c S
Samostojnost majhnih 15.03.2010 Drobna deželica, a z obilico ponosa. Tako kot eden njenih osrednjih literarnih likov, kmečki podložnik, ki skozi leta tlake za drugega gospodarja sanjari o lastni kmetiji, družini, prihodnosti. Ko se peljem mimo praznih novogradenj, se sprašujem (kot tudi ona sama), kako se bo rešila trenutne krize. Govorim, seveda, o Islandiji.

Zadnji teden sem preživel kot gostujoči predavatelj na Univerzi na Islandiji, največji in najstarejši – letos praznuje 99 let svojega delovanja – izmed vsaj štirih islandskih javnih in zasebnih univerz, kolikor sem jih sam lahko naštel (pa naj bo to zadnja namerna vzporednica med Islandijo s kakimi 320.000 prebivalci in Slovenijo s približno šestkrat več prebivalci in šestkrat manjšim ozemljem) zato bo tokratna kolumna obarvana malo bolj popotniško.

K moji poti v Reykjavik je veliko prispevala gospodarska kriza, ki jo je posebej močno občutila prav Islandija. Ne zato, ker naj bi bila zaradi največjega finančnega zloma v zgodovini sodobnega bančništva, po katerem se je vrednost islandske krone prepolovila, cenovno privlačna. Mimogrede, če vas zanima: menda je res ceneje, kot je bilo, a še zdaleč ne zares poceni – ker je padec valute praviloma spremljala podražitev cen, je marsikaj skoraj tako drago kot prej, nekatere stvari pa so celo dražje. Takoj po prihodu me je tako nek časopisni članek v angleščini prijazno opozarjal, naj nikakor ne kupujem hladilnikov, ker so kar 130 % dražji kot pred bančnim zlomom.

Ne, na Islandijo sem prišel zato, ker je lani poleti vložila uradno kandidaturo za članstvo v EU, s tem pa na videz ponujala zanimiv odgovor na vprašanje, kaj se bo zgodilo z evropsko enotnostjo ob resnejši gospodarski krizi. Tak odgovor sem pred nekaj leti tudi sam začel omenjati kot možnost, ko sem evropsko izkušnjo povezovanja primerjal z ameriško. Mnogi razumni skeptiki, ki Evropsko unijo označujejo kot zgolj zvezo gospodarske blaginje, so namreč svarili, da bo ta zveza ob prvi resnejši krizi razpadla nazaj na gradnike, posamezne države članice, ki se bodo zavile v protekcionistične plašče za lastnimi mejami. Toda ameriška historična izkušnja je pokazala ravno nasprotno – da je do največjega prenosa pristojnosti na zvezno raven in posledično tudi največji zasuk k večji pripadnosti zvezni državi prišlo ravno z največjo gospodarsko krizo oziroma z odgovorom nanj – z Rooseveltovim New Dealom.

Ko je prišlo do tokratne krize, sem tako z naraščajočo radovednostjo opazil, da se je v evroskeptični Poljski javno mnenje zasukalo malo bolj v prid prevzemu evra, Islandija pa se je celo končno odločila zaprositi za članstvo. Kar me je navedlo tudi na misel, da bi bili morda kar veseli, če bi jim prišel malo predavat o pravu EU. A kaj, ko stvari vendarle niso tako preproste. Navsezadnje govorim o državi, katere glavni literarni junak je ponosen kmet Bjartur v romanu z naslovom Samostojni ljudje (Nobelovca Halldórja Laxnessa), ki svojo samostojnost (v obliki lastne, pa čeprav povsem uborne kmetije) lovi ravno tako hlastno kot jo odreka drugim, in ki na turističnih zemljevidih posebej poudarja, kateri ledenik je imenovan po razbojniku, ki je v boju s kmeti izgubil nogo, pa jim še vseeno uspel ubežati. Po drugi strani pa tudi o državi, ki se je v zadnjih desetletjih že nekajkrat znašla v finančnih škripcih, pa vedno doslej našla prijatelja (predvsem ZDA), ki ji je ponudil hitro finančno zdravilo. Ko je padla v krizo, je tako Islandija v EU morda videla tudi tovrstno pomoč za izhod iz nje. Namesto tega pa jo je EU prepustila na milost in nemilost apetitom Združenega kraljestva in Danske, ki sta sklenili ubrati trdo pogajalsko pot in svoj pristanek na pristop Islandije k EU pogojevali z islandskim jamstvom za povrnitev celotne vrednosti hranilnih vlog njunih varčevalcev, ki so jih ti izgubili v bančnem zlomu.

