c S
Obljubljena dežela pravnega študija 26.04.2010 Ko se vpišeš na pravno fakulteto, veš, da jo boš s trdnim delom tudi končal. Profesorji te pozdravijo z nasmehom in komaj čakajo, da te dobijo v predavalnico. Sosedi s tvoje ulice (ali iz domačega kraja) so ponosni nate in veseli, da poznajo še enega bodočega pravnika, ki bo z odličnim znanjem prispeval k boljšemu jutru.

Tako bi moralo biti. Za določeno, manjše število študentov (in njihovih sosedov) morda tudi je. Večinoma pa nam do take obljubljene dežele pravnega študija še kar nekaj manjka. Ne vem, pri katerem od zgornjih stavkov ste se najbolj nasmehnili. Morda končujete prvi letnik študija (ali četrti letnik srednje šole) in se sprašujete, ali boste sploh uspešno opravili z izpiti. Morda se sprašujete, kje so vsi ti profesorji z nasmehom in zakaj imate včasih občutek, da so predavanja vzajemno prizadejano trpljenje, ki je iz nerazumljivih razlogov izpadlo iz Konvencije ZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. Skoraj gotovo se prepoznate vsaj v vlogi soseda, ki v pravnikih iz svoje soseske preredko vidi razloge za ponos, prepogosto pa razloge za sram, razočaranje ali prezir.

Če imate takšne občutke (pre)pogosto, potem je, se bojim, del krivde za to tudi v vas samih, ker tako zanič ne študenti ne njihovi profesorji vendarle nis(m)o. Del pa se gotovo skriva tudi v sistemu pravnega študija oziroma razkoraku med potrebami in pričakovanji od tega študija na makro ravni ter med obljubami in njegovo stvarnostjo na mikro ravni.

Pred pol leta sem v kolumni z naslovom »Kdo je pravi študent prava?« želel pokazati, da tako kot vsako področje znanja in veščin tudi pravni poklic zahteva določene spretnosti oziroma sposobnosti, ki nam niso vsem dane v enaki meri; da, preprosto rečeno, tako kot ne more biti ravno vsak jedrski fizik, slikar ali arhitekt, tudi pravnik žal ne more biti čisto vsak, ki bi si to želel. Konec lanskega leta sem v kolumni z naslovom »Sprejemni izpit za študij prava?« utemeljeval smiselnost sprejemnega izpita, s katerim bi na študij prišli tisti, ki bi pokazali največjo nadarjenost zanj. Današnja kolumna je kot zadnja iz te »trilogije« na nek način logična posledica obeh prejšnjih, njeno sporočilo pa se poenostavljeno lahko strni v naslednjo misel, iz katere potem vsaj posredno izhaja vse drugo:

Na Pravno fakulteto v Ljubljani bi morali letno vpisati le 200 študentov.

Zakaj? Iz naslednjih dveh poglavitnih razlogov.

1.

Vprašajmo se, koliko pravnikov res potrebujemo in kakšne pravnike si želimo. Trenutno žal trpimo za boleznijo, ki se ji reče obsedenost z diplomami, z nazivi, z izobraževanjem, ki tudi na znanstveni ravni skorajda ni več izjema in privilegij, temveč pravilo in temeljna človekova (socialna) pravica. To je morda delno vodilo tudi nesrečno bolonjsko prenovo študija, ki je marsikje privedla do umetne »nadgradnje« nazivov brez dodane višje kakovosti: današnji diplomanti so jutrišnji magistri, današnji magistri jutrišnji doktorji, današnji doktorji pa preživete ostaline zastarelega sistema. (Seveda malo poenostavljam in posplošujem, a brez tega v tovrstnih kolumnah nemara ne gre.)

