Leta 1997 jih je izrekel tedanji kitajski predsednik Jiang Zemin med obiskom ZDA, ko se je moral braniti pred kritiko, zakaj da Kitajska tako grdo krši človekove pravice. Šlo je za klasični odgovor na tovrstno kritiko zagovornikov univerzalnih človekovih pravic, ki ga je pogosto slišati od zagovornikov kulturnega relativizma. Vsebina človekovih pravice ni absolutna, ampak vedno odvisna od posamezne družbe, v kateri so udejanjajo.
To nam je bolj ali manj jasno že na evropski ravni, kjer denimo Evropska konvencija o človekovih pravicah pri več pravicah državam pušča tako imenovano »polje proste presoje«, Sodišče Evropske unije pa mora vsako temeljno pravico razumeti na »avtonomno evropski način« in pri tem upati, da se ne bo preveč zamerilo posameznim državnim redom oziroma njihovim sodnim varuhom.
Še bolj pa postane jasno, ko pogledamo onkraj evropskih meja – afriški profesor prava človekovih pravic Makau wa Mutua je tako denimo učinkovito kritiziral Splošno (ali univerzalno) deklaracijo človekovih pravic, češ da ni na njej nič univerzalnega, saj jo je po svojih predstavah napisala druščina severnoatlantskih demokracij, medtem ko pri njenem snovanju med drugim niso sodelovali ne predstavniki Afrike ne predstavniki Azije. Zanje je v veliki meri tuja že terminologija pravic, saj sami družbene odnose gradijo na jeziku dolžnosti. Končni učinek je lahko enak (ali imajo starejši člani skupnosti »pravico«, da skupnost poskrbi zanje, ali pa člani skupnosti »dolžnost«, da skrbijo za svoje starejše člane), a razumevanje odnosa posameznika do skupnosti je drugačno.
Seveda vse to po drugi strani ne pomeni, da bi bila kakršnakoli prizadevanja zagovornikov človekovih pravic zgrešena ali da v raznolikih družbenih skupnostih do kršitev človekovih pravic že po definiciji ne bi moglo priti, kot tudi ne, da skupnost s pretiranim poudarjanjem pravic nujno vodi v prah bolj ali manj samozadostnih posameznikov, ki se ne znajo več zanesti na svoje bližnje, medtem ko skupnost s poudarjanjem dolžnosti svoje člane povezuje v čudovito sožitje.* Pomeni pa, da je treba pri vsaki razpravi o primerjalnem varstvu človekovih pravic upoštevati tudi ta vidik oziroma argument kulturnega relativizma, če ste aktivist človekovih pravic, pa morate skušati najti tudi odgovor nanj.
(*Čeprav si ne morem kaj, da se ne bi ob takih razmislekih vedno znova spomnil na naslednji primer iz časa mojega študijskega bivanja v ZDA: ko je v Bostonu prvič v letu snežilo, pa vsega skupaj ne več kot kakih dvajset centimetrov, smo vsi člani univerze dobili elektronsko pismo, da je univerza odprla posebno telefonsko številko (495–SNOW) za tiste, ki bi se radi s kom pogovorili o sneženju. Nejeverno sem gledal zdaj v zaslon, zdaj skozi okno na nenevarno snežno odejo – saj ne, da to ne bi bila po svoje prismuknjeno prijazna ideja, ampak se mi je vendarle zdela dokaj nepojmljiva.)
Omenjeni obisk tedanjega kitajskega predsednika smo tri leta kasneje na Harvardu še vedno omenjali na predavanjih o mednarodnem pravu človekovih pravic. Tam se lahkotno izrečene kritike ni manjkalo. Če bi želel izpasti pogumen, bi zdaj lahko nadaljeval tako: eno je o človekovih pravicah razpravljati v varnem zavetju prestižne ameriške univerze, kjer se cedita med in mleko, nekaj povsem drugega pa, če se o človekovih pravicah nameniš govoriti v »levjem brlogu«. Zagovorniki teorije zarote bi me poleg tega še takoj opozorili, da je na pod stropom na zadnji steni učilnice polobla nadzorne kamere (tiste na daleč upravljane različice, s katero so še nedavno tudi v Ljubljani v nekaterih trgovinah oblačil nezreli varnostniki »nadzirali« dogajanje v kabinah za pomerjanje), iz katere me nenehno opazuje kak tajni agent; ter da seveda nikoli ne morem povsem zaupati tolmaču, ki naj bi moje besede prevajal v kitajščino.
A to bi bilo zelo daleč od resnice. Kitajska, na katero sem pripotoval pred tednom dni in kjer bom s predavanji o različnih vidikih prava Evropske unije mesec dni gostoval na podiplomski šoli Kitajske akademije družboslovnih znanosti, se po mojem prav nič ne boji vpliva, ki bi ga tak gostujoči predavatelj imel na njene mlade intelektualce. Za to tudi nima razloga; v več pogledih ti namreč Zahod že zelo razumejo, njihova država pa se je očitno tako navzven kot – vsaj v velikih mestih vzhodne obale – navznoter zelo odprla njegovemu načinu življenja in poslovanja.
Minili so časi, o katerih sem nekoč bral izpod peresa nekega morda celo preveč prizanesljivo pokroviteljskega evropskega profesorja, kako presenečeni so bili kitajski študenti, ko jim je povedal, da so bile na Evropskem sodišču za človekove pravice že velikokrat tožene vse evropske države, Kitajska pa – seveda – še nikoli. Če kaj, me vsaj na prvi pogled preseneča, kako podobna je današnja Kitajska v več pogledih postala tistim ZDA, ki so jo pred dvanajstimi in več leti tako krepko kritizirale (ter jo malo manj glasno še vedno), začenši pri popularnem sloganu, ki ga je že pred leti zagovarjal partijski voditelj Deng Xiaoping in ki ga očitno zajeten del mestnega prebivalstva danes že kar uspešno skuša živeti: »Obogateti je veličastno.«
P.S. Ker v mojem začasnem »domovanju« trenutno ne dela internet, sem najbližji dostop do spleta našel v bližnjem lokalu Starbucks, iz katerega zrem v visoko stolpnico Sony Ericsson, v kateri je po vhodu sodeč tudi hotel Bellagio; za najmanjši kozarec sadnega napitka pa sem moral odšteti skoraj tri evre in pol. V polnem lokalu sem edini tujec.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