V Reykjavik sem sam priletel prejšnjo soboto, ravno na dan, ko so Islandci na referendumu odločali o usodi zakona, ki naj bi ugodil britanskim in danskim zahtevam. Referendumu se ni dobro pisalo – na Islandiji je v zadnjih dveh letih prišlo do krepkega obrata od časa pred krizo, ko je idejo članstva v EU podpiralo približno 70 % prebivalstva, k trenutnemu stanju, ko se je vlada sicer odločila za kandidaturo, a to podpira le še kakih 30 % Islandcev.

Kar je še bolj zanimivo, med nasprotniki pristopa je zelo veliko mladih. Na tukajšnji univerzi je bila prav med mojim obiskom organizirana javna razprava na temo »Ali naj mladi podprejo pristop Islandije k EU?«, kjer je kot govornica sodelovala tudi predsednica nekega norveškega združenja mladih proti EU. Razprave se je udeležilo veliko študentov – vsaj kakih 150 jih je bilo v neki veliki predavalnici – in bili so spodbudno aktivni. A glede na vprašanja in jakost aplavza, ki so ga dobivali posamezni odgovori, je bilo razmerje med nasprotniki in zagovorniki evropskega povezovanja 80-20 v prid prvih. Na Islandiji so mladi proti novostim oziroma za status quo. Kot mi je povedala mlada turistična agentka, se Unije boji. Poleg tega pa nasprotniki verjamejo, da Unija hoče Islandijo predvsem zato, da jo bo izkoriščala, da ji bo vzela njene ribe in naravne surovine. Islandija je Bjartur, ki svoje kmetije ne bo dal, pa tudi če mu odrežejo nogo (pa četudi zgolj zato, ker bo zanj vedno vredna več kot za kogarkoli drugega).

Po drugi strani pa je večina Islandije povsem zadovoljna s svojo ustavo, pa čeprav je še vedno bolj ali manj ista, kot jim jo je pred 136 leti »podaril« danski kralj. Tako kot so nemara bolj ali manj zadovoljni z luteranstvom, ki jim ga je nek drugi danski kralj vsilil v 16. stoletju, med drugim tudi tako, da še danes na turističnih zemljevidih označujejo kraj, kjer je bil skupaj s svojima sinovoma obglavljen zadnji katoliški škof (ker je bilo pač že prepozno v letu, da bi jih še pred zimo z ladjo odpeljali z otoka).

Ko sem bil ravno pri roki, so me tako prosili, če bi se udeležil neke javne razprave v organizaciji manjše politične stranke in raznoterih aktivistov, ki skušajo v islandski politični javnosti sprožiti razpravo o pripravi resnejših ustavnih sprememb, tako da bi končno dobili pravo »islandsko« ustavo oziroma vsaj tako, da bi bila bolj napisana po meri malega naroda. O islandski ustavi ne vem nič, sem priznal, tako da bi lahko povedal zgolj kaj o preteklih ustavnih preobrazbah v nekdanji Jugoslaviji in nato samostojni Sloveniji po razglasitvi naše neodvisnosti. Krasno, so odgovorili, to o samostojni Sloveniji bi bilo pa res čudovito slišati. Nič čudnega, sem si moral na tihoma priznati – saj sem vendar med samostojnimi ljudmi.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.