c S
Šestdesetletnica Schumanove deklaracije in evropsko »združevanje ljudi« 10.05.2010 O demokraciji v okviru Evropske unije sem pisal že v več IUS kolumnah: enkrat denimo na splošno in drugič konkretneje o demokratičnem primanjkljaju, spet drugič o iskanju novih evropskih državnikov. Ob Dnevu Evrope in šestdesetletnici Schumanove deklaracije pa je nemara prav, da se po dveh letih ponovno vrnem k tej temi.

1. Ideološki temelj ali pragmatična metoda …

Schumanova deklaracija je pomemben dokument, ideološki temelj evropskega povezovanja, ki hkrati izpričuje njegovo ambicioznost, način povezovanja in celo posebno naddržavno delovanje njegovega pravnega reda. Poglejte si denimo le ta dva stavka z začetka kratkega besedila:

»Evrope ne bo mogoče narediti naenkrat ali po enem načrtu. Zgrajena bo s konkretnimi dosežki, ki bodo najprej ustvarili dejansko solidarnost.«

Res je, deklaracija sprva privede le do ustanovitve skupnosti za premog in jeklo zgolj šestih držav članic, a njena ambicija je jasna – gradi se Evropa. (Jean Monnet je kasneje prizadevanja sebe in somišljenikov opisal z aforizmom »Ne povezujemo držav, ampak združujemo ljudi«.) Prvotna skupnost – ki se že imenuje »Evropska« – ter nato EGS in Euratom so le posamezni koraki na poti tovrstnega združevanja, »konkretni dosežki«, ki naj najprej ustvarijo »dejansko solidarnost«.

Seveda obstaja tudi manj idealizirana zgodba evropskega povezovanja, ki skuša razloge za njegov uspeh iskati v zasledovanju bolj pritlehnih razlogov držav članic po gospodarskem blagostanju (o celotni zgodbi sem sam več zapisal v knjigi Izgradnja Evrope) – a vendar je sporočilo Schumanove deklaracije pomembno, ker tudi danes še vedno odzvanja v evropskih razpravah in njeni stvarnosti.

Celotno (kratko) besedilo si lahko preberete na uradni spletni strani Evropske unije, ker ima ta različica kar nekaj drobnih napak, pa kot alternativo ponujam tudi prevod, ki so ga pripravile tri študentke mojega predmeta o pravu EU za študent(k)e prevajanja na Filozofski fakulteti.

2. … za združevanje …

Ko je v petek gostoval na ljubljanski Pravni fakulteti, je komisar Potočnik kritično ocenil, da je Evropska unija žal postala organizacija reakcije, ne akcije.

To je s stališča zagovornika čim učinkovitejšega in prodornejšega delovanja Unije nedvomno žalostna ugotovitev, nemara pa tudi ugotovitev, ki bo šla bolj v nos ekonomistu kot pravniku – ko se v teh mesecih po različnih koncih Evrope pogovarjam s kolegi ekonomisti, so pogosto kritični do premajhne »federalizacije« Unije, saj naj bi z geološkim pristopom k sprejemanju skupnih strategij in odločitev vse bolj capljala za svojimi mednarodnimi tekmeci. Klasične razprave o razvoju EU se pogosto sprašujejo, ali je bilo gospodarsko povezovanje zgolj sredstvo za dosego političnih ciljev, možna pa je tudi alternativa, da je politično povezovanje zgolj sredstvo za dosego gospodarskih ciljev.

A vendarle, mar ni bil uspeh evropskega povezovanja, kar prav tako izpričuje že Schumanova deklaracija, vedno funkcija reakcije? Prav kriza in problemi so gibalo razvoja Evropske unije: zaradi dolgoletne vojne (politične) krize so sploh uspele prvotne (gospodarske) pobude, zaradi (politične) »krize« neizogibne širitve na nedorečeni vzhod je Unija začela iskati lastno (pravno) identiteto, ravno tako jo tudi trenutna (gospodarska) kriza lahko vodi v tesnejšo (politično) povezanost.

Primer Grčije, ki je zahteval reakcijo Unije, tako po eni strani lahko potrjuje kritiko njene neučinkovitosti, po drugi pa – ravno s tem – pomeni tudi poziv h krepitvi njenih možnosti za skupno in učinkovito delovanje. Pa kolikorkoli se že lahko prepiramo o tem, ali naj v 122. členu PDEU prevlada dejstvo izjemnih okoliščin ali vprašanje, v kolikšni meri so bile te v oziru grške krize res zunaj njenega nadzora.

Mimogrede, ker sem po duši že ljubiteljski logik, zagovorniki Grčije bi se lahko v prid dopustnosti pomoči sklicevali tudi na slovensko različico PDEU, ki v prvem stavku 2. odstavka 122. člena pravi:

»Kadar je država članica v težavah ali ji zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin, nad katerimi nima nikakršnega nadzora, resno grozijo hude težave, ji lahko Svet pod določenimi pogoji na predlog Komisije odobri finančno pomoč Unije.«

Za primerjavo si lahko ogledamo francosko in angleško različico:

»Lorsqu'un État membre connaît des difficultés ou une menace sérieuse de graves difficultés, en raison de catastrophes naturelles ou d'événements exceptionnels échappant a son contrôle, le Conseil, sur proposition de la Commission, peut accorder, sous certaines conditions, une assistance financiere de l'Union a l'État membre concerné.«

»Where a Member State is in difficulties or is seriously threatened with severe difficulties caused by natural disasters or exceptional occurrences beyond its control, the Council, on a proposal from the Commission, may grant, under certain conditions, Union financial assistance to the Member State concerned.«

Opazite razliko? V slovenski različici je besedilo nerodno zapisano tako, kot da je pomoč možna v dveh primerih: a) ko je država v težavah (iz kakršnihkoli razlogov že); ali b) ko ji zaradi naravnih nesreč ali izjemnih okoliščin izven njenega nadzora grozijo hude težave. Angleška različica je glede tega jezikovno morda malo dvoumna, francoska niti ne, v vsakem primeru pa obe dopuščata edino smiselno namensko razlago, da je pogoj naravnih nesreč oziroma izjemnih okoliščin vsebovan v obeh primerih, torej tudi tedaj, ko je država že v težavah.

