c S
K diskrecijskemu odločanju Ustavnega sodišča? (prvič) 11.11.2009 Kot nemara veste, se v strokovni javnosti že nekaj časa odvija razprava o ustavnih spremembah, s katerimi bi Ustavno sodišče RS ozdravili prekomernega pripada novih zadev in ohranili smiselnost njegove vloge vrhovnega varuha ustavnega reda. V jedru predlogov: prosta izbira tistih zadev, o katerih bo odločalo.

Pred dobrimi petinštiridesetimi leti je v nekdanji Jugoslaviji, kot eni prvih evropskih držav in svojevrstni posebnosti na socialističnem vzhodu, začelo delovati ustavno sodstvo. Kot je v razpravi iz leta 1968 poročal Vjekoslav Žnidaršić, je Ustavno sodišče Jugoslavije do 30. junija 1966, torej v dobrih dveh letih svojega delovanja, v obravnavo prejelo 4141 zadev. V večini primerov se je sodišče izreklo za nepristojno; velika večina teh primerov pa se je nanašala na pobude posameznikov za presojo posamičnih aktov na podlagi pristojnosti sodišča za varstvo državljanskih pravic in svoboščin. Delno zato, ker so bile tovrstne pristojnosti zelo omejene z ustavo in zakonom, delno pa tudi zato, kot piše Žnidaršič, ker je šlo pogosto za pobudnike, ki so bili »subjektivno ali objektivno oškodovani v svojih pravicah in so Ustavno sodišče dojemali kot institucijo, ki bo po neuspešnem trkanju na mnoga druga vrata naposled ugodila njihovim zahtevam«. Ustavno sodišče je sicer pristojnosti za varstvo temeljnih pravic in svoboščin kmalu izgubilo.

Istočasno z začetkom delovanja ustavnega sodstva v Jugoslaviji pa je v ZDA izšla pravna razprava z naslovom »Mnogo hrupa za certiorari« Eugena Gressmana, ki se je začela z naslednjimi ugotovitvami:

»Delo Vrhovnega sodišča ZDA je bilo na videz deležno dramatičnega porasta v zadnjem desetletju. V veliki meri kot odraz stalnega porasta pravdanja na nižjih sodiščih se je v tem obdobju število zadev v delu na Vrhovnem sodišču in število odločitev tega sodišča približno podvojilo. Tako je 1437 vlog in 1286 odločitev v sodnem letu 1952 zasenčilo 2824 vlog in 2350 odločitev v sodnem letu 1962; število nerešenih zadev, ki so bile prenesene v teh obdobjih, pa se je s 151 povečalo na 474.

Takšna statistika je nedavno privedla do javne zaskrbljenosti glede obsega zadev na Sodišču. Številke kažejo, se navaja, da deveterica sodnikov le stežka drži korak s povečanim obsegom zadev. Sprašuje se, ali Sodišče skuša opraviti preveč dela in ali je opremljeno za obravnavanje tako številnih zadev. Nelagodno se sklicuje na svarilo visoko spoštovanega komentatorja, da

'ta naraščajoči pripad zadev preti postati resna ovira pravemu namenu Vrhovnega sodišča: da razjasni, razlaga in razvija pravo v njegovih najpomembnejših državnih vidikih, ne pa da igra vlogo zgolj še enega pritožbenega sodišča za popravo morebitnih napak.'
«

A vendar je tedaj Vrhovno sodišče ZDA že skoraj štirideset let poznalo zelo široko diskrecijsko pravico izbire zadev, o katerih bo odločalo. To poudari tudi omenjena razprava, ko nekaj kasneje pravi:

»Sedanje izkušnje kažejo, da je zakon iz leta 1925 dosegel svoj cilj. V skladu s svojo razširjeno pristojnostjo podeljevanja odločbe certiorari je lahko Sodišče prek izvajanja svoje diskrecijske pravice lahko preprečilo, da bi se povečano število novih vlog razvilo v resnično krizo pripada. Do preteklih težav je prišlo natančno zato, ker Sodišče ni imelo take široke diskrecije in je bilo pravno zavezano, da je mnoge kategorije zadev moralo sprejeti v plenarno obravnavo. Te kategorije obvezne presoje so bile močno omejene. Tako ne glede na to, ali število vlog doseže 1000 ali 2000 ali celo 3000, velika večina sodi v okvir diskrecijskih pooblastil Sodišča. Uporaba teh pooblastil za hitro obravnavo zadev Sodišču omogoča, da učinkovito nadzira pripad zadev za polno obravnavo in razrešitev

