c S
K diskrecijskemu odločanju Ustavnega sodišča? (drugič) 25.11.2009 Kaj je močnejše, ustavno sodišče ali metulj? Odgovor, se zdi, je na dlani: metulj. Z enim samim zamahom svojih kril lahko namreč za vekomaj spremeni vreme, medtem ko zgolj sprememba prakse ustavnega sodišča kljub vsej njegovi avtoriteti ne more sama po sebi spremeniti pravne kulture rednih sodišč.

V prejšnji kolumni sem opisal razvoj diskrecijske pravice izbire zadev za obravnavo Vrhovnega sodišča ZDA. Tokrat se bom bolj posvetil razpravi o predlaganih spremembah slovenske ureditve, a še vedno v primerjalni luči, le da bo ta tokrat evropska. Pri tem se bom, priznam, naslanjal tudi na pripombe, ki sem jih na vabilo Ministrstva za pravosodje posredoval snovalcem predlaganih ustavnih sprememb.

Kaj lahko verjamem, da obstoječe stanje ni trajno vzdržno. Vse večji pripad je popularna in zelo nalezljiva bolezen, za katero ustavna (in ustavnim podobna) sodišča po Evropi zbolevajo približno tako kot njihovi naslovniki za novo gripo. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je pred uveljavitvijo 11. protokola denimo v vsem obdobju od 1959 do 1998 skupaj izdalo 837 sodb, jih je v zadnjih treh letih vsako leto skoraj dvakrat toliko in v letu 2008 denimo kar 30,000 pritožb razrešilo s sklepom (večinoma s tem, da jih razglasi za nedopustne), pa še vedno ne uspe slediti prilivu novih vlog, tako da je število nerešenih zadev do danes že preseglo številko 100,000.

S podobnimi težavami se že nekaj desetletij srečuje Sodišče Evropskih skupnosti (oziroma, če kolumno berete po 1. decembru, Sodišče Evropske unije), ki jih je skušalo reševati na dva načina: po eni strani z vse večjim odločanjem v okviru manjših sodnih senatov (do leta 1974 je denimo Sodišče vse odločitve sprejemalo na plenarnih sejah, danes večino v senatih petih sodnikov), po drugi z dodajanjem novih sodnih teles (leta 1989 Sodišča prve stopnje (oziroma po novem Splošnega sodišča) in leta 2005 Sodišča za uslužbence), pa je pripad še vedno prevelik, tako da tudi to sodišče v prihodnje čaka neprijetna izbira med utapljanjem v vse večjih sodnih zaostankih, lovljenjem sape z vse manj uporabnimi sodbami ter omejitvijo dostopa.

Prej ali slej bo reforma potrebna na vseh ravneh, tako tudi na slovenski. Res pa je, da se v razumljivi želji po izvedljivosti in operativni sprejemljivosti obstoječi predlog preveč omejuje le na reformo postopka pred Ustavnim sodiščem. Ta sama po sebi nemara res ne bo delovala kot zamah kril metulja (ali Lorenzovega galeba), ko bi zgolj s kirurškim posegom na ravni Ustavnega sodišča, s katerim bi slednjemu dali možnost proste izbire zadev za vsebinsko obravnavo, dosegli tudi ustrezno prilagoditev celotnega sistema rednega sodstva, s katero bi redna sodišča nadomestila povzročeni primanjkljaj »ustavnosodnega« varstva v konkretnih zadevah.

Z drugimi besedami, sprememba nekaj izoliranih ustavnih sprememb ne bo zadoščala. Že v sami strukturi ustavnega besedila lahko ob določenih predlaganih novih določbah pride do neskladja, ki bi ga morali odpraviti s prilagoditvijo drugih ustavnih določb; poleg tega pa bo skoraj nujna tudi celovitejša rešitev na zakonski ravni, ki bo morala konkretizirati pričakovanja od oziroma nove dolžnosti rednega sodstva, s katerimi naj to pri svojem delu upošteva vse tisto, kar naj bi sicer pričakovali od ustreznega ustavnosodnega varstva. Brez tovrstne celovitejše prenove ureditve – in morda širšega posega v ozračje pravne prakse, za kar v tem primeru žal ne bo zadoščal še tako aktiven metulj – tudi prenova Ustavnega sodišča ne bi mogla biti uspešna oziroma bi ob reševanju sredstva (ustavnega sodišča) nekoliko zanemarila doseganje samega cilja (načela pravne države).