Kakorkoli že, ob krizi države – ne preveč hote, zadržano, a neizogibno – stopajo skupaj. Morda res zgolj reagirajo, in še to zato, kot je dejala Angela Merkel, ker naj bi bil sicer ogrožen obstoj same Unije; A vendarle je kriza še enkrat več gibalo povezovanja držav.

3. … ljudi

Bo to povezovanje držav privedlo tudi do »združevanja ljudi«? Te dni je zopet aktualna razprava o državljanski pobudi, ki jo prinaša Lizbonska pogodba v novem 4. odstavku 11. člena PEU:

»Najmanj milijon državljanov Unije iz večjega števila držav članic lahko s svojo pobudo Evropsko komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije.

Postopki in pogoji, potrebni za predložitev take pobude, se določijo v skladu s prvim pododstavkom člena 24 Pogodbe o delovanju Evropske unije.«

Pogodba je seveda vprašanje uredila le na zelo načelni ravni, sedaj pa je treba iz vseh podrobnosti še zbezati hudiča. Komisija je že pripravila predlog uredbe Sveta in Parlamenta o državljanski pobudi, ki naj bi jo dorekla in udejanjila. Nedorečeni pojem »večjega števila držav članic« naj bi pomenil vsaj devet članic, pri čemer naj bi v skladu s predlogom iz vsake teh minimalnih devetih držav moralo sodelovati vsaj določeno število državljanov (iz najmanjših držav članic 4500, iz Slovenije 6000, iz Nemčije 72000). Uredba bi uredila tudi druga konkretna vprašanja, od vprašanja evidentiranja podpore do postopkov prijave, zbiranja in upoštevanja pobud.

Zagovorniki ideje pobude so se na predlog že odzvali s kritičnimi pripombami: ob zbiranju podpisov naj bi zahteval preveč osebnih podatkov, kar bi državljane lahko odvračalo od sodelovanja, prav tako naj bi zaradi odrekanja finančne pomoči pobudnikom v praksi onemogočal izvedbo pobude vsem manjšim združenjem civilne družbe, končno pa naj bi bila pobuda ohromljena že v temelju, ko je omejena zgolj na običajne »zakonodajne« pristojnosti v okviru izvajanja temeljnih pogodb. Poglavitni kandidat državljanskega aktivizma, kampanja za ukinitev Strasbourga kot formalnega sedeža Evropskega parlamenta, s čimer bi se izognili njegovim potratnim mesečnim selitvam med Brusljem in Strasbourgom, ki je že prejela skoraj poldrugi milijon podpisnikov, je tako izvzeta iz dometa novoustanovljene državljanske pobude.

(Mimogrede, ko jo že omenjam, moram priznati, da se mi zdi kampanja zasnovana rahlo oportunistično. Ko berem obrazložitev pobudnice za začetek kampanje, se mi zdi marsikaj zelo smiselno, izgubi pa me v tistem odstavku, kjer razlaga, zakaj edini dejanski sedež delovanja ne bi mogel biti v Strasbourgu, kar bi bila sicer povsem logična in za Francijo vsekakor bolj sprejemljiva alternativa – mar naj ji denimo res verjamem, da je Strasbourg »premajhen«, da bi lahko gostil Parlament, in to celo kljub temu, da v nekoliko manjši in omejeni meri to počne že sedaj?)

Ne vem, ali imajo Komisija in druge institucije kakršnekoli »mračne« namene, da bi državljansko pobudo že v kali zatrle. Ugibal bi, da ne, saj bi poudarjeno demokratično prizadevanje državljanov držav članic Uniji zgolj koristilo. Bolj verjetno je, da zgolj iščejo tisto stopnjo težavnosti ureditve, s katero bi še omogočile izvedbo resnih pobud, hkrati pa onemogočile možne zlorabe – morda imajo pred očmi madžarsko stvarnost referendumskih pobud, kjer so sicer od leta 1989 do sredine leta 2008 izvedli le šest referendumov, zato pa v letih 2007 in 2008 doživeli nepričakovan porast samih pobud, ko jih je bilo na leto vloženih tudi po 400, pogosto o povsem nestvarnih in včasih tudi nespodobnih vprašanjih.

Kakorkoli že, zagovorniki evropske državljanske pobude lahko uteho iščejo tudi v šestdesetletni jubilantki – tudi pobuda lahko namreč svoj uspeh najde v postopnih korakih povezovanja, ki jih opeva že Schumanova deklaracija. Z Lizbonsko pogodbo je bila vsaj ustanovljena in zapisana v Pogodbo; v prihodnjih letih in pogodbenih preobrazbah pa ji gre lahko le na bolje.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.