V tokratni kolumni se bom kot nekakšen uvod v razpravo omejil zgolj na nekaj podatkov iz zgodovinskega razvoja možnosti proste izbire zadev za obravnavo (sistema certiorari) iz razvoja ameriške ureditve – nenazadnje se v naši razpravi o podobni reformi neizogibno sklicujemo prav na izkušnjo ZDA. V prihodnji kolumni pa bom nato dodal še nekaj razmislekov ob bok slovenski razpravi o prenovi postopka ustavnosodne presoje.

Prvih sto let Vrhovno sodišče ZDA ni poznalo možnosti, da zavrne odločanje. To je privedlo do počasnega porasta sodnih zadev in zaostankov: leta 1860 je imelo sodišče v delu 310 zadev in odločilo v 91, leta 1880 je imelo v delu 1202 zadevi in odločilo v 365 zadevah, leta 1890 pa je imelo skupaj v delu že 1800 zadev. Nekaj je bilo treba storiti in leta 1891 je Kongres sprejel zakon, s katerim je ustanovil vmesno stopnjo zveznih prizivnih sodišč in določil, da bodo v določenih zadevah njihove sodbe »dokončne«, da pa bo imelo Vrhovno sodišče v teh primerih možnost, da v zadevi vseeno odloča, če mu jo pošlje prizivno sodišče ali če samo izda odločbo o sprejetju zadeve v obravnavo (certiorari).

Mimogrede, številke navajam po razpravi Edwarda Hartnetta iz leta 2000, napisane ob 75-letnici sprejetja še pomembnejšega zakona o diskrecijski pravici Vrhovnega sodišča. Število zadev, o katerih je Vrhovno sodišče še vedno moralo odločati, namreč po izvirni reformi leta 1891 ni uplahnilo – med letoma 1917 in 1922 je sodišče na plenarnih sejah denimo obravnavalo 1648 zadev ali v povprečju približno 330 zadev na leto. Nekdanji predsednik Taft je leta 1914 začel pozivati k ureditvi, po kateri bi Vrhovno sodišče moralo presojati zgolj o vprašanjih »ustavne razlage« in s pobudo nadaljeval tudi po tem, ko je bil leta 1921 izvoljen za predsednika tega sodišča. Predlog proste izbire zadev za obravnavo je bil deležen številnih kritik in le z neumornim prepričevanjem ter spretnim političnim lobiranjem je Taftu uspelo privesti do sprejema zakona leta 1925.

(Med drugim je bilo vprašanje morebitne prenove zvezne ustavnosodne presoje tudi eno osrednjih vprašanj predsedniških volitev leta 1924, na katerih je zmagal reformi naklonjeni Coolidge. Ko je takoj po volitvah Taft obnovil svojo pobudo za sprejem zakona o tovrstni reformi, je zastopal na videz enotno Vrhovno sodišče – glede osnutka zakona je imel sicer resne pomisleke sodnik Brandeis, ki pa se je odločil, da mu ne bo javno nasprotoval, temveč da naj v primeru jasne podpore večine sodnikov predsednik Vrhovnega sodišča navzven nastopa, kot da je sodišče o tem vprašanju soglasno, razhajanja med njegovimi člani pa naj ostanejo za zaprtimi vrati.)

Po sprejemu tega zakona je bila velika večina vlog, naslovljenih na Vrhovno sodišče, prepuščena na milost posameznih sodnikov, saj sodišče vloge sprejme v vsebinsko obravnavo le ob podpori katerihkoli štirih sodnikov. Široko diskrecijsko pravico je sodišče s svojo prakso še razširilo in danes skoraj ni več zadeve, ki bi jo bilo Vrhovno sodišče dolžno sprejeti v obravnavo. V zadnjih letih tako praviloma prejme med 8000 in 10000 zadev na leto, v redno obravnavo jih sprejme približno sto, še o približno petdesetih pa odloči brez plenarne obravnave. O izbranih zadevah opravi zelo temeljito obravnavo in izda zelo pretehtane odločitve, skupaj z ločenimi mnenji odločitve v enem letu skupaj pokrivajo približno 5000 strani. Vloge, ki jih ne sprejme v obravnavo, pa običajno prejmejo le en stavek: »The petition for a writ of certiorari is denied


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.