c S
Razmejitev prava, politike in patriotizma pri pogajanjih s Hrvaško
prof. dr. Miro Cerar Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani Miro.Cerar@pf.uni-lj.si
14.12.2009 Naslovno temo obravnavam tokrat na izrecno prošnjo uredništva spletne strani Ius Software. Ker sem se glede (ne)primernosti arbitražnega sporazuma o mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško že večkrat javno izrekel, večinoma ne bom ponavljal svojih stališč, pač pa strnjeno izpostavil nekaj dodatnih misli. Naslovna tema k temu zelo izvirno spodbuja

Preden se lotim treh naslovnih pojmov, naj omenim še enega: neiskrenost (ali tudi: sprenevedanje). Vedno, ko so v politični igri vložki zelo visoki, se med političnimi akterji ter državljani stopnja neiskrenosti oziroma sprenevedanja poveča. Ne gre za kakšen poseben slovenski, pač pa za obče človeški fenomen. Seveda pa ga, kolikor se dogaja v Sloveniji, slovenski državljani praviloma najbolj neposredno občutimo. Žal najpogosteje v specifični cankarjanski (šentflorjanski) inačici, ki je za Slovence še vedno usodna ovira na poti njihove resnične, notranje in zunanje emancipacije.

Gre namreč (spet) za to, da Slovenci mejni spor s Hrvaško doživljamo predvsem kot naš notranjepolitični boj. Pri mnogih (vendar ne vseh!) uglednih in razgledanih slovenskih politikih, novinarjih ter izobražencih vseh vrst je namreč nadvse očitno, da dojemajo mejni spor s Hrvaško predvsem kot sredstvo za dokazovanje, katera slovenska politična opcija (stranka ali ideološka skupina) je boljša in uspešnejša. Nekateri zdaj na arbitražni sporazum, kot na najboljšo možno rešitev mejnega spora, prisegajo predvsem zato, ker so odkriti ali prikriti člani, zagovorniki ali simpatizerji sedanje vladne koalicije, nekateri drugi pa počnejo ravno obratno predvsem zato, ker imajo tovrstna ideološka, poklicna, finančna ali čustvena nagnjenja do prejšnje vladne koalicije. Pri tem mnogi uporabljajo močne besede, včasih so te celo žaljive. Gre pač prvenstveno za boj z notranjim sovražnikom, s tistim torej, ki je v marsičem celo hujši od zunanjega.

Mejni spor in dobrososedski odnosi s Hrvati spor so za tako misleče ljudi v resnici postranskega pomena. Slovenci smo namreč zunanje simpatije sosednih in drugih narodov vedno znali na hitro pridobiti s svojo pridnostjo, prijaznostjo in seveda tudi servilnostjo. Resda je šlo pri tem le za kratkoročne uspehe, kajti na račun prizanesljivih nasmeškov in trepljanja po naših upognjenih ramah smo kasneje vedno plačali (pre)visoko ceno. Vendar pa kljub temu, da očitno še nekaj časa ne bo šlo drugače, verjamem, da je slovenski človek prihodnosti lahko tudi drugačen. Ne zato, da bi Slovenci pridobivali teritorij, se objestno materialno bogatili in povečevali svoj kolektivni ego, pač pa zato, da bi se znebili občutkov strahu, se nehali notranje razžirati z ideološkimi in drugimi boji ter nadalje razvijali številne pozitivne vidike naše kulturne, narodne in državne dediščine. Verjamem, da lahko vsaj prihodnje slovenske generacije spoznajo, da nas drugi ne bodo nikoli resnično cenili zato, ker se jim bomo udinjali, pač pa zato, ker bomo znali pogumno izraziti kaj smo in kaj znamo. Najboljši primer takšne drže so naši najuspešnejši športniki. Namesto, da se želijo vsi slikati z njimi, naj jih raje posnemajo.

Pri pristopanju k reševanju mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško so pravo, politika in patriotizem nujno povezani. Brez visoko kakovostnega pravnega znanja v takšnem sporu ne moremo uspeti, pri čemer pa lahko pravniki uspešno delujejo le v okviru politično jasno začrtanih (želenih in možnih) ciljev in okvirov. Brez politične spretnosti in pameti pravo nima nobene prave vrednosti in učinka, kajti politiki so tisti, ki morajo na eni strani ustvariti ustrezne razmere za vzpostavitev pravega načina (pravnega) reševanja spora, na drugi strani pa morajo angažirati resnično najboljše (domače in tuje) pravnike za zadevno področje ter se z njimi v procesu političnih pogajanj nenehno posvetovati. Seveda pa sta v takšnem procesu tako pravo kot politika brez patriotizma sterilna, tj. brez pravega vrednostnega in emocionalnega naboja.