Da je temu tako – in da je nemara potrebna korenitejša preobrazba pravne kulture – dobro priča tudi uporaba prava EU, ki bi ga – skupaj s splošno obvezujočimi sodbami Sodišča ES – morala uporabljati tudi vsa nacionalna sodišča ter v njegovi luči razlagati in presojati domače pravo, pa v postopkih pred slovenskimi sodišči še zelo redko pride do izraza.

Vendar pa nam evropska izkušnja lahko v tem pogledu obenem služi kot svarilo in kot spodbuda. Kot svarilo zato, ker lepo priča, da še tako jasna ureditev na teoretični oziroma načelni ravni sama po sebi še ne more prodreti v pravno stvarnost, če ni tudi ustrezno operativno in praktično podprta. Reforma Ustavnega sodišča, ki bi upala na to, da se bo ozko osredotočena sprememba postopka pred Ustavnim sodiščem sama po sebi ustrezno prelila v prilagoditev rednega sodstva, ima v tej luči malo možnosti za uspeh.

A obenem tudi kot spodbuda, saj nam sporoča, da je prenova pravne miselnosti sodišč oziroma pravne prakse v vsakem primeru potrebna, tudi če se postopek pred ustavnim sodiščem sploh ne spremeni. Zahteva jo že ustrezna oziroma dosledna prilagoditev evropskemu pravu – če, seveda, prav tako izhajamo iz stališča, da je sodni sistem v prvi vrsti in predvsem (zelo potrebno) sredstvo za doseganje zaželenih ciljev (vladavine prava oziroma načela pravne države v skladu z veljavno pravno ureditvijo).

Zato sem sam, če povzamem, mnenja, da (1) je razmislek o prenovi nujen, da pa (2) mora vendarle biti celovit in ustavne spremembe pospremiti z ustrezno (zakonsko?) prilagoditvijo dela rednega sodstva, a da (3) tako korenitejšo preobrazbo delovanja rednih sodišč tako ali tako zahteva že evropsko pravo, tako da je morda po tej plati še toliko bolj pravi čas, da do takšne preobrazbe res pride.

Razpravljati o predlogu ustavnih sprememb je vedno delikatno vprašanje. Kolikor je že lepo in koristno, da se lahko ob tem krešejo različna mnenja, je ob podajanju tovrstnih pripomb zelo na mestu tudi dobršna mera skromnosti. Tako si seveda ne delam utvar, da bi sam lahko bistveno vplival na jedro predlaganih sprememb, dodajam pa svoj kamenček v mozaik.

Kot sem storil že pred tedni na javnem posvetu na Brdu, tako denimo dodajam svoj glas tistim, ki verjamejo, da bi moralo Ustavno sodišče tudi v primeru dodeljene pravice proste izbire zadev za vsebinsko obravnavo o svoji odločitvi obvestiti vse, tudi tiste, katerih zadev ne bi sprejelo v obravnavo, ne pa, da bi to dolžnost prepustilo poteku roka. V tem primeru seveda ne bi bilo treba dodati drugega kot tistega že zadnjič omenjenega stavka iz prakse Vrhovnega sodišča ZDA – za ilustracijo si denimo lahko pogledate seznam na straneh 2 do 8 tega sklepa.

Na koncu pa se bo morda moj ključni prispevek kljub vsemu izrazil predvsem v spremembi črke –n v –ujoč. Z drugimi besedami, v drobnem terminološkem predlogu glede te predlagane določbe: »Odločitve ustavnega sodišča so obvezne.« Kljub delni terminološki nejasnosti (obvezna razlaga zakona, (ne)obvezno ali (ne)obvezujoče mnenje) vsaj ustava v obstoječih določbah (v 50., 57., 64., 123. in 146. členu) pojem »obvezen« dosledno uporablja v ustreznejšem pomenu »ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti«, zato bi bilo prav, da tudi tukaj uporabi ustreznejši oziroma vsaj manj zavajajoč izraz in da se morebitna nova določba glasi: »Odločitve ustavnega sodišča so splošno obvezujoče

Ja, to bi bilo pa res nekaj – vpliv na ustavno besedilo, ki bi mi ga zavidali vsi plahutajoči metulji na drugi strani zemeljske oble.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.