c S
O pravnem pisanju, recenzijah in kritičnosti 12.04.2010 Nazadnje sem ob pisanju o kritičnih recenzijah znanstvenih del omenil tudi slovenske razmere in nekaj potencialnih lastovk, ki bi lahko napovedovale pomlad resne kritičnosti domačih strokovnih besedil. Tokrat se posvečam takim lastovkam in se obenem splošneje sprašujem, kako daleč smo (še) od takšne pomladi.

V prejšnji kolumni sem pisal o nedoumljivi kazenski ovadbi Josepha Weilerja kot urednika neke spletne strani zaradi objave kritične recenzije znanstvene monografije. Weiler je ob poročanju o tem akademsko sfero prosil tudi za pomoč, naj mu posredujejo primere podobnih kritičnih recenzij, da bi s tem na sodišču lažje pokazal, da je kritičnost (in, kadar je treba, neposrednost) do dogajanja na svojem znanstvenem področju neizogibni del in odgovornost akademske svobode.

Sam sem se odzval s posredovanjem spodnjih dveh recenzij. Če vas tematika zanima, vas seveda vabim, da si ju v izvirnih publikacijah preberete v celoti – spodaj pa navajam nekaj relevantnih odsekov, tudi zato, ker ti vodijo v tretji del tokratne kolumne.

1.

Gorazd Kocijančič je že pred nekaj leti napisal recenzijo o delu Janeza Juhanta Zgodovina filozofije. Stari in srednji vek iz leta 2001. Recenzija z naslovom »Tole bi moralo nekoga skrbeti«, objavljena v njegovi knjigi Tistim zunaj (Logos, 2004), str. 170–174, se začne takole:

»Hočete recept za pripravo povprečnega pregleda zgodovine filozofije? Precej enostaven je. Vzamete nekaj novejših priročnikov, napisanih v kakšnem svetovnem jeziku, nato izberete svojega asa: njegovo zgodbo čim duhoviteje »poveste s svojimi besedami, preformulirate razporeditev snovi, primešate kakšen svoj zapisek, nato pa čim natančneje, nujno še po kakšnem drugem viru, preverite prepisana imena in letnice, ter nato nastalo zgodbo predložite v pregled zanesljivemu lektorju, ki mora biti vešč tujih jezikov, če vam ti delajo težave […]
 
Delo Janeza Juhanta, dolgoletnega profesorja Teološke fakultete, bi lahko sodilo v to zvrst, saj avtor očitno nikoli ni imel ambicije, da bi napisal kar koli izvirnega. Morda je – vsaj kar se tiče naslanjanja na tuje vire – celo slišal za omenjeni fastfoodovski recept, vendar pa se zdi, da je bil zanj preveč zamuden. […]«

Recenzija nato brez zadržkov in z vrsto konkretnih primerov docela učinkovito razgalja vsebinsko ubogost recenziranega dela.

2.

Moj fakultetni kolega in – rade volje priznam – sopisarnik Aleš Novak je pred dobrim letom napisal recenzijo o delu Roka Svetliča Filozofija prava Ronalda Dworkina. Recenzija z naslovom »Kako Dworkina ne jemati resno«, ki je bila objavljena v prvi letošnji številki revije Pravnik (letnik 65, št. 1-2, str. 99–110), uvodoma pohvali prizadevanje za približanje Dworkina slovenskim bralcem in interdisciplinarni pristop, nato pa nadaljuje (opomba izpuščena):

»Morda bi bilo modro, da bi se pri pisanju recenzije ustavil tu in pomagal vzdrževati nezdravo prakso pisanja (skoraj izključno) pozitivnih recenzij, ki je v slovenskem prostoru žal prepogosta. Ker pa vsako delo, ki ima znanstvene ambicije, soustvarja merilo, s katerim presojamo poznejša dela – če že ne kot ideal, h kateremu kaže stremeti, pa vsaj kot najnižji prag, ki ga je treba doseči za vstop v akademsko sfero – bi bil moj molk neodgovoren.