Patriotizem je ljubezen in vdanost svoji domovini. Če to komu zveni preveč vzneseno, patetično, naj pomisli, kakšno je življenje posameznika brez domovine. Kako je, če si – četudi imaš morebiti to ali ono državljanstvo –, večni tujec. Seveda si visoko ozaveščeni človek želi, da bi bila njegova domovina cel svet. Na globlji, duhovni ravni, je že. Toda v družbenem pogledu ljudje še nismo sposobni tako visokih spoznanj. Zato je na tej ravni patriotizem pomembna družbena vrednota. Naša domovina je naš širši dom. Seveda pa patriotizem ni in ne sme prerasti v negativni nacionalizem, šovinizem ali kaj podobno družbeno destruktivnega. Če se zgodi slednje, je sovraštvo med ljudstvi in narodi neizogibno, prav tako vojne in druga grozodejstva.

Toda patriotizem ni slepa poslušnost državni oblasti ali kateri drugi instanci, ki ima znotraj naroda ali države institucionalni pomen. Patriot je do svoje državne oblasti, do političnih strank, politikov in drugih javnih osebnosti tudi kritičen. Seveda se na koncu podredi demokratični oblasti, toda svoj pogled na vodenje in vzdrževanje države sme in včasih tudi mora izraziti. Še posebej tam, kjer gre za vitalne nacionalne interese. Kot npr. pri mejnem sporu s Hrvaško. Pripisovati ta čas patriotizem zgolj tistim, ki bodisi podpirajo vladni pristop glede arbitražnega sporazuma, ali zgolj tistim, ki mu bolj ali manj nasprotujejo, je bodisi manipulacija bodisi neznanje. Patrioti so zagotovo na obeh straneh, hkrati pa niso vsi, ki so za ali proti, tudi patrioti. Vsak primer in posameznik je drugačen, zato je treba pač pri vsakem posebej – če se v to že spustimo – ugotavljati, ali gre pri zagovarjanju določenega pristopa oziroma rešitve glede mejnega spora zgolj za strokovno ali politično konformnost, ustvarjanje zunanjega videza, ali za nabiranje političnih in podobnih točk, ali pa gre za iskreno strokovno in/ali politično podporo ali kritiko določene usmeritve.

Problemi, ki jih imamo pri (ne)reševanju mejnega spora, in sicer vse od osamosvojitve dalje, so v pomanjkanju vseh treh komponent. Na (mednarodno)pravnem področju je bilo angažiranih premalo strokovnjakov z bogatimi mednarodnimi izkušnjami, napisanih premalo v tujini odmevnih člankov, ki bi strokovno in drugače pojasnili naš pogled na mejni spor ter nenazadnje sproženih premalo (ali nič!?) sporov pred slovenskimi sodišči, ki bi se nanašali na širše območje Piranskega zaliva in na druga sporna obmejna območja. Na politični ravni je bilo doslej vse preveč usmerjenosti v širni svet (EU, Azija, Amerika, Afrika) in vse premalo na naša ključna odprta vprašanja s sosedami. Ob tem naša politika v zvezi z mejnim sporom najpogosteje ni znala zavzeti državniške drže, pač pa se je pogosto navzven obnašala naivno in navznoter politikantsko.



Patriotizma
je pri vsem skupaj premalo. Ljudje imajo pač svoje probleme in želje. Slovenske direktorje in tajkune zanima hrvaški trg, politike t.i. prijateljski odnos hrvaških, ameriških in evropskih kolegov, državljane letovanje ob hrvaškem morju itd. Ker so ob tem mnogi državljani huje soočeni z ekonomsko in socialno krizo, je nekako že skoraj samoumevni izgovor ta, da naj se pač zadeva že enkrat reši. Naj se končno že umakne z dnevnega reda. Saj smo vendar v Evropi. Kjer bo kmalu tudi Hrvaška in bo vse samo še bolje… No, v resnici tudi jaz upam tako. Upam in si želim dobrososedskih odnosov s Hrvaško in vsemi drugimi sosedami. Upam, da bodo mir, solidarnost in blaginja. Upam! Kaj bo prinesel čas, pa bomo videli…

S tem, KAKO bo mejna zadeva rešena, se ljudje več nočejo ukvarjati. Siti so vsega. Ali pa se jim zdi to prikladen izgovor. V takih primerih zaupajo politikom. Tako kot zaupajo sodiščem takoj, ko so malce bolj jezni na soseda. Čeprav na splošno niti politikom niti sodnikom ne zaupajo kaj dosti. Nenavadno, a resnično. V bistvu nič novega. Očitno se Slovenci iz svoje zgodovine nismo naučili kaj mnogo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.