c S
Kultura akademske kritike 29.03.2010 Želite kaj kritizirati? Potem se začnite ukvarjati z glasbo. Po možnosti z etno glasbo Indije, tako da bodo tarče vaše kritike daleč in jih vaše kritične osti nikoli ne bodo dosegle. Nikakor pa ne kritizirajte svojih vrstnikov, evropskih akademskih kolegov. V tem primeru lahko namreč končate tudi za zapahi oziroma vsaj s težko kroglo okrog gležnja.

Zadnjih nekaj dni že spremljam študente ljubljanske Pravne fakultete na strokovni ekskurziji po ZDA. Med drugim nas je konec prejšnjega tedna gostila tudi New York University oziroma profesor Joseph Weiler, ki je študentom omogočil ogled dveh raziskovalnih kolokvijev, na katerih sta osnutka svojih novih člankov predstavljala ugledna profesorja Marta Cartabia in Miguel Maduro (slednji je bil do nedavnega prvi generalni pravobranilec Sodišča EU). Na kolokvijih je bil najprej predstavljen sam nastajajoči članek, nato pa sta avtorja o njem prejela vrsto vprašanj in komentarjev, pri čemer je bil marsikateri med njimi kritičen. Seveda – del raziskovalnega procesa je tudi prejemanje in upoštevanje kritike.

Ali pač? Zavrtimo čas tri leta nazaj in se sprehodimo po časovnici neprijetne zgodbe.

1. Spletna stran http://www.globallawbooks.org, ki objavlja recenzije mednarodno zanimivih knjig (in kjer lahko med drugimi najdete tudi recenzijo knjige Temelji mednarodnega prava Danila Türka), spomladi leta 2007 objavi recenzijo knjige o Mednarodnem kazenskem sodišču, ki jo napiše ugledni nemški profesor.

2. Junija istega leta odgovorni urednik te spletne strani prejme pismo avtorice knjige, ki zahteva umik recenzije s spletne strani, češ da je obrekljiva in žaljiva ter da lahko škodi njenemu ugledu in akademskemu napredovanju.

3. Urednik ji v odgovoru pojasni, da razume neprijeten občutek avtorja, ko prejme kritično recenzijo, da pa po njegovem mnenju recenzija ne presega meja dopustne ostrine in neposrednosti, ampak je bolj ali manj običajna kritična ocena nekega dela, ki je v domeni ocene recenzenta in ne more – ter tudi ne sme – biti podvržena cenzuri spričo nezadovoljstva ali nestrinjanja avtorja. Povabi pa jo, da se na recenzijo lahko tudi sama odzove.

3. Kot odziv na odgovor avtorica še enkrat posreduje zahtevo, naj urednik sporno recenzijo umakne s spletne strani, on pa ji še enkrat pojasni, zakaj tega ne bo storil. Nekaj časa kaže, da se je zgodba s tem zaključila.

4. Septembra 2008 pa urednik nenadoma dobi poziv, da se zglasi pred francoskim preiskovalnim sodnikom, češ da je bila zoper njega vložena kazenska ovadba zaradi obrekovanja. Preiskovalna sodnica mu pojasni, da je njena vloga v takih primerih zelo formalna in da ima zanj zgolj dve vprašanji – ali mu je ime Joseph Weiler in ali je on tisti, ki je objavil sporno recenzijo. Glavna obravnava se ima zgoditi 25. junija letos.

Ja, res je, urednik iz zgodbe je taisti Joseph Weiler z začetka te kolumne, ugledni profesor pravne fakultete NYU in častni senator Univerze v Ljubljani. Podrobnosti te »zgodbe« si lahko preberete v uvodniku nedavne številke revije European Journal of International Law, ki je brezplačno dostopen tudi na spletu. Če se želite še bolj poglobiti v absurdnost celotnega dogajanja, pa si lahko preberete tudi samo recenzijo. Priznam, da sem bil sam šokiran že, ko sem prebral uvodnik, povsem nejeveren pa, ko sem (šele nato) prebral tudi recenzijo, ki je vsaj desetkrat milejša, kot pa bi glede na ogorčeni odziv avtorice pričakoval.

Nemara imamo srečo, da se je nekaj takega pripetilo Josephu Weilerju – uglednemu in vplivnemu profesorju, ki se ni ustrašil morebitnega spora, pa čeprav mora nemara zato v vmesnem obdobju ob vsakem prestopu kakšne bolj sumničave meje priznati, da zoper njega trenutno res teče »kazenski postopek«. Kakšen manjši, previdnejši urednik bi se ob podobnem pritisku morda celo ustrašil – oziroma se je kdaj morda že. V tem primeru pa so na Weilerjevo stran že stopili številni ugledni sogovorniki, ki se jim, tako kot tudi meni, vse skupaj zdi skrajno absurdno in ki bodo o tem tudi pričali na sodišču. Nemara bo iz te izkušnje najkrajši konec potegnila prav avtorica sama, ki sicer poučuje v Izraelu – recenzija njene akademske kariere ne bi kaj dosti okrnila, zato pa sta jo nemara zahteva po njenem umiku in ovadba že usodno zapečatili.

Kritičnost je osnovna predpostavka znanstvenega raziskovalnega dela in eden osrednjih argumentov za opevano akademsko svobodo; gotovo tudi avtorica knjige ne bi pristala na to, da sama nikoli ne bi smela biti kritična do drugih avtorjev, do določene zakonodajne ureditve ter do upravne ali celo sodne prakse. A potem je dovzetnost za kritiko lastnega dela vendarle zgolj druga plat istega kovanca.

Pri nas kultura pisanja resnih, kritičnih recenzij še ni povsem dobro razvita (pa čeprav se v zadnjem času pojavljajo tudi izjeme oziroma, upajmo, lastovke). Nemara je del razloga tudi v tem, da smo tako majhni in da se ljudje z istega področja – se pravi tisti, ki bi najlažje pisali recenzije – praviloma prehitro in predobro poznajo. Kritika se kaj hitro razume – tudi če ni tako mišljena – kot napad na človeka, ne ovrednotenje njegovega dela, z vidika avtorja narobe podana ocena pa kot zavržno ravnanje kritika. Spomnim se, ko je pred leti recenzijo o nekem mojem delu pisala kolegica, ki sem jo tudi sam spodbujal, naj bo v recenziji kritična, neposredna. Ko sem recenzijo bral, sem v njej potem poleg pohvalnih res našel tudi nekaj kritičnih ocen – pri nekaterih sem moral prikimati, pri drugih se s povedanim nisem strinjal (spet me je nekdo narobe razumel!), a sem lahko le stisnil zobe. V bistvu recenzija, kot se spodobi. Pa vendar me je nek prijatelj vprašal, ali ima avtorica recenzije kaj proti meni – češ da je v naši kulturi takole uravnoteženo zapisana kritika že razumljena kot oster napad na recenzirano delo.

Nekaj dela nas vsekakor še čaka. A tudi pri nas se, upam, ne bi mogla pripetiti takšna burleska, kakršna se zadnje poldrugo leto odvija pred francoskimi sodišči...

 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.