Posledica je težnja po vse večjem vpisovanju študentov na vse možne študijske smeri, k čemur v veliki meri botruje že uradno postavljena omejitev vpisa, pa tudi način financiranja po številu študentov in vsaj posredno vse bolj tudi po prehodnosti. Za leto 2010 je denimo omejitev vpisa samo na redni dodiplomski študij Pravne fakultete v Ljubljani 380 študentov, za Pravno fakulteto v Mariboru 150 študentov in za Evropsko pravno fakulteto 70 študentov. Skupaj torej v Sloveniji vsako leto pravo začne študirati 600 rednih študentov prvega letnika, poleg teh pa v lanskem letu, če sem pravilno seštel podatke, še približno 180 izrednih študentov.

(Izredni študenti so sicer posebno poglavje univerzitetnega študija, ki ga delno narekujejo posebne potrebe določenih študentov (denimo tistih, ki študirajo ob delu), delno pa tudi finančna nuja fakultet, v katero jih sili danost obstoječega sistema, da sploh lahko preživijo – v vsakem primeru so tudi to študenti, ki si zaslužijo resno obravnavo, tako pri študiju kot pri statističnih razmislekih.)

Ali potrebujemo toliko novih pravnikov na leto, vsako leto? 780 ali, tudi če vztrajate na izvzetju izrednih študentov, 600? Če je vaš odgovor, da ne, potem se zavedajte, da ste s tem vsaj posredno pristali na eno od naslednjih dveh možnosti:

- da se nam zdi samoumevno, da se bo med študijem zgodil osip – da določeno število študentov ne bo (zaradi lenobe ali neprimernosti za študij prava) uspešno opravilo izpitov in da bodo vsaj po nekaj letih prenehali s študijem; ali pa

- da naj pač diplomirajo vsi, neodvisno od marljivosti ali nadarjenosti, pa tudi če zanje nato ne bo ustreznih zaposlitvenih možnosti.

Morda gre v resnici za kombinacijo obeh možnosti: delno za poklon obstoječi stvarnosti študija, ki ga ne zmorejo vsi tisti, ki se nanj vpišejo, delno pa za spoznanje, da nam tako ali tako na vseh področjih zmanjkuje privlačnih poklicev za zahtevne iskalce zaposlitve in da je neizogibni del visoke izobrazbe tudi kreativno ustvarjanje potreb po lastnih znanjih. Pravniki, porečete, smo pri tem še kar uspešni. A to vendarle ne more biti odgovor, kot tudi v želji po tem, da bi prav vsakomur omogočili pridobitev diplome (kot da diploma naredi človeka, ali pa strokovnjaka), ne bi smeli nižati standardov glede pričakovane izobrazbene in intelektualne sposobnosti diplomiranega pravnika.

Ne, v našem interesu bi morali imeti čim bolj zanesljive diplomante, pa tudi če jih je zato nekaj manj. Priznam, moja tiha želja bi bila v prvi letnik v ta namen izbrane resne fakultete vpisati zgolj 80 najbolj nadarjenih študentov, ki bi jim učitelji prek interaktivnega in intenzivnega študija pomagali doseči zgornjo mejo njihovih sposobnosti, da bi nas nato vodili v boljši jutri; ne pa, da je fakulteta primorana v nenehno iskanje in opredeljevanje zahtevanih standardov, kjer se vsaj včasih ukvarja z najbolj problematičnimi študenti, medtem ko najbolj nadarjene prepogosto prepušča njihovi lastni podjetnosti ali srečnim naključjem. 80 je žal nemara res nerealna številka; 200 pa bi bil še sprejemljiv in sijajen kompromis.

2.

Iz starih časov pravnega študija poznamo šalo o profesorju, ki na uvodni uri prvega letnika študentom spregovori z besedami: »Poglejte kolego na svoji levi in kolegico na svoji desni. Eden od vas treh bo diplomiral.« Šala je pretirana, a vsaj v določenem pogledu še vedno odraža nesrečno stvarnost današnjega pravnega študija.

Zdaj pa si predstavljajte fakulteto, resno fakulteto, kjer taisti profesor na tej uvodni uri študentom reče: »Poglejte kolego na svoji levi in kolegico na svoji desni. Če bo šlo vse po načrtih, si boste čez štiri leta z njima vzajemno čestitali na podelitvi diplom.« Kako drugačna podoba, kako drugačno sporočilo vsem in vsakemu študentu!

