K tokratni kolumni sta me – ob napetem pričakovanju novega študijskega leta – spodbodli dve nedavni objavi na ameriškem skupinskem pravlogu Volokh Conspiracy. A še preden se jima posvetim, naj začnem z vprašanjem, ali se strinjate z naslednjim citatom:
»Otroci dandanes obožujejo luksuz: do starejših kažejo nespoštovanje in namesto vaje imajo rade klepet. Otroci so tirani, ne služinčad gospodinjstev. Nič več ne vstanejo, ko starejši vstopijo v sobo. Nasprotujejo svojim staršem, klepetajo v družbi, goltajo dobrote za mizo, križajo noge in tiranizirajo svoje učitelje.«
Nemara se vam zdi prepričljiv vsaj del te kritike (če že ne, recimo, tisto o vstajanju in križanju nog). Povsem verjetno je, da citat tudi že poznate. Če ne, pa vas morda utegne zanimati, da ga pogosto pripisujejo Sokratu ali Aristofanu in da gre v vsakem primeru za izjavo, ki je stara krepko več kot dve tisočletji oziroma ki je veljala za generacijo otrok skoraj sto generacij pred našo.
Toliko za uvod; zdaj pa k objavam. Obe se nanašata na stanje v ZDA, kar je seveda zelo priročna okoliščina – veliko lažje se je na načelni ravni pogovarjati o problemu, če ga ilustrirajo okoliščine na drugi strani Atlantskega oceana.
Prva me je napotila na članek v New York Timesu z začetka tega meseca o tem, da naj bi se pri študentih v dobi digitalne tehnologije in svetovnega spleta zameglila meja med sprejemljivo rabo virov in nesprejemljivim plagiatorstvom. Primer z začetka te kolumne je eden tistih, ki jih članek že uvodoma navaja v ilustracijo naslova. Temu ob bok pa sta navedena še dva, pri katerih sta študenta kopirala besedilo z določenih spletnih strani, a tega nista korektno navedla, ker sta ocenila, da to ni potrebno – v enem primeru zato, ker na izvirni spletni strani ni bilo izrecno navedeno avtorstvo, v drugem zato, ker je šlo za spletno enciklopedijo, ki naj bi bila javno dobro.
Članek ugotavlja, da je tovrstnega plagiiranja zdaj občutno več kot nekoč in da je tako morda zato, ker je plagiiranje z digitalno tehnologijo (oziroma lahkotnima ukazoma »kopiraj/prilepi«) postalo lažje, morda pa tudi zato, ker naj bi se predvsem z razmahom interneta spremenila zavest o tem, kaj sploh pomeni avtorstvo in kaj nedopustno kopiranje tuje vsebine kot lastnega dosežka. Temu objava na VC dodaja še drugo vprašanje: ali je plagiiranja sedaj res več, ali pa ga je iz identičnega razloga obstoja spleta in digitalne tehnologije zdaj zgolj lažje odkriti?
(Programi za odkrivanje plagiatov so sicer bolj razmahnjeni v tujini in predvsem uporabni v primeru svetovno razširjene angleščine, ne pa toliko za »eksotično« slovenščino. Koliko je pri nas podobnih prizadevanj na ravni programske opreme, ne vem; o enem nedavnem »študijskem« poskusu, ki opisuje tudi več tujih programov, si lahko preberete v tej diplomski nalogi iz lanskega leta – če, seveda, boste sprejeli pogoje uporabe glede kopiranja in citiranja.)
Druga objava pa napotuje na članek dveh avtorjev, ki ugotavljata, da se je v slabih 50 let drastično zmanjšal obseg časa, ki ga povprečen študent na ameriškem dodiplomskem študiju nameni za študij: leta 1961 je v povprečju študiral 24 ur na teden (v povprečju torej tri ure in pol na dan), sedaj pa le še 14 ur na teden (v povprečju torej dve uri na dan).
Seveda gre za povprečje, od katerega so možna odstopanja tako glede na posamezno univerzo kot glede na posameznega študenta (sam sem poznal ambiciozne ameriške študente, ki so urejali revijo Harvard Law Review ter poleg samih predavanj za delo na reviji porabili dobrih 40 ur na teden in povrh tega še dodatnih 30 do 40 za študij, ker so pač hoteli imeti visoko študijsko povprečje); a če je raziskava dovolj zanesljiva, nam njeni izsledki vendarle lahko dajo misliti.
Glede plagiatorstva in vpliva tehnologije nanj se sicer tudi meni – tako kot avtorju omenjene objave na VC – zdi, da zgolj tehnologija sama po sebi ni mogla imeti usodnega vpliva na razumevanje meje med korektno uporabo in nedopustnim kopiranjem tujega besedila. Ugibal bi, da se večina današnjih plagiatorjev povsem dobro zaveda, da je to, kar počno, nekorektno in načeloma prepovedano: da pa se jim tovrstna kršitev nemara ne zdi posebno huda in da jih od hipno občutene »koristnosti« lahkotnega kopiranja ne odvrne abstraktna in redko docela izpeljana grožnja sankcije ob morebitnem razkrinkanju.
Ob začetku mojega magistrskega študija v ZDA so tujim študentom razložili, da študijski proces na harvardski pravni fakulteti temelji na akademskem poštenju in zaupanju, da pa se vsaka namerna kršitev kaznuje brez milosti. Ko smo nekaj mesecev kasneje opravljali prve izpite, pri katerih smo izpitna vprašanja zjutraj pobrali v referatu in nato odgovore nanje cel dan brez kakršnegakoli nadzora pisali v domačem zavetju študentskih domov, je bil ta pristop postavljen tudi na zelo otipljiv praktični preizkus. Bi se kaj takega pri nas lahko obneslo? Bi se dandanes obneslo tudi v ZDA, zlasti na kaki manj prestižni ameriški univerzi, kjer akademskega poštenja ne bi dodatno varoval visok ego študentov in vera v skoraj avtomatično zagotovljeno pozitivno oceno? Ali pa se časi vendarle spreminjajo in »mladi« ne vedo več, kaj je prav in kaj narobe?
Ko sem pred nekaj leti kot član neke britanske fundacije obiskal eno od londonskih večjih pravnih pisarn, mi je eden od partnerjev razlagal, da je bil njegov mentor prav eden od upraviteljev omenjene fundacije, ki ga je takoj na začetku kariere naučil, da je namen »igre« dvojen: »zabavati se in zaslužiti veliko denarja«. Ko sem to kasneje povedal omenjenemu mentorju, je dejal, da bi danes dodal še tretji namen (oziroma predpogoj), ki je bil nekoč samoumeven, sedaj pa žal ne več – »ohraniti svojo integriteto«.
Problem seveda ni zgolj v študentih (in dijakih ter osnovnošolskih učencih), temveč nemara tudi v tem, česa jih tako z besedami kot z dejanji (na)učimo. Morda pa bi lahko – v ZDA in še kje – en droben del onih desetih »privarčevanih« študijskih ur na teden uporabili za to, da bi jih naučili, kaj je nedopustno plagiiranje in kako se mu izogniti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