Recenzirano delo namreč po vsebinski plati zbuja neupravičeno predstavo, da je ukvarjanje s filozofijo prava amaterska dejavnost ter da za ukvarjanje z resnimi vprašanji zadošča le površinsko in nepopolno poznavanje področja, na katero se podajamo.«

Žal to še ni konec zgodbe in niti ne osrednji razlog za omembo te recenzije. Res je, kot recenzija nazorno prikazuje, avtor je napisal zelo površno delo. Ker gre za avtorja mlajše generacije, je upati, da bo kritiko, čeprav ostro, razumel kot umestno in zasluženo ter da bo v prihodnje pisal boljša dela, takšna, kakršnih je gotovo sposoben. Tukaj se »problem« z avtorjem neha, začne pa se »problem« s kulturo razpravne skupnosti, v kateri je tako delo brez težav sprejeto. Navedena knjiga je namreč predelana doktorska disertacija – gre torej za delo, ki je preživelo več formalnih sit za preverjanje kakovosti, začenši pri mentorju doktorskega dela. Novak to nazorno zapiše ob zaključku recenzije:

»Skrb pa zbuja, da je delo, ki je pred nami, moralo prepričati kar lepo število univerzitetnih učiteljev. Nekoliko me sicer tolaži, da v komisiji za zagovor – kolikor vem – ni sodeloval noben pravnik, vsekakor pa nihče, ki bi bil habilitiran za področje filozofije prava (kar je najbrž problem zase). A kljub temu! Kako resno so svoje delo opravili člani komisije za zagovor doktorske disertacije, kako resno strokovni recenzenti dela (če se je delo potegovalo za subvencijo) in končno, kako resno urednik zbirke, v kateri je delo izšlo?«

Za zaokrožitev tega vidika zgodbe pa je potrebno dodati še naslednje: kolega Novak je recenzijo v začetku februarja 2009 najprej poslal na revijo Filozofski vestnik in s tem se je začelo dopisovanje, ki sem ga kot sopisarnik z druge strani kabineta spremljal tudi sam. Od revije je najprej nekajkrat (enkrat po nekaj mesecih, drugič prej) dobil odziv, da recenzije na uredniškem odboru še niso obravnavali, a da jo bodo kmalu; nato obvestilo, da je bila posredovana v recenzijo (Recenzija recenzije? Že to je malo nenavadno, a naj bo! Le zakaj ne bi recenzirali tudi recenzij, še zlasti, če so napisane resno in dejansko izpadejo skoraj kot članek?), končno pa, novembra lani, da je uredniški odbor znova obravnaval »problematiko«, povezano z recenzijo, da so recenzenti recenzije ugotovili, da je njegov »prispevek […] dovolj strokoven, a preobsežen«, saj da naj bi bil obseg recenzij v Filozofskem vestniku med šest in osem tipkanih strani, ter da se je uredništvo posledično odločilo, da recenzije ne objavi, saj da bi njena polemična narava zahtevala odgovor avtorja, za kar pa v reviji ni prostora.

Tovrstne odločitve so vedno nerodna reč, obveščanje avtorja o njih pa še bolj, tako da je ta zadnji dopis z revije morda treba vzeti z malo rezerve, prav tako pa ne prehitro soditi konkretnega urednika, ki ga je moral spisati. A vendarle, pomudimo se malo ob vsem skupaj:

i. Končni odgovor o (ne)objavi je prišel devet mesecev po posredovanju v objavo. To samo po sebi za znanstvene revije, ki včasih živijo bolj geološko kot vsakdanje, ni usodno, a ob vrsti dopisovanj in dejstvu, da Filozofski vestnik sicer izhaja trikrat letno, vseeno že malo nerodno.

ii. Končna odločitev se opira na mnenje recenzentov (kar torej vsaj formalno pomeni oceno zunaj uredniškega kroga in politike), da je recenzija sicer dovolj strokovna, a preobsežna. Najprej za hip postojmo pri številkah: revija naj bi objavljala recenzije od šest do osem strani, Novakova pa jih je imela devet (in v končni postavitvi revije Pravnik nato dobrih deset) – ali gre tu res že za usodno prekoračitev neke nepisane (a, verjemimo, bolj ali manj ustaljene) prakse? Predvsem pa: ali prav razumem, da je zunanji recenzent reviji sporočil, da je besedilo za eno stran predolgo? Si lahko predstavljate komičnost življenjske situacije, ko revija (zunanjega) recenzenta prosi za oceno kakovosti prejete recenzije, ki da jo v primeru pozitivne ocene namerava objaviti, ta pa ji v odzivu sporoči, da tako dolgih recenzij (ena stran preveč!) revija žal ne more objavljati?

iii. Revija se nato odloči, da recenzije ne objavi, ker da bi zaradi polemičnosti zahtevala odgovor avtorja, za to pa ni prostora. Da bi bil zahtevan odgovor avtorja, iz same recenzije-recenzije – vsaj kakor je bila povzeta – ni izhajalo, kar tudi ne bi bilo smiselno. Prav tako je nesmiselno reči, da bo revija odločitev glede razpoložljivega prostora sprejela glede na mnenje take recenzije-recenzije. Če dobro premislimo, se torej izkaže, da za končno odločitev o (ne)objavi, ki je bila sprejeta na podlagi nekih drugih dejavnikov, recenzentsko mnenje sploh ni bilo relevantno, zaradi česar je bil potemtakem celoten recenzentski postopek nepotreben in izguba časa. Da revija nima prostora za odgovor avtorja na kvalitetno recenzijo, je končno še en ločeni problem, s katerim se po mojem mnenju spet zamuja priložnost – in odgovornosti – za kritično izmenjavo mnenj in spodbujanje znanstvene odličnosti; a to breme naj pač nosi revija na svojih plečih.

O vsem zapisanem pa si vendarle ustvarite tudi svoje mnenje. Si želimo take (ne)razpravne znanstvene skupnosti?

1+2=3.

Morda ste se do tod že kar utrudili. Povsem razumem. Na tem mestu lahko kolumno brez težav za nekaj časa odložite na stran, potem pa se ob primernem trenutku vrnete za njen zadnji, a najdaljši del. Ta je po eni strani nepovezan s prvima dvema, po drugi pa njuna implikacija in kombinacija.

Gre za knjigo Milana Martina Cvikla Prenovljeno pravo Evropske unije, ki je lani izšla pri založbi Uradni list RS. Ne vem, ali ste jo že imeli možnost ali potrebo držati v rokah. Če ste taki kot jaz, ste si to nemara tudi želeli – sam, priznam, sem bil ob prvi vesti o njej začuden, saj si nisem niti mislil, da bi bil Milan M. Cvikl pravnik, kaj šele, da bi se imel čas, znanje in voljo poglobljeno ukvarjati s pravom EU, ki je tudi moje osrednje strokovno področje. Kaj kmalu sem izvedel, da gospod Cvikl po izobrazbi res ni pravnik, temveč ekonomist; nato me je le še toliko bolj zanimalo, kakšna je njegova knjiga.

Na prvi pogled gre za impresivno, obsežno knjigo, natisnjeno na debelem papirju, ki jo bralec komaj prime v eno roko. Pričakovanja dviga tudi uvodna beseda, ki hvali nazornost Cviklovih pojasnil in zanimivost njegovih razmišljanj. Ko bralec začne prebirati samo besedilo, pa se mu počasi začne odstirati pogled na njegovo vsebino. Čeprav je bila knjiga javnosti predstavljena že pred časom, vsi poglavitni vidiki morda vendarle še niso bili razgrnjeni. No, pa si jih poglejmo.

a) Knjiga ima 1023 strani. Veliko. A če zgolj bežno ošvrknete kazalo, boste ugotovili, da je velika večina tega namenjena dvema prilogama: prečiščenima različicama obeh temeljnih pogodb, kot jih spreminja Lizbonska pogodba, tako v slovenskem (467 strani) kot v angleškem (453 strani) jeziku.

Objava polnega besedila v slovenščini me ne moti. Tudi glede tega zaradi dolžine besedila sicer imam nekaj drobnih zadržkov, saj je brezplačno dostopno na spletu, a razumem, zakaj je kdaj priročno, da ima bralec besedilo na voljo tudi v tiskani in ne zgolj elektronski različici. (Tu so bile poleg tega spremembe označene v besedilu, kar sta pripravili dve mlajši sodelavki knjige in kar je tiskani različici besedila dalo nekaj dodane vrednosti, vsaj dokler ni bil novembra 2009 sprejet še cel kup dodatnih uradnih popravkov.)

Zakaj je bilo treba celotno besedilo natisniti še v angleščini, to pa mi res ni jasno. Če bi kateri od bralcev kadarkoli potreboval angleško različico pogodbe, jo v hipu dobi na spletu. Ali jo res potrebuje še v knjigi?

Kakorkoli že: če odštejemo prilogi in uvodne besede, potem je vsebinskega besedila, pod katerega se je podpisal avtor, 70 strani.

b) Teh 70 strani besedila ima nekako tri poglavitne dele: prvi je namenjen zgodovinskemu prikazu pravnega reda EU, drugi spodleteli ustavni pogodbi, tretji, poglavitni, pa novostim same Lizbonske pogodbe. Nemara se spodobi, da se jim posvetimo po vrsti. Pred tem imam za bralca le eno prošnjo – da si za ogrevanje še enkrat prebere izsek iz Kocijančičeve recenzije, naveden pod točko 1 te kolumne.

c) Prvi, historični del je pregledni opis zgodovine povezovanja in predvsem vsebine preteklih temeljnih pogodb, napisan dokaj poljudno, brez vsebinskih opomb ali sklicevanja na vire (teh čez celo knjigo ni skoraj nič). A da ne bom izgubljal besed in bralčevega časa, naj takoj podam bistveno ugotovitev: besedilo tega dela je v presunljivo veliki meri presenetljivo podobno vsebini besedila, ki ga o isti tematiki ponuja angleška različica brezplačne spletne enciklopedije, ki je plod dela bolj ali manj anonimnih, a zagnanih avtorjev – da, ugotovili ste, govorim o Wikipediji.

Nemara je prav, če za to ugotovitev ponudim nekaj primerov.

Prvi je iz opisa Rimske pogodbe. (Mimogrede, tu avtor uvodoma (str. 30) nerodno ugotavlja, da »[p]ojem Rimska pogodba združuje dve vsebinsko pomembni pogodbi«; ustaljena raba je, da se obe pogodbi skupaj štejeta za »Rimski pogodbi« (v dvojini), kadar je uporabljena ednina, pa se pojem nanaša zgolj na Pogodbo o ustanovitvi EGS.)

Če besedilo Cviklove knjige o pomenu in vsebini Rimske pogodbe primerjamo s to spletno stranjo Wikipedije (ki je bila tudi približno v času redakcije knjige zelo podobna), naletimo na vrsto presenetljivih podobnosti. Cvikl tu denimo pravi (str. 31):

»Ugotovitve Spaakovega poročila so poudarile težavno integracijo posameznih gospodarskih sektorjev evropskih nacionalnih gospodarstev brez odpiranja možnosti delovanja na širšem trgu. Zato je bilo skladno s teorijo primerjalnih prednosti in ekonomije obsega predlagano, da se namesto nacionalnega delovanja omogoči horizontalna integracija gospodarstev s postopno ukinitvijo trgovinskih omejitev. Ta cilj se je uresničil z uveljavitvijo carinske unije kot prvega koraka skupnega trga.

Na področju integriranja energetskega sektorja so bila mnenja glede jedrske energije ter glede premoga in nafte različna. […]«

Wikipedija pa je tedaj pravila tako:

»The Spaak report concluded that a sector by sector integration of the European economies would be difficult. Instead a horizontal integration of the economy by the gradual elimination of trade barriers seemed to be the way to continue. This goal was to be achieved by creating a customs union.

On the integration of the energy sectors, there was a different stance for nuclear energy and for hydrocarbon energy sources (oil, coal). […]«

Podobnost se že zdi prevelika, da bi bilo zgolj naključje. A vse skupaj postane še bolj očitno, če s primerjavami nadaljujemo pri kasnejših pogodbah. Če denimo Cviklovo besedilo o Amsterdamski pogodbi prav tako primerjamo z ustreznim besedilom z Wikipedije (ki je v približno relevantnem času izgledala tako). Cvikl tu med drugim pravi (str. 36):

»Vsebinsko je Amsterdamska pogodba sestavljena iz 13 protokolov, 51 deklaracij, sprejetih na konferenci, in osmih, ki so jih sprejele države članice, ter iz amandmajev, ki spreminjajo in dopolnjujejo obstoječe pogodbe v skupaj 15 členih.

Člen 1 (ki vključuje 16 odstavkov) spreminja splošna določila Pogodbe o Evropski uniji in vključuje sodelovanje na področju skupne zunanje in varnostne politike ter sodelovanje pri kriminalnih in notranjih zadevah. Naslednji štirje členi (s 70 odstavki) dopolnjujejo Pogodbo o Evropski skupnosti, Pogodbo o Evropski skupnosti za premog in jeklo (ki se je iztekla leta 2002), Pogodbo o Euratomu in poseben dokument o volitvah v Evropski parlament. Končna določila vključujejo štiri člene. Amsterdamska pogodba je poenostavila Pogodbo o Evropski skupnosti z izbrisom 56 odvečnih členov in preštevilčenjem preostalih, da bi bila celotna zakonodaja jasnejša. Tako je na primer člen 189.b, ki je govoril o postopkih soodločanja, postal 251. člen

Wikipedija pa je tedaj pravila tako:

»Amsterdam comprises 13 Protocols, 51 Declarations adopted by the Conference and 8 Declarations by Member States plus amendments to the existing Treaties set out in 15 Articles. Article 1 (containing 16 paragraphs) amends the general provisions of the Treaty on European Union and covers the CFSP and cooperation in criminal and police matters. The next four Articles (70 paragraphs) amend the EC Treaty, the European Coal and Steel Community Treaty (which expired in 2002), the Euratom Treaty and the Act concerning the election of the European Parliament. The final provisions contain four Articles. The new Treaty also set out to simplify the Community Treaties, deleting more than 56 obsolete articles and renumbering the rest in order to make the whole more legible. By way of example, Article 189b on the codecision procedure became Article 251.«

Stavek za stavkom Cviklove knjige sledi zapisu iz Wikipedije. Vključno z zadnjim stavkom, ki naj bi bil zgolj bolj ali manj naključno izbran primer za oris povedanega. »Razumni dvom« je na tej točki že zdavnaj presežen – besedilo Cviklove knjige je v teh odsekih zgolj prosti prevod angleške strani Wikipedije.

In navedeno še zdaleč ni edini primer. Vse skupaj se nadaljuje iz odstavka v odstavek, iz pogodbe v pogodbo. Za zadnji primer iz tega dela besedila lahko primerjamo zapisa o Pogodbi iz Nice. Tu Cvikl pravi (str. 39):

»Vsebinsko so Pogodbo iz Nice mnogi kritizirali. Tako je (združena) Nemčija zahtevala, da se njeno veliko številčnejše prebivalstvo ustrezno upošteva v večji uteži pri glasovanju v Svetu. Temu je oporekala Francija, ki je želela ohraniti enakopravno pariteto med Francijo in Nemčijo. Sprejet je bil predlog, ki naj bi zagotovil poenostavitev obstoječega sistema glasovanja s kvalificirano večino, in uveden je bil sistem dvojne večine tako držav članic kot števila prebivalcev Evropske unije. Tudi to je Francija zavrnila iz enakih razlogov. Dosežen je bil kompromis, ki je zagotovil tako dvojno večino držav članic kot oddanih glasov in po katerem so države članice lahko opcijsko zahtevale, da države članice, ki so podprle določen predlog, predstavljajo zadovoljivo večino prebivalcev celotne Evropske unije

To je analiza tiste vrste, ki bi jo od poznavalca prava EU nemara lahko pričakovali. Sicer je mestoma zapisana nekoliko okorno – govoriti o »enakopravni« pariteti se zdi malo odveč, pozornega bralca pa morda tudi zmoti, kako naj bi bil »sprejet« predlog, ki je bil zavrnjen – a gre vsaj za sorazmerno zanimiv opis okoliščin sprejemanja pogodbe. Toda kaj, ko gre ponovno zgolj za prosti prevod Wikipedije, ki je o tem sredi leta 2008 pravila (pa tudi danes ni dosti drugače):

»The Nice Treaty was attacked by many people as a flawed compromise. Germany had demanded that its greater population be reflected in a higher vote weighting in the Council; this was opposed by France, who insisted that the symbolic parity between France and Germany be maintained. One proposal made by many, which would have greatly simplified the current system, was to introduce a double majority of both member states and population, to replace the current Qualified Majority Voting (QMV) system. This was also rejected by France for similar reasons. A compromise was reached, which provided for a double majority of Member States and votes cast, and in which a Member State could optionally request verification that the countries voting in favour represented a sufficient proportion of the Union's population.«

Če ste bili pozorni, ste ob branju lahko opazili, da Wikipedija ustrezneje govori o »simbolni« pariteti in o tem, da je bil sporni predlog dan, ne pa tudi sprejet. Cviklova »izvirnost« se v tem odstavku torej kaže zgolj v napakah pri prevodu ter v drobnem dodatku (presenetljivo dodanem v oklepaju), ki ga v Wikipediji ni, da je šlo za zahteve združene Nemčije.

Za vsak slučaj tu posebej poudarjam: Wikipedija ni kot vir omenjena nikjer v knjigi. Seveda ne, saj bi to razgalilo avtorsko neizvirnost in pretvarjanje, ki veje iz knjige, češ da je Cvikl dejanski avtor tega besedila. Razgaljena bi bila nevrednost tega besedila, ki kot tako ne bi niti smelo biti objavljeno. Ker je bilo objavljeno in ker je bil zamolčan pravi vsebinski vir zapisanega, pa gre za hudo zavajanje bralcev in hudo kršitev etike znanstvenega in strokovnega pisanja.

č) Žal ni prav nič drugače tudi pri drugem delu besedila (za razliko od tretjega), namenjenem predstavitvi spodletele Pogodbe o Ustavi za Evropo. Primerjajte denimo naslove odsekov v Cviklovi knjigi (na str. 43–52) z naslovi odsekov na Wikipedijini angleški strani o ustavni pogodbi iz sredine leta 2008 (od naslova Existing, newly codified and strengthened provisions naprej). Če bi to komentiral znani irski komentator Evrovizije Terry Wogan, bi dejal nekaj takega: »Kot noč sledi dnevu, tako naslovi odsekov v Cviklovi knjigi sledijo zaporedju naslovov Wikipedije.«

Nič kaj dosti drugače ni tudi z vsebino. O institucionalnih določbah Cvikl denimo piše (str. 43–44):

»Po Ustavni pogodbi naj bi bil Svet Evropske unije formalno preimenovan v Svet ministrov, kar je neformalno že njegovo ime. Prav tako naj bi se Svet za splošne in zunanje zadeve razdelil na Svet za splošne zadeve in Svet za zunanje zadeve. Oba sveta se neformalno ločeno sestajata že od junija 2002.

Ustavna pogodba naj bi določala za Evropsko unijo tudi njeno zastavo, himno in slogan, ki pred tem niso bili formalno vključeni v pogodbe, četudi so bili tako zastava, himna in slogan ('Združeni v različnosti') dokaj prepoznavni

Wikipedija pa je sredi leta 2008 pravila:

»Under the TCE, the Council of the European Union would have been formally renamed the 'Council of Ministers', which is already its informal title. The 'General Affairs Council' would have been formally split from the 'Foreign Affairs Council', which had informally held meetings separately since June 2002.

The TCE included a flag, an anthem and a motto, which had previously not had treaty recognition, although none of them are new.«

Ugibam, da mi bo bralec odpustil, če s takšnimi primerjavami ne nadaljujem. Sporočilnost je, upam, dosežena. Navsezadnje pa nas čaka še tretji del »vsebinskega« besedila.

d) Zadnjih 30 od skupno 70 strani »Cviklovega« vsebinskega besedila je namreč namenjenih osrednji tematiki knjige, novostim Lizbonske pogodbe. Na njih avtor predstavi potek sprejemanja in ozadje oblikovanja Lizbonske pogodbe ter njeno sestavo in poglavitne novosti. Vsaj na prvi videz pregledno in kompetentno. Tokrat bi bralec gotovo vsaj v splošnem tudi zaman iskal pretirane podobnosti z Wikipedijo. Upanje, kolikor ga na tej točki sploh še lahko ostane, drobno zraste.

A glej ga zlomka! Ko je slovenska vlada konec leta 2007 Državnemu zboru v obravnavo in sprejem posredovala predlog zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, mu je priložila tudi obrazložitev. To obrazložitev si lahko skupaj s predlogom zakona preberete v Poročevalcu Državnega zbora RS z začetka 2008 (letnik XXXIV, številka 5). Najdete jo na straneh 273–291 navedene številke Poročevalca.

Gotovo vas ne bo presenetilo, da tudi ta obrazložitev obravnava potek sprejemanja in ozadje oblikovanja Lizbonske pogodbe ter njeno sestavo in poglavitne novosti. Morda pa vas bo, da je besedilo obrazložitve v veliki meri skoraj identično tistemu v Cviklovi knjigi! Kaj se je tu zgodilo? Ali smo priča neverjetnemu kozmičnemu naključju, ali pa je eno od besedil v veliki meri bolj ali manj dobesedna kopija drugega?

Besedili nista povsem identični, a prevladujočo stopnjo razlikovanja dokaj ustrezno ponazarja naslednja primerjava besedil o novostih glede Evropskega parlamenta. Lahko uganete, kateri odlomek je iz katerega besedila?

Prvi:

»Evropski parlament skupaj s Svetom opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo. Opravlja funkcijo političnega nadzora in posvetovanja v skladu s pogodbama. Izvoli predsednika Komisije.

Na novo je določena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije. Njihovo število ne sme preseči sedemsto petdeset, poleg predsednika. Državljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoče, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico. Nobena država članica nima več kot šestindevetdeset sedežev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upoštevanju načel iz prvega pododstavka. Člani Evropskega parlamenta se volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi člani (15. točka, člen 9a PEU).«

Drugi:

»Evropski parlament skupaj s Svetom opravlja zakonodajno in proračunsko funkcijo. Opravlja funkcijo političnega nadzora in posvetovanja v skladu s pogodbama. Izvoli predsednika Evropske komisije.

Na novo je določena sestava Evropskega parlamenta. Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov državljanov Unije. Njihovo število ne sme preseči sedemsto petdeset, poleg predsednika. Državljani so v Evropskem parlamentu zastopani proporcionalno upadajoče, z najnižjim pragom šestih članov na državo članico. Nobena država članica nima več kot šestindevetdeset sedežev. Evropski svet na pobudo Evropskega parlamenta in z njegovo odobritvijo soglasno sprejme sklep o sestavi Evropskega parlamenta ob upoštevanju načel iz prvega pododstavka. Člani Evropskega parlamenta se volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. Evropski parlament izvoli svojega predsednika in svoje predsedstvo med svojimi člani.«

Težko, kajne? Če odmislimo končni oklepaj, je edina razlika med besediloma na koncu prvega odstavka, kjer obrazložitev predloga zakona govori o predsedniku »Komisije«, Cviklovo besedilo (na str. 74) pa o predsedniku »Evropske komisije«.

Le izjemoma je v Cviklovem besedilu kaj, česar v obrazložitvi ne najdemo. Tako se na primer Cvikl med obravnavo institucij za hip posveti Računskemu sodišču EU, svojemu novemu službenemu domovanju, ki ga obrazložitev tu preskoči. Cvikl zapiše:

»Glede Računskega sodišča ni bilo nobenih pomembnih novost[i] z izjemo, da je bilo jasno izpostavljeno kot institucija Evropske unije. Naloga Računskega sodišča je revidiranje Evropske unije, torej pregled računov vseh prejemkov in izdatkov Evropske unije z namenom pregleda računov vseh organov, uradov in agencij Evropske unije, razen če to ni prepovedano. To poročilo vključuje ocene posameznih področij aktivnosti Evropske unije

Priznam, da ne vem, kaj točno je mišljeno s prvim stavkom, češ da naj bi bil status Računskega sodišča kot institucije Evropske unije pomembna novost Lizbonske pogodbe – Računsko sodišče je namreč uradna institucija Evropskih skupnosti postalo že z Maastrichtsko pogodbo leta 1993, z začetkom veljavnosti Amsterdamske pogodbe leta 1999 pa so se njegove pristojnosti razširile na vsa področja delovanja Evropske unije. Z Lizbonsko pogodbo sta novi instituciji EU postala Evropski svet in Evropska centralna banka (česar Cvikl vsaj v tem odseku ne omenja). Malo nerodno je tudi govoriti o tem, da bi bilo revidiranje Računskega sodišča EU v določenih primerih »prepovedano«, če gre v resnici preprosto za to, kot govorijo tudi uradna besedila EU, da je njegova pristojnost z ustanovnimi akti posameznih organov lahko izključena. A tako pikolovstvo glede terminoloških podrobnosti morda povsem na koncu opravljene analize niti ni umestno. Namesto tega je nemara bolje skleniti s splošno oceno dela.

4.

Milan Martin Cvikl in ugledna založba Uradni list RS sta izdala knjigo z naslovom Prenovljeno pravo Evropske unije. Kar je na prvi pogled impresivna knjiga z dobrimi tisoč stranmi besedila, ki naj bi jo očitno razumeli kot udarni pravni prvenec ekonomista-politika o kompleksnem področju prava Evropske unije, je v resnici poleg prečiščenih različic temeljnih pogodb v dveh jezikih 70 strani vsebinskega besedila, ki je z redkimi izjemami skoraj v celoti prepisano oziroma prevedeno, delno iz obrazložitve predloga zakona o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, delno kar iz spletne enciklopedije Wikipedija. Gre za škandalozno prodajanje gole forme brez kakršnekoli dodane vrednosti vsebine, za prevaro bralcev, ki ni vredna resne založbe. Knjiga in založba si zaslužita resno grajo, pretvarjanje Milana Cvikla, da lahko sam avtoritativno piše o pravnem redu Evropske unije, pa vsaj v mojih očeh znotraj pravnega sveta pomeni njegovo popolno diskvalifikacijo.

V zadnjem času, ko sem si začel ogledovati Cviklovo knjigo, sem sam nekajkrat moral kritično presojati besedila kakšnih svojih resnih sogovornikov na področju prava Evropske unije. Vsakič sem obenem pomislil na to, ali ni vsaj malo neestetsko, če sam kritiziram njihove nehotene spodrsljaje (ali oni moje), medtem ko Cviklova knjiga uživa nezaslužen mir kot navidezno resno delo. Eno je kritična razprava z iskrenimi sogovorniki, nekaj drugega pa brezsramno pretvarjanje oziroma zlagana strokovnost.

Bojim se, da nam še vedno (ali celo vedno bolj) zvoni. Da se odločimo, v kakšni razpravni in strokovni skupnosti hočemo živeti. V brezupni mlaki mediokritete in pasivnosti, kjer smo tiho, kadar nas formalno ugledne založbe in formalno ugledni avtorji želijo imeti za norce, kjer se pretvarjamo, da slabih del založbe ne objavljajo, kjer vsako kritiko razumemo kot nezaželeno polemiko? Morda celo, če se spomnimo moje prejšnje kolumne, v takem svetu, kjer naj bi bila kritična recenzija povod za kazensko ovadbo? Ali pa, nasprotno, v takem svetu strokovnega pisanja in raziskovanja, kjer dobro pohvalimo, slabo grajamo, škandalozno pa odločno zavržemo?

Moja odločitev je na dlani – zato sem tudi napisal to kolumno.

P.S. (dodano 15. 4. 2010): V luči odziva mag. Cvikla, ki očitke zavrača, pa tudi splošneje zaradi poročanja o tej kolumni v množičnih občilih si lahko na blogu Kvarkadabra preberete še dodatek h kolumni.

 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.