Za vsak slučaj še enkrat poudarjam – govorim o resni fakulteti, ne taki, ki bi kljub tovrstni omejitvi želela zgolj na tržno mikaven način »prodajati« diplome. A resna fakulteta, kakršna je ljubljanska Pravna fakulteta, bi z izvajanjem sprejemnega izpita in z omejitvijo vpisa na 200 študentov lahko bila taka fakulteta. Fakulteta, kjer bi vpis pomenil obljubo in napoved, da bo študent študij ob resnem delu tudi uspešno zaključil. Fakulteta, na kateri bi bil padec izpita bolj izjema kot pravilo, padec letnika redkost, končni študijski neuspeh pa za resnega študenta nepredstavljiv.

Pomislite, koliko prednosti bi taka omejitev lahko prinesla.

Skoraj ne bi bilo več študenta, ki bi ga ideja študija na taki fakulteti sprva premamila, čez nekaj let pa bi jo po vrsti neuspešnih izpitov zapustil z občutkom, da ga je nekdo (ali da je sam sebe) opeharil za nekaj let praznega upanja. Profesorji – kar velja še zlasti za tiste v nižjih letnikih – ne bi bili več vsakih nekaj mesecev zasuti z množičnim ponavljanjem izpitov in venomer distancirani od nepregledne množice študentskih glav pred njimi, temveč bi se lahko resneje in intenzivneje posvečali manjšemu številu bolj nadarjenih študentov. Ti pa bi od vsega začetka verjeli v uspešen zaključek študija in ga tako od samega začetka razumeli kot koristno pripravo na strokovno življenje, zaradi česar bi od predmetov že sami želeli odnesti (čim) več, prav tako pa to pričakovali tudi od svojih profesorjev. Fakulteta bi postala trdnejša skupnost študentov in profesorjev, ki bi si prizadevali za skupno dobro, kjer bi neuspeh prvih razumeli tudi kot odgovornost slednjih, predvsem pa institucija, ki bi s pričakovanim študijskim uspehom svojih študentov pomenila tudi jamstvo javnosti in bodočim delodajalcem, da jim ponuja zanesljive in kakovostne diplomirane pravnike.

Morda ste, če že ne prej, vsaj ob zadnjem odstavku dobili občutek, da govorim o utopični ureditvi. Obljubljene dežele ne obstajajo, porečete, in tudi ob omejitvi vpisa bodo zgoraj opevane prednosti ostale zgolj domišljijske. Profesorji bodo še vedno enako dobri ali slabi kot doslej, študenti še vedno enako (ne)zreli, še vedno se bo na fakulteti znašel tudi kdo, ki nanjo ne bo sodil. Delno se strinjam, delno pa sem tako obljubljeno deželo tudi sam že doživel, v času svojega podiplomskega študija na ameriškem Harvardu. Slovenija ni ZDA, Ljubljana ni Harvard, tudi Harvard (kot ZDA nasploh) ni v vseh pogledih obljubljena dežela, a v bistvenih poudarkih bi se bilo iz tovrstnih uspešnih izkušenj vendarle dobro učiti.

Seveda do povsem take obljubljene dežele ne bi mogli priti čez noč in gotovo ne zgolj z nekoliko strožjo omejitvijo vpisa. Potreba za izboljšave je tudi drugod in takšna sprememba bi poleg koristi privedla tudi nekaj težav, začenši pri potrebni spremembi financiranja. Toda, če se resno vprašamo, ali ni žalostno, če bi dopustili, da bi obstoječi sistem financiranja, nekaj, kar bi moralo biti zgolj tehnično vprašanje, onemogočal vsak resnejši vsebinski razmislek o tem, kako naj bi študij zasnovali tudi po tej plati? Korakov do rešitve je več in vseh sam niti ne znam ponuditi, a eden od njih je iz razlogov, opisanih zgoraj, tudi strožja omejitev vpisa, z vsem, kar to povleče za seboj.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.