska odgovornost, da bi se resno udeležili volitev, na katerih bi to demokratičnost udejanjali) – a povedana na domiseln in prepričljiv način, tako da sem kmalu bo referatih na različnih koncih Evrope že večkrat slišal ljudi, kako so to »Weilerjevo tezo« navdušeno ponavljali.


Končno pa je mikavnost izrečene besede tudi v tem, kdo jo izreče. Če denimo izjavo, da je »dosedanje evropsko povezovanje zgodba o uspehu«, izreče običajni smrtnik v pivniški različici načrta D za demokracijo, dialog in debato, potem je evropski časniki najverjetneje ne bodo povzemali.* Če to v kakšnem odmevnem javnem nastopu reče Felipe González, potem je za nekaj takega dosti več možnosti.


(*Če si v habitatu pivniških razprav težko predstavljate tolikšen evro-optimizem, potem si zaradi mene lahko predstavljate tudi obratno možnost – če bi običajni smrtnik dejal, da je »evropsko povezovanje katastrofa«, bi to razumeli kot dokaj običajno in nepomembno stalnico določenega dela prebivalstva; če bi kaj takega rekel Felipe González, pa bi bila medijska pozornost neizogibna.)


Kaj je potemtakem lahko nauk zgoraj zapisanega? Težko kaj revolucionarno uporabnega, če sploh inovativnega: da pri določenih »večnih« izzivih dialoga ni niti enostavno niti neizogibno potrebno iskanje vedno novih besed, ampak predvsem učinkovitih besed, ki sogovornika dosežejo in ga namesto do posmeha pripravijo do tega, da jih posvoji za svoje. Včasih so baje prav s tem namenom nekateri anonimni avtorji svoja dela denimo skušali predstaviti pod imenom Platona ali kakega drugega odmevnega pisca; danes pa nedvomno pomaga, če vam je slučajno ime Felipe González.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.