c S
O starih ljudeh
prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
06.04.2010 Življenjska doba človeštva se podaljšuje. Ponekod sicer dramatične oziroma tragične razmere mnogim ljudem ne dopuščajo, da bi doživeli starost. Toda tam, kjer ni vojn, smrtonosnih bolezni, lakote in podobnih katastrof, ljudje živijo bistveno dlje, kot so živeli še pred kakimi sto leti.

Na svetu je tako vedno več starih ljudi. Toda ali sploh vemo, kdo sodi v to skupino? Ali ste se kdaj vprašali, kdo je v resnici star? Na prvi pogled bi rekli, da se da to izmeriti z leti življenja. Ali to drži? Kje naj potem postavimo ločnico? Pri petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih? Morda nekje vmes? Morebiti pri triinšesdesetih letih in treh mesecih? Ali se vam ne zdi takšno razvrščanje ljudi na stare in »še-ne-stare«, pa tudi na otroke, mlade, srednje-letne, starejše in stare nekako neposrečeno, ali celo zgrešeno?

Do neke mere je seveda takšno razvrščanje še posebej nujno na področju prava, kjer moramo tudi s pomočjo štetja let vzpostaviti nekatere kategorizacije pravnih subjektov (fizičnih oseb). Tako denimo slovensko pravo človeku praviloma priznava polno poslovno oziroma opravilno sposobnost z dopolnitvijo 18 let. Toda če se začnemo v to reč resnično miselno poglabljati, se hitro zavemo, kako umetna je takšna ločnica. Gre pač za t.i. pravno domnevo, ki temelji na tem, da je na splošno zelo verjetno, da je posameznik pri 18 letu že dovolj intelektualno in voljno dozorel, da lahko samostojno nastopa v pravnem prometu oziroma opravlja pravna dejanja (npr. sklepa pogodbe, se udeležuje volitev, pravno zastopa svoje otroke ali odgovarja za škodna dejanja). Toda ta domneva, ki je v pravnem pogledu nujna, je v obče-življenjskem pogledu v marsikaterem primeru povsem zgrešena. Nekdo je lahko osebnostno zelo zrel že zdavnaj pred osemnajstim letom, nekdo drug pa zaradi nezrelosti še pri tridesetih ne bi smel pridobiti statusa polnoletne osebe.

Vrnimo se k vprašanju, kdaj nekdo postane star. Vsi poznamo koga, ki je po letih mlad, psihološko pa se obnaša kot starec, tako kot poznamo koga, ki je po letih star, v  psihi in delovanju pa je še vedno pravi mladenič. Nasploh smo pri tovrstnem dojemanju pogosto žrtev v pretežni meri privzgojenih predstav, v skladu s katerimi merimo starost ali mladost po številu let in po zunanjem izgledu neke osebe. Zaradi takšnih predstav lahko zavrnemo nekoga, ki se nam zdi po navedenih kriterijih enostavno prestar, da bi ga zaposlili v našem podjetju ali vključili v neko interesno skupino, čeprav je morebiti takšna oseba za dotično dejavnost mnogo primernejša od kakega mladca ali mladenke, ki imata premalo znanja, izkušenj in življenjske energije. Seveda pa po drugi strani drži, da je v povprečju več življenjske energije in potenciala pri mlajših ljudeh in manj pri starejših, zato je smiselno mladim progresivno odpirati več delovnih in drugih priložnosti, starim pa na neki točki njihovega življenja omogočiti dostojanstven umik iz obvezne delovne sfere in jim omogočiti čim polnejšo uživanje upokojitve.

Toda umik, ki ga imenujemo upokojitev ne bi smela pomeniti, da se družba starim ljudem odreka. Družba, ki ne spoštuje in ne potrebuje starih ljudi, je nehumana in dekadentna. Zakaj to sploh govorim? Zato, ker se bojim, da se tega Slovenci (verjetno pa tudi mnogi drugi narodi) premalo zavedamo. V sodobni kapitalistični družbi, ki je na svoji negativni strani pretirano profitabilna, materialistična, individualistična in še kaj, se po malem, a vztrajno razrašča tudi miselnost, po kateri svet stoji le še na mladih in nič (ali le še zelo malo) na starih. Takšna miselnost seveda ni prisotna le v sodobni kapitalistični družbi, pač pa na takšen ali drugačen način tudi v drugih okoljih in zgodovinskih obdobjih. Toda kadarkoli je prisotna, je ta miselnost zgrešena in vodi v družbeno in duhovno krizo.

Za prihodnji razvoj sveta so seveda zelo pomembni mladi rodovi. Toda ti mladi morajo za vrednostno pozitivni in konstruktivni razvoj sveta nujno vzpostaviti tudi spošljiv in kooperativen odnos do starejših ljudi. Brez slednjih prvih sploh ne bi bilo. Toda še pomembnejše je nekaj drugega, nekaj, kar je v vsaki pretežno materialistični družbi enostavno spregledano. Misli, občutja, besede in dejanja vsakega človeka soustvarjajo celotno človeško družbo in vplivajo na celoten kozmos. Vsaka misel, občutje, beseda in dejanje je vibracija, ki v različnih prostorskih dimenzijah povzroča posledice. Če kdo misli, da ustvarjajo družbene posledice le tovrstne aktivnosti kakega dinamičnega direktorja ali delavca, ne pa tudi starčka, ki prav tako vsakodnevno oddaja v prostor raznovrstne vibracije, se močno moti. Zato nikakor ni vseeno, ali množica starih ljudi oddaja v prostor pretežno vibracije bolečine in zagrenjenosti, ali pa pretežno vibracije miru in dobrote. Enako velja seveda za vse druge skupine človeške populacije, pa tudi za živali in rastline.

V nekaterih tradicionalnih kulturah, denimo v različnih afriških plemenskih skupnostih, štejejo za pomemben del (plemenske) skupnosti ne le stare ljudi, pač pa tudi že umrle prednike. Na umrle se obračajo ob raznih festivalih, kriznih trenutkih in ob drugih prilikah. Dojemajo jih kot še vedno prisotne, čeprav se zdaj nahajajo v drugi dimenziji. Tudi iz teh dimenzij namreč ta bitja (še vedno) oddajajo miselne, občutenjske in druge vibracije, ki po verovanju teh »preprostih« ljudstev vplivajo tudi na njihovo zemeljsko bivanje. Vse to vodi v spoštljiv odnos teh ljudi do starejših in umrlih, kajti zavedajo se, da s(m)o vsa bitja povezana in da je zato edino medsebojno spoštovanje in zaupanje tisto, kar nas lahko vse skupaj vodi v pozitivno smer na poti naše individualne in kolektivne samorealizacije. Seveda se tudi v takšnih okoljih dogajajo negativni odkloni od opisane prakse, toda to ne spremeni dejstva, da takšna verovanja, prepričanja in delovanja obstajajo ter kot takšna pripomorejo k boljšim medčloveškim odnosom.

Zdaj sicer ne bom predlagal, da začnemo tudi v zahodnem svetu mrtve prednike vključevati v naše vsakodnevne skupne dejavnosti in rituale, čeprav osebno menim, da bi nam lahko kaj takega, če bi lahko v to resnično verjeli in zaupali, močno koristilo. Vsekakor pa predlagam, da za (nov) začetek vsi skupaj bistveno bolj ozavestimo pomen prisotnosti starejših in starih ljudi v družbi ter da mlade in vse »še-ne-stare« posameznike (še) bolj intenzivno vzgajamo v duhu dojemanja vsesplošne povezanosti in soodvisnosti vseh skupin ljudi. Če s kakim malim ali velikim dejanjem osrečimo starejšo osebo, bo njena notranja ali pozunanjena reakcija hvaležno žarčila in vibrirala v celotnem prostoru človeštva. Seveda je treba težiti k temu, da osrečimo tudi čim več vseh drugih (skupin) ljudi, kajti le tako lahko resnično povečamo skupno količino dobrega v tem svetu. Ker pa se tu osredotočam na stare(jše), naj ob povedanem priporočim, da se skušamo v čim večji meri znebiti zgoraj omenjene predstave, da se starost meri predvsem po zunanjem izgledu in številu let. Starosti se seveda ne bi smeli bati ali jo zaničevati, prav tako kot bi se morali vsi (na)učiti čim normalneje sprejemati prehajanje v različna življenjska obdobja in na koncu prehod v t.i. smrt. Toda ob tem je treba človeka vedno gledati tudi nekoliko mimo njegovih golih telesnih manifestacij ter njegovo resnično starost presojati predvsem tudi po njegovi duhovni zrelosti, življenjski energiji, znanju in moralni drži.

Za konec še misel za stare(jše) ljudi. Ni jim treba čakati, da jih bodo mlajši oziroma mladi začeli ceniti in priznavati kot pomembne kar sami od sebe. Tudi stari ljudje lahko naredijo veliko zase in za vse druge že zgolj s tem, da oddajajo pozitivne vibracije, denimo tako, da so čim bolj mirni in srečni ter čim manj jezni in zagrenjeni.

 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.