c S
Je znanstveni magisterij nujna žrtev bolonjske reforme? 07.06.2010 Bolonjska prenova univerzitetnega študija je že nekoliko dotrajana tema, marsikatera razprava o morebitnih izboljšavah študija pa talka njenih slabosti. A vendarle se o določenih vidikih moramo pogovarjati; eden od njih pa je tudi vpliv nove oblike študija na raziskovalne oblike podiplomskega študija.

Ob bolonjski prenovi si lahko postavljamo več vprašanj. Eno je tisto, ki si ga je v nekem svojem zgodnejšem filmu iz začetka sedemdesetih let postavil že Woody Allen: kako smo se znašli tukaj? Nekje smo očitno naredili droben napačen ovinek, potem pa je skupina zanesenjaških reformatorjev z – verjamem – najboljšimi nameni pisala vedno nove pobude za izboljšave študija, skupina dobronamernih izobraževalnih ministrov pa jim vedno znova dajala politični blagoslov. Za ilustracijo si denimo oglejte količino dobrih namenov in praktične neuporabnosti tako imenovanih Dublinskih deskriptorjev za opis pričakovanih znanj po končani posamezni stopnji študija.

Da končni rezultat veliko preveč udeležencev izobraževalnega procesa po Evropi spominja bolj na izdelke izumitelja Grunfa iz Alana Forda kot tiste izumitelja Q-ja iz Jamesa Bonda, je verjetno deljena krivda vseh – v prvi vrsti snovalcev bolonjske reforme, pa tudi tistih, ki so slabosti te reforme izkoriščali za priročni alibi oziroma izgovor, zaradi katerega se ni bilo treba posvetiti nekaterim dejanskim slabostim obstoječega sistema. Te so seveda po univerzah in fakultetah dokaj različne in odvisne od vsakokratnih okoliščin, zaradi česar jih že po definiciji ni mogoče učinkovito urejati s splošnimi ukrepi.

Zato tistim, ki ste siti tako bolonjske prenove kot pogovora o njej, opravičilo, da temo še enkrat več odpiram (če ste sploh prišli do tod). Za tiste, ki vas ta tematika še zanima ali čaka, ali ki vsaj želite z lepšimi občutki podoživeti lastno izobraževalno pot ene druge dobe, pa se tu ponuja še ena tema, ki do sedaj v javnosti ob pozornosti dodiplomskemu študiju še ni bila deležna veliko pozornosti: kaj je prihodnost raziskovalnih podiplomskih nazivov?

Na hitro ponovimo: bolonjska prenova je med drugim želela kot običajni standard visokega izobraževanja uvesti bolonjsko drugo oziroma »magistrsko« stopnjo izobrazbe. To je vodilo k razpravam o formuli 3+2 ali 4+1 z dopuščeno možnostjo prenehanja izobraževanja po prvi stopnji, a pričakovanim skupnim obsegom 5 letnikov za dosego običajnega, »magistrskega« naziva pridobljene izobrazbe. Obenem je reforma vsaj dopuščala, če ne celo zahtevala, načelno ugotovitev, da bo ta druga stopnja v bistvenem izenačena s staro dodiplomsko univerzitetno izobrazbo. Prenova je bila torej v veliki meri statistično »prepakiranje« in tako so jo mnoge univerze tudi razumele: kar je bilo prej dodiplomska stopnja znanja, je sedaj postalo magistrski naziv. V bolj poenoteni Evropi to tako v bistvenem ne pomeni velike dejanske spremembe, verjetno pa je bilo zamišljeno, da bo ob pogledu na višje izobrazbene nazive evropske delovne sile zaledenela kri v žilah ameriški, azijski in katerikoli že konkurenci z zaostalo nomenklaturo.

Toliko o zgodbi stare dodiplomske stopnje, ki jo že dobro poznamo: a kaj se zgodi s starim podiplomskim študijem? Včasih je imel študent na voljo še dve stopnji: magistrski in doktorski študij. Prvi je – običajno ob redni zaposlitvi – pomenil dve leti študija z izpiti, predvsem ob koncu tedna, in nato pripravo krajše raziskovalne monografije, drugi pa raziskovalno doktorsko delo poglobljene ravni in resnega dela. Po novem klasični bolonjski predmetnik nudi le eno: doktorski študij tretje bolonjske stopnje z enim letom predavanj in pisanjem doktorske naloge. Gre torej za nekakšno kombinacijo starega magistrskega in starega doktorskega študija. Za enoten študij, ki zabriše razliko med manj in bolj zahtevno stopnjo raziskovalnega podiplomskega dela.

Ali je to dobro? Na drugi pogled se zdi, da ne. V starem sistemu je sorazmerno veliko študentov razmišljalo o možnosti magistrskega študija in marsikdo se je nanj tudi vpisal; za klasičen doktorski študij praviloma – ob vprašanju sposobnosti – niso imeli ne časa ne volje ne ambicij, tako da so se tega lotili le redki. Ob resnih službenih obveznostih in pomanjkanju časa tudi magistrskega študija, priznajmo, mnogi izmed vpisanih študentov niso uspeli dokončati oziroma so zanj porabili veliko časa; če bi se morali namesto s tem lotiti z izzivom doktorskega študija, bi imeli kvečjemu še več težav. Kaj je torej lahko posledica nove bolonjske stvarnosti? Nemara zgolj kombinacija naslednjih možnosti:

- da se tisti študenti, ki bi se po starem sistemu vpisali na magistrski študij, po novem sistemu ne bodo mogli vpisati na podoben študij za dosego lažje in bolj obvladljive stopnje znanstvenega naziva,
- da se bodo tisti študenti, ki bi se po starem sistemu vpisali na nižjo stopnjo znanstvenega magisterija, zdaj vpisali na doktorski študij, a imeli z njim ob delu in drugih obveznostih preveč težav,
- da bo zaradi večjega števila študentov na doktorskem študiju stopnja zahtevnosti tega študija začela drseti navzdol.

Povedano drugače, z novim sistemom se pretimo bodisi izneveriti kandidatom za znanstvene nazive (bodisi s tem, da jim ne nudimo lažje zahtevnostne stopnje takega naziva, bodisi s tem, da ne zadostijo zahtevam težje) bodisi pričakovani in ustaljeni stopnji zahtevnosti doktorskega študija. Ne ena ne druga možnost nam ne smeta biti preveč všeč – po prvi študijski sistem ni prijazen do svojih uporabnikov, po drugi pa ne družbi, ki naj ji služi z ustvarjanjem raziskovalne odličnosti in konkurenčnih presežkov.

Odgovor na ta problem bi moral biti enostaven: ohraniti nekakšno vmesno stopnjo raziskovalnega podiplomskega študija, tisto, ki jo že poznamo v obliki znanstvenega magisterija. Bolonjska prenova nam tega nemara ne preprečuje in ne sme preprečiti – treba je le malo pogledati po Evropi in nam hitro postane očitno, da mnoge evropske države oziroma univerze v njih poznajo različne vrste in stopnje magistrskih nazivov, krajše in daljše, ene bolj strokovne, druge bolj znanstvene narave, prirejene različnim profilom, željam in raziskovalnim ambicijam ter sposobnostim diplomantov prve ali druge bolonjske stopnje. (Kot lep primer si lahko denimo ogledate Univerzo v Cambridgeu). Prav nobenega razloga ni za to, da bi se pri nas omejevali.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.