c S
Študentski aktivizem 24.05.2010 Šestinštirideset študentov je spakiralo svoje nahrbtnike in zvilo spalne vreče ter se napotilo na rektorat univerze. Ko so prišli do pisarn, so prisotnim sporočili, da se ne bodo premaknili, dokler ne bodo uslišali njihovim zahtevam.

Na to epizodo sem se spomnil zadnjo sredo, ko sem se malo po drugi uri popoldne odpravil od Pravne proti Filozofski fakulteti in pri Prešernovem trgu trčil ob študentski (oziroma dijaško-študentski) aktivizem. Takrat še nisem vedel, da se bodo demonstracije sprevrgle v pobalinsko farso; še več, za hip sem celo pozabil, za kakšno neumnost so šli na ulice. Prvih nekaj sekund sem zgolj opazoval množico študentov in imel občutek, da gledam študentski aktivizem: da gre za stvar in da so se zanjo pripravljeni tudi izpostaviti in nemara celo kaj žrtvovati.

Tako kot onih šestinštirideset študentov, ki so leta 2001 zasedli prostore rektorja (oziroma predsednika) univerze Harvard in v njej vztrajali enaindvajset dni. Za okorele aktiviste je šlo nemara zgolj za klasični »sit-in« protest, za Harvard v začetku tretjega tisočletja pa je bilo vse skupaj kar presenečenje.

Vodstvo univerze jih sprva nemara niti ni vzelo resno. Sicer se je odločilo, da omenjenih študentov ne bo odstranilo s silo, tako da so do nadaljnjega v znamenje protesta lahko ostali v pisarni, ki so jo zasedli, po drugi strani pa ni kazalo nobene pripravljenosti, da bi prisluhnili njihovim zahtevam. Morda si je mislilo, da lahko predsednik univerze zdrži dlje brez svoje pisarne kot kopica študentov brez svojega tuša in ob prineseni hrani, ki jim jo je dopustila prejemati univerzitetna policija. (Če vas slučajno zanima, si lahko potek naslednjih 21 dni ogledate prek dnevnih sporočil za javnost.)

Kar jih je nemara še dodatno presenetilo, je bil sorazmerno širok odziv širše skupnosti študentov, profesorjev in javnosti onkraj meja univerze (vključno s predstavniki delavskih sindikatov) v podporo protestnikom. Čudovit travnati park na univerzitetnem kampusu, ob katerem stoji rektorat, je postal začasno šotorsko mestece, v katerem je v znak podpore študentom v prostorih rektorata spalo večje število študentov. Še več študentov pa se je vsak dan zbiralo na protestnih shodih pred rektoratom, kjer so poslušali podporne govore, recitacije in druge vrste nastopov v podporo študentom. Mislim, da sem tam od enega od govornikov tudi sam prvič slišal ono misel Margaret Mead: »Nikoli ne dvomi v to, ali majhna skupina razmišljujočih in motiviranih posameznikov lahko spremeni svet. Pravzaprav je to edino, kar ga kadarkoli je.«

Vsake toliko pa so zbrani začeli tudi s protestno mantro, s skandiranjem poglavitne zahteve, ko je eden od vodij demonstracij v ritmu (in z vse bolj počenim glasom) postavljal vprašanja, množica pa je v en glas odgovarjala: »What do we want?« »A living wage!« »When do we want it?« »Now!«

Ah ja. S tem pridem do razlik. Čeprav me je podoba na Prešernovem trgu spomnila na prigodo s harvardskega kampusa, me je takoj zatem tudi spomnila na poglavitno razliko. Obnašanje na Trgu republike jih je nato nanizalo še nekaj, a vendarle je bila zame poglavitna že ta: ljubljanski študenti in dijaki so se na ulice »pognali« v gnevu ob omejitvi svojega posebnega, večini sveta nepoznanega privilegija študentskega dela. To, da (njihovi posebej zainteresirani predstavniki) nasprotujejo njegovi omejitvi, pa čeprav je velika večina ne bo občutila, je sicer po svoje logično – če bi imeli sistem, po katerem bi si študenti sami podeljevali izpitne ocene, bi verjetno tudi nasprotovali, ko bi želeli to nič kaj hvaležno dolžnost prenesti na profesorje. A vendar bi si morali priznati, da jim v jadrih moralne podpore zmanjka še kaj več kot zgolj umetniški vtis, ko na ulicah branijo svoje lastne privilegije, in to take, katerih omejitev jih ne bo posebej prizadela in ki jim, konec koncev, v pretirani meri niti ne koristijo – ne v času študija, ki je ob pretiranem delu slabši in po nepotrebnem daljši, ne po njem, ko bodo zaradi konkurence s poceni študentsko delovno silo nekoliko težje dobili redno zaposlitev.

Harvardski študenti niso protestirali v svoj prid. Protestirali so zaradi hudo nizke urne postavke, po kateri je univerza plačevala svoje delavce najnižje ravni – snažilke, ki so čistile predavalnice, pisarne in študentske domove, vrtnarje, ki so skrbeli za njene čudovite zelenice, za številne delavce pretežno latinskega rodu, ki so na najpremožnejši univerzi na svetu životarili s človeka nevrednim plačilom. Protestniki so zahtevali, naj univerza tem delavcem začne izplačevati minimalno potrebni dohodek, potreben za kolikor toliko spodobno življenje – »a living wage«.

Ta razlika razloži, zakaj je protest teh študentov imel moralni naboj, ki je javnost dobesedno silil, da ga podpre. Razloži, zakaj so protest pozdravili in se zanj zahvalili predstavniki delavskih sindikatov (česar, denimo, v slovenskem primeru ne razumem). Razloži, zakaj je vodstvo univerze protestnike jemalo vse bolj resno in zakaj je na koncu sprejelo zaveze o tem, da bo pretehtalo plačno politiko slabše plačanih delavcev. Ne vem, če povsem razloži, zakaj po dveh tednih protestov za harvardskimi protestniki in demonstranti za razliko od ljubljanskih ni ostala niti ena izruvana granitna kocka ali razbito okno, a morda je tudi to povezano. Študenti imajo moč in možnost, da bi lahko spreminjali svet na boljše. Kadar ne mislijo le nase, jih bo v teh prizadevanjih taisti svet tudi kaj rad podprl. V ljubljanskem poskusu jim je v tem pogledu krepko spodletelo, pri čemer se mi sicer zdijo pretirani tako tisti odzivi, ki na podlagi lahko vodljive manjšine študentsko populacijo zdaj počez privoščljivo demonizirajo, kot tisti, ki njihovo nerazumno agresijo razumejo kot nekakšno meta-sporočilo njihovega globljega zavedanja o stanju družbe in brezizhodnosti lastne prihodnosti. Harvardski primer je veliko lepše pokazal, kako se tovrstno zavedanje pravilno ustekleniči.

Vendarle pa obe epizodi druži ena drobna podobnost. Po koncu harvardskih protestov so se protestniki z nekaterih fakultet srečali z disciplinskimi postopki. Tisti dodiplomski študenti collegea, ki so sodelovali pri zasedbi rektorata, so dobili blažji opomin. Najslabše pa so jo odnesli štirje študenti pravne fakultete – ti so po javnem zaslišanju pred fakultetno disciplinsko komisijo dobili uraden ukor, ki bo za vedno ostal zapisan ob njihovih študijskih rezultatih. Pa pri tem (vsaj zaenkrat še) s podobnostjo ne merim na to, da so bili glavni akterji protesta disciplinsko kaznovani – ne, merim na to, da so skoraj vsi protestniki prosili za milost, njihovi podporniki pa zatrjevali, da ne bi smeli biti kaznovani. Ena od četverice je bila Indijka, ki sem jo na videz poznal, saj je bila kolegica ene moje dobre indijske prijateljica – prav slednja mi je razlagala, da lahko tak uradno zapisan ukor zanjo v Indiji pomeni konec vplivnejše kariere.

Kakorkoli že, disciplinska komisija je bila neizprosna. Predsedoval ji je Richard Parker, ugledni profesor ustavnega in kazenskega prava, ki sem ga sam poznal, vse odkar sem se udeležil njegove poletne šole prava in literature na ljubljanski Pravni fakulteti. Tedaj mi je po koncu šole nepričakovano poslal nekaj knjig v oris ameriškega življenja, med drugim tudi roman Strah in groza v Las Vegasu Hunterja Thompsona, pri kateri sem hudomušno sumil, če ni morda prav Parker v mlajših in bolj norih letih tisti odvetnik, ki skupaj s Thompsonom blodi po Las Vegasu. Vsekakor se mi je na pogled zdel človek, ki bi načeloma podpiral tovrstni študentski aktivizem. In res, ko sem ga o tem pobaral, je rekel, da se mu pobuda načeloma zdi hvalevredna in da je tudi sam kot študent kdaj sodeloval pri kakšnem podobnem podvigu – da pa so bili s kolegi tedaj vedno pripravljeni tudi plačati »ceno« takega aktivizma. Edini drobni madež harvardskega protesta je bil, da so študenti s svojim protestom za enaindvajset dni ohromili delo rektorata in se – s hvalevrednimi nameni – postavili po robu univerzitetnemu redu, potem pa se skušali izogniti kakršnikoli sankciji za svoje ravnanje. A ko je disciplinska komisija odločila o kazni, so jo brez nadaljnjega vendarle sprejeli. Tudi to je lahko nauk one harvardske izkušnje: če se hočeš iti (študentski) aktivizem, potem bodi tudi pripravljen sprejeti posledice svojih dejanj